Jedro

Ni sporno, da je tožnik kot samostojni podjetnik v letih 2009 in 2010 izvedel krovsko kleparska dela na stanovanjski hiši prvega toženca, sporno pa je, ali je ta dela naročila družba F., d.o.o. ali toženec (sicer v relevantnem obdobju tudi direktor in solastnik omenjene družbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 14.755,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila (II. točka izreka), da ne obstoji terjatev prvo tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.000,00 EUR (III. točka izreka), da mora prvo tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 14.755,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila (IV. točka izreka), zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 zavrnilo (V. točka izreka), tožbeni zahtevek v razmerju do drugo tožene stranke zavrnilo (VI. točka izreka) ter prvo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 712,37 EUR, tožeči stranki pa, da mora v istem roku drugo toženi stranki povrniti 699,23 EUR stroškov, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (VII. in VIII. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožil prvi toženec (v nadaljevanju toženec). Najprej sodišču očita, da nikjer v sodbi ni izrecno in odločno napisalo, da naj bi njegova obveznost izhajala iz sklenjene pogodbe, temveč se do takšnega zaključka lahko pride le na podlagi sklepanja. Sodišče je povsem spregledalo pravila o dokaznem bremenu in je več kot tri četrtine sodbe namenilo očitkom in načinu poslovanja med družbami F., d.o.o., C., d.o.o. in njunimi podizvajalci ter tožencem. Med tožnikom in tožencem nikoli ni bila sklenjena ne pisna ne ustna pogodba. V zvezi s tem tožnik tudi ni predložil nobene listine. Čeprav vsi pisni dokazi bolj potrjujejo pravilnost navedb prvega toženca kot tožnika, je sodišče največjo in odločilno težo poklonilo le izpovedi tožnika. Pomembno je tudi, da bi moral tožnik kot strokovnjak po Zakonu o graditvi objektov voditi gradbeni dnevnik. Tožnik je predložil le dva predračuna, ki sta bila po trdnem prepričanju prvo tožene stranke narejena naknadno le zaradi potreb tega postopka, saj je nenavadno, da bi podizvajalec napravil predračun več kot pol leta po tem, ko so bila dela že dejansko zaključena. Da s sestavo predračunov in računov ni vse v redu, potrjuje tudi tožnik v svoji izpovedi, ki jo pritožnik v nadaljevanju pritožbe podrobneje analizira. Za odločitev v tem postopku je treba vedeti, da se je toženec z družbo F., d.o.o. dogovoril za izvedbo gradbenih del na naslovu X. Gradbena dela je izvajala družba F., d.o.o. preko svojih delavcev in pogodbenih partnerjev oziroma podizvajalec. Kot glavni izvajalec je nastopal F., d.o.o., kar nenazadnje dokazuje tudi odločba DURS. Glede na to, je zaključek sodišča, da toženec ni uspel dokazati, da je vsa dela na objektu v Y. koordinirala družba F., d.o.o. in ne on sam, pristranski. Zapisalo je tudi, da temu ne more slediti, ker v zvezi s tem ne obstojijo nobeni pisni dokazi. Sodišče torej v isti sodbi ugodi praktično celotnemu zahtevku brez pisnih dokazov, tožencu pa ne verjame, ker ni predložil pisnih dokazov. Tako odločanje je samovoljno, nekritično in zelo pristransko. Toženec je že v postopku natančno predstavil način plačila vseh storitev, ki jih je poravnal družbi F, d.o.o. oziroma C., d.o.o. V celoti je poravnal 133.400,00 EUR in podizvajalci so bili v celoti poplačani. Odprto je ostalo le razmerje s tožnikom in to po njegovi krivdi, ker več kot dve leti sploh ni izstavil računa, nato pa vložil predlog za izvršbo zoper napačno osebo. V nadaljevanju pritožnik podrobneje opisuje način poslovanja, zlasti udeležbo nekaterih podizvajalcev družbe F., d.o.o. na drugih projektih (projekt T.). Druga skupina podizvajalcev je z družbo F., d.o.o. na projektu stanovanjska hiša A. sodelovala na podlagi predhodnega dolgoletnega medsebojnega poslovanja. Glede na vse navedeno sodišče ni pravilno ocenilo dokazov in vso vero in zaupanje poklonilo tožniku in njegovim nepodpisanim, nežigosanim in naknadno pridobljenim listinam, verodostojnost in prepričljivost pa je odtegnilo tako tožencu kot njegovim pričam. Zaključek sodišča zato ni logičen in je neprepričljiv. Tožnik sam je predlagal za zaslišanje F. M., ki naj bi potrdil, da sta C., d.o.o. in F., d.o.o. njegova dolžnika, kar v soočenju ni bilo potrjeno. Tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da je vedel, da bo plačnik storitev F., d.o.o., ko je konkretni posel primerjal s poslom v B., kjer je bila naročnik in plačnik storitev F., d.o.o. Toženec že od vsega začetka odločno nasprotuje tudi višini zahtevka, zato je skrajno nepričakovan in neverjetno lahkoten zaključek sodišča v zvezi z višino zahtevka glede katerega sodišče razpolaga z dvema različnima predračunoma. Sodišče je več kot očitno spregledalo vse ugovore tožencev v zvezi s pretiranim zneskom računa. Toženec je bil prisiljen tožniku neposredno plačati 11.400,00 EUR, ker je zaradi likvidnostnih težav F., d.o.o namreč tožnik izvajal nanj pritisk in grozil s prekinitvijo izvajanja dogovorjenih del, zaradi česar bi lahko na objektu nastala škoda.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik kot samostojni podjetnik v letih 2009 in 2010 izvedel krovsko kleparska dela na stanovanjski hiši prvega toženca (v nadaljevanju toženca), sporno pa je, ali je ta dela naročila družba F., d.o.o. ali toženec (sicer v relevantnem obdobju tudi direktor in solastnik omenjene družbe). Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne, izčrpne in prepričljive ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik v poslovnem razmerju s tožencem in ne z družbo F., d.o.o. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede pravilnosti tega dejanskega zaključka iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

6. Najprej ni res, da v sodbi ni „izrecno in odločno“ zapisano, da obveznost toženca izhaja iz sklenjene pogodbe, saj nasprotno izhaja (najmanj) iz 11. in 14. točke obrazložitve. Neutemeljen in delno nejasen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče povsem spregledalo pravila o dokaznem bremenu, saj sodišče ni uporabilo določbe 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik v poslovnem razmerju s tožencem in ne z družbo F., d.o.o. Iz pritožbenih navedb tudi ni mogoče zaključiti, da bi pritožnik uveljavljal kršitve 7. in 212. člena ZPP. Pritožnik pravzaprav ni zadovoljen z dokazno oceno sodišča (ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) zlasti zato, ker naj bi sodišče odločilno težo poklonilo izpovedbi tožnika, čeprav (po njegovem mnenju) celotna pisna dokumentacija v spisu bolj potrjuje navedbe toženca. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče v skladu z metodološkim napotkom iz 8. členom ZPP ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in svoje odločitve ni oprlo le na izpovedbo tožnika, kot skuša prikazati pritožba. Izpovedbo tožnika je povezalo z drugimi ugotovljenimi dejstvi kot npr. da je toženec tožniku osebno izročil 11.400,00 EUR avansa in pri tem tudi obrazložilo, zakaj tožencu ne verjame, da je bil znesek izročen na podlagi tristranskega dogovora med tožnikom, tožencem in družbo F., d.o.o.. Neprepričljiva je tudi pritožbena navedb, da je (le) v konkretnem primeru prišlo do takšnega plačila zaradi likvidnostnih težav družbe F., d.o.o. in da so bili vsi drugi podizvajalci plačani preko F., d.o.o. ali C., d.o.o., saj bi likvidnostne težave gotovo vplivale tudi na plačilo drugim podizvajalcem, glede katerih pa toženec dosledno trdi, da so bili vsi poplačani pred družb. V postopku tudi ni bilo dokazano, da je do plačila v gotovini prišlo zaradi pritiskov tožnika, da bo prenehal z deli, kar bi lahko zaradi bližajoče se zime povzročilo škodo na objektu, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

7. Neutemeljen in tudi nekorekten je očitek pristranskosti in samovoljnosti sodišča, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče brez pisnih dokazov ugodi tožnikovemu zahtevku le na podlagi njegove izpovedbe, tožencu pa ne verjame, ker ni predložil pisnih dokazov. Zapis v 13. točki obrazložitve („Sodišče temu ne more slediti. Kot prvo, v zvezi s tem ne obstojijo nobeni pisni dokazi.“) se namreč nanaša na točno določeno toženčevo trditev in sicer, da je bila med njim in družbo F., d.o.o. sklenjena pogodba za izvajanje del na toženčevi stanovanjski hiši (v smislu inženiringa in koordinacije del). Sodišče je ta zaključek utemeljeno oprlo na dejstvo, da je toženec izpovedal, da pisna pogodba ni bila sklenjena, priča P. S. (ki je sicer vodil vse finančne zadeve tako v zvezi z investicijo na naslovu X., kot tudi ostale finančne zadeve družb F., d.o.o. in C., d.o.o.), pa, da je bila pisna pogodba sklenjena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo vsaj za tiste trditve toženca, ki so povezane s poslovanjem družbe (npr. sklenitev tripartitnega dogovora o plačilu avansa; položitev gotovinskega čeka na račun družbe; poraba dobičkov družbe in bonusa toženca za plačilo del na podlagi izstavljenih računov ipd.) logično pričakovati, da bi zanje toženec predložil tudi kakšen pisen dokaz, saj je ves čas trdil, da je bila naročnik storitev družba (katere direktor in družbenik je bil v času opravljanja del).

8. Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je očitno, da so se dela na toženčevi stanovanjski hiši drugim izvajalcem plačevala preko omenjenih družb, natančneje prek drugih projektov, ki sta jih družbi izvajali (npr. večkrat omenjen projekt „T.“), a da to še ne dokazuje, da je bil tak dogovor sklenjen tudi s tožnikom, zlasti ob neizpodbijani ugotovitvi, da je med tožnikom in družbo F., d.o.o. že v preteklosti prišlo do spora glede plačila za dela, ki jih je toženec za družbo izvajal na objektu „C. “. Sodišče je tudi zato lahko verjelo tožniku, da je bil naročnik del toženec, ki je šele kasneje želel plačila realizirati preko družbe, na kar tožnik ni hotel pristati brez bančne garancije.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da toženec ni konkretizirano nasprotoval višini tožbenega tožbenega zahtevka. Pritožnik zmotno meni, da za konkretizacijo zadošča, da je zaslišan povedal, da se „niti z zneskom ne strinja“, poleg tega pa njegova izpovedba ni del trditvene podlage spora. Sodišče se je opredelilo tudi do različnih zneskov na predračunih in sprejelo tožnikovo pojasnilo, da so bila nekatera dela opravljena še v letu 2010, zato je popravljen obračun izstavil šele avgusta 2010. 10. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).