Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Vprašanje, ali je omenjena odločba pravilna in zakonita, bo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer iz izreka navedene odločbe izhaja, da se zahtevek za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zavrne, kar pomeni, da se tudi z zadržanjem oziroma odložitvijo izvršitve navedene odločbe tožniku položaj ne bi v ničemer izboljšal (tožnik bi bil namreč tudi v primeru zadržanja izvršitve navedene odločbe še vedno dolžan sam plačati prispevke za socialno varnost). Zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi z izvršbo odločbe tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Posledično tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev navedene odločbe tožene stranke, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se odložila izvršitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da pravno in dejansko stanje narekuje zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014, saj bi se mu z izvršitvijo te odločbe kršile z zakonom in ustavo pridobljene pravice ter bi nastale nepopravljive posledice iz naslova ureditve zdravstvenega zavarovanja in nege. Materialnopravna razlaga prvega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ne more biti nadomestilo za poljubno razlago 83. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo oziroma 8. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Navedena predpisa nista edina relevantna predpisa, ki bi omogočala, da samozaposleni v zadnjem obdobju svoje dejavnosti ne bi imel več pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. Sodišče dokazov in razlogov ni ustrezno pretehtalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in z začasno odredbo zadrži odločbo tožene stranke z dne 13. 2. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo z dne 21. 10. 2013 za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče zadržalo izvršitev prej citirane dokončne odločbe tožene stranke.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 70. členu določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: -odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali -naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače, kar pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev. Predlagana začasna odredba namreč glede na vsebino dokončne odločbe pomeni predlog za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014, kar pomeni, da gre za predlog za zavarovanje nedenarne terjatve. ZIZ pa v 272. členu določa, da je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: -nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, -da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, -da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala. S pritožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke z dne 13. 2. 2014. Vprašanje, ali je omenjena odločba pravilna in zakonita bo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje pritožbeno sodišče poudarja, da iz izreka navedene odločbe izhaja, da se zahtevek za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zavrne. To pa pomeni, da tudi z zadržanjem oziroma odložitvijo izvršitve navedene odločbe se tožniku položaj ne bi v ničemer izboljšal, kajti tudi v primeru zadržanja izvršitve navedene odločbe bi bil tožnik še vedno dolžan sam plačati prispevke za socialno varnost. S tem pa torej tudi ni mogoče zaključiti, da bi z izvršbo odločbe tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Kot izhaja iz tožnikovih navedb, naj bi šlo za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja. Po tožnikovih navedbah, bi lahko prišlo do tragičnih in nepopravljivih posledic. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tudi zavarovane osebe lahko v času, ko nimajo poravnanih obveznosti iz naslova prispevkov, uveljavljajo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja nujno zdravljenje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.