Jedro

Predmet kaznivega dejanja po 3.odst. 169.čl. KZ SFRJ je tudi že ena vrednotnica.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.1997 je bila obs. E.K. spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZ SFRJ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila po 3. odstavku 169. člena z uporabo 2. odstavka 42. člena ter 3. odstavka 43. člena KZ SFRJ določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.7.1997 pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenko po 1. odstavku 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da razveljavi odločbo o kazenski sankciji in obsojenki izreče najkrajšo mero kazni zapora.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana in ker zmotne ugotovitve dejanskega stanja s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je stališče zagovornika, da v dejanju obsojenke, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Mnenje zagovornika, da je "objektivni pogoj kaznivosti" ravnanje storilca v zvezi z več kot dvema vrednotnicama, je namreč zmotno. Že v razlogih sklepa senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.12.1995, s katerim je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper sklep o preiskavi, ter tudi v razlogih sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.7.1997, s katerim je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, je bilo utemeljeno in prepričljivo pojasnjeno, da je predmet kaznivega dejanja po 3. odstavku 169. člena KZ SFRJ že tudi ena vrednotnica. Po določbi 3. odstavka 169. člena KZ SFRJ (Ur. list SFRJ, štev. 38/90), enako pa določa tudi 3. odstavek 250. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ), je storil kaznivo dejanje, kdor je kakšen vrednostni papir predrugačil z namenom, da bi ga uporabil kot pravega. Tedaj veljavni zakon ni določal in tudi sedaj veljavni KZ ne določa, da je kaznivo dejanje ponarejanja in uporaba vrednotnic ali vrednostnih papirjev podano le tedaj, če storilec ponaredi in uporabi več kot dve vrednotnici ali več kot dva vrednostna papirja.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa zagovornik obsojenke uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). V razlogih pravnomočne sodbe je tudi podrobno pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče ugotovilo, da je obsojenka storila očitano kaznivo dejanje, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se ni pojavil nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi.

V zvezi s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izreče obsojenki najkrajšo mero zaporne kazni, je potrebno pripomniti, da primernosti kazni, določene v okviru predpisane kazni, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, pri čemer zagovornik obsojenke tudi povsem neutemeljeno opozarja na razliko med besedo "vzeti" in besedo "izmakniti", navedeno v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo celo prekoračitev obtožbe. Sicer pa tudi ni mogoče pritrditi njegovim navedbam, da je imela zatrjevana "prekoračitev obtožbe" rezultat tudi v odločbi o kazenski sankciji, saj je iz razlogov sodbe v zvezi z odločbo kazenski sankciji razvidno, da sodišče ni upoštevalo prav nobene obteževalne okoliščine, pač pa le olajševalne okoliščine.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato, ker je ugotovilo, da ni podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona in zato, ker zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).