Jedro

Sklep o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj z izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo poseženo v materialnopravno določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist tožnika. Predstavniki ustanovitelja namreč z delovanjem v svetu zavoda ne zastopajo svojih osebnih interesov, temveč interese ustanovitelja.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Mestni svet Mestne občine Murska Sobota je z izpodbijanim sklepom razrešil tožnika kot člana v Svetu javnega zavoda ... (I. točka sklepa) in odločil, da sklep velja z dnem sprejetja (II. točka sklepa).

2. Tožnik je dne 2. 11. 2023 pri naslovnem sodišču vložil (laično) pritožbo. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je skladno s 26. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) pravno sredstvo v upravnem sporu tožba, drugo pravno sredstvo pa le, če zakon tako določa. Ker v predmetni zadevi ne gre niti za sodno varstvo volilne pravice po Zakonu o volitvah v državni zbor (ZVDZ) ali po Zakonu o lokalnih volitvah (ZLV) niti pritožbe v primeru razrešitve člana sveta zavoda ne predvideva Zakon o zavodih (v nadaljevanju: ZZ) ali kakšen drug zakon, je sodišče tožnikovo vlogo glede na njeno vsebino obravnavalo kot tožbo v upravnem sporu.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v samem postopku razrešitve storila več kršitev pravil postopka. Predlaga, da sodišče njegovi (pri)tožbi ugodi in odpravi nezakoniti sklep o njegovi razrešitvi, razveljavi sklep o imenovanju treh novih, nadomestnih članov v Svet zavoda ... za poln 4-letni mandat ter ustanovitelju naroči, da jih imenuje le do konca mandata, t. j. do dne 9. 3. 2024. 4. Tožba ni dovoljena.

5. Pred vsebinsko obravnavo tožbe mora sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe preizkusiti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka navedenega člena. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

6. Sodišče pojasnjuje, da je upravni spor namenjen presoji zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je poseženo v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov je torej, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oziroma pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takšnega akta. Tudi Ustavno sodišče RS je v 8. točki obrazložitvi odločbe št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010 zavzelo stališče, da upravni spor o zakonitosti posamičnih aktov ni dopusten v zadevah, ko predpisi tožniku lastnih pravic ali pravnih interesov sploh ne podeljujejo.

7. V 29. členu ZZ je določeno, da zavod uporablja svet ali drug kolegijski organ upravljanja (prvi odstavek). Svet zavoda sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavnik delavcev zavoda ter predstavniki uporabnikov oziroma zainteresirane javnosti (drugi odstavek). Sestava, način imenovanja oziroma izvolitve članov, trajanje mandata in pristojnosti sveta se določijo z zakonom ali aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda (tretji odstavek).

8. Sodišče ugotavlja, da niti iz 29. člena ZZ niti iz katerega drugega predpisa ne izhaja pravica ali pravno varovani interes posameznika, da je imenovan kot predstavnik ustanovitelja v sveta zavoda. Po presoji sodišča predstavništvo ustanovitelja v svetu zavoda ne pomeni uresničevanja pravice predstavnika, ampak pravice ustanovitelja, ki je tega predstavnika imenoval. Predstavniki ustanovitelja namreč z delovanjem v svetu zavoda ne zastopajo svojih osebnih interesov, temveč interese ustanovitelja. Članstvo v svetu zavoda torej ni pravica tožnika ali njegova pravna korist1. Občina pa je kot izdajateljica izpodbijanega sklepa delovala v okviru svojih ustanoviteljskih pravic in obveznosti, ne pa v okviru izvrševanja javnih pooblastil.2

9. Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da sklep o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda, ki se izpodbija s predmetno tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj z izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo poseženo v materialnopravno določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist tožnika. Zakon tudi ne določa, da bi bilo zoper akt o razrešitvi člana sveta zavoda kot predstavnika ustanovitelja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

10. Tožnik prav tako ne uveljavlja, da bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v kakšno njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in v tem smislu tudi ne postavlja tožbenega zahtevka. Sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da tožnika ni pozivalo, naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe (2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 159/20153, iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče mora pozvati tožečo stranko na razjasnitev tožbe, če je ta nerazumljiva, ker njene volje ni mogoče ugotoviti. To pa ne velja v primeru, če meni, da tožbi glede na postavljeno tožbeno zahtevo ter okoliščine zadeve ni mogoče ugoditi in jo je treba zavreči (ali zavrniti). Povedano drugače, sodišče ni dolžno tožeče stranke pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. To stališče je Vrhovno sodišče RS potrdilo še večkrat.4

11. Naslovno sodišče je zato iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

1 Tako tudi sklep Upravnega sodišča RS I U 303/2014 z dne 2. 7. 2014. 2 Sklep Upravnega sodišča RS I U 497/2011 z dne 19. 4. 2011. 3 Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik. To pa bi odprlo tudi vprašanje, ali je bil v tem upravnem sporu tožnik tisti, ki je bil subjekt (in ne objekt) sodnega postopka (22. člen Ustave) in ali je bilo njegovo sodno varstvo dejansko učinkovito (23. člen Ustave). Posledično tudi ni mogoče šteti, da bi v primeru izdaje ugotovitvene sodbe šlo za delno ugoditev izpodbojni tožbi. Tožbi v upravnem sporu ni mogoče delno ugoditi tako, da se odloči o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil. 4 Npr. v zadevah I Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 115/2022, I Up 175/2022.