Jedro

Senat ne more odločiti – tudi če bi stranke s tem soglašale – da se ne bo znova prebrala obtožnica in izvedlo obtoženčevo zaslišanje. Če se glavna obravnava, ki je bila preložena, opravlja pred istim senatom, se nadaljuje, predsednik senata pa na kratko pove potek prejšnje glavne obravnave, vendar pa sme senat v tem primeru odločiti, da se začne obravnava znova Navzočnost obtoženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima pravico izjaviti se o obtožbi in o dokazih, ki ga bremenijo. Če obtoženec še ni bil zaslišan ali se ni seznanil z vsemi dokazi, ki so predlagani v obtožnici, je njegova navzočnost na glavni obravnavi vedno nujna.

Izrek

Pritožbama obtoženega B.T. in njegovega zagovornika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega B.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter posebnim pogojem, da oškodovanki D.L. v roku štirih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača glavnico v znesku 1.609,86 EUR. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan oškodovanki D.L. plačati znesek 1.609,86 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2005 dalje, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo naknadno odmerjeni v posebnem sklepu,, ko bodo v celoti znani.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec se je pritožil brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženčev zagovornik pa se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik J.Š. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik, ki je na predlog odgovoril. Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena skladno z določbo 4. odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je višji državni tožilec, obtoženi B.T. in njegov zagovornik (ob izkazanih obvestilih o seji senata) niso udeležili.

Pritožbi sta utemeljeni.

V zvezi s pritožbenimi navedbami obtoženčevega zagovornika glede sestave razpravljajočega senata v obravnavani zadevi in branja obtoženčevega zagovora na glavni obravnavi 12.5.2009 je potrebno najprej povedati, da načelo neposrednosti zahteva, da se glavna obravnava opravi kontinuirano in pred istim senatom. Glavna obravnava, od njenega začetka do konca, pomeni celoto, zaradi česar vsaka preložitev že začete glavne obravnave škodi načelu neposrednosti, še posebej, če je bila preložena za daljši čas. Načelo neposrednosti pa tudi ni zagotovljeno, če pride med glavno obravnavo do spremembe sestave senata. Vendar pa, upoštevajoč načelo ekonomičnosti postopka, zakon ne zahteva, da bi se morala vsaka preložena glavna obravnava znova začeti. Prav tako zakon ne zahteva, da bi se morali pri vsaki spremembi sestave senata znova neposredno izvajati vsi dokazi, ki so bili izvedeni na prejšnji glavni obravnavi. V zakonu so predvidene različne rešitve, kdaj se mora glavna obravnava začeti znova, kdaj se lahko nadaljuje in kdaj tudi na glavni obravnavi začeti na novo, ni treba znova neposredno izvajati vseh dokazov. Glede na določilo 1. odstavka 311. člena ZKP se mora glavna obravnava začeti znova, če pride do spremembe pri članih senata, ni pa nujno, da bi se vsi dokazi znova neposredno izvajali, pri tem pa je navedeno, glede katerih dokazov lahko senat odloči, da jih ne bo znova neposredno izvajal. Senat pa ne more odločiti – tudi če bi stranke s tem soglašale – da se ne bo znova prebrala obtožnica in izvedlo obtoženčevo zaslišanje. Če se glavna obravnava, ki je bila preložena, opravlja pred istim senatom, se nadaljuje, predsednik senata pa na kratko pove potek prejšnje glavne obravnave, vendar pa sme senat v tem primeru odločiti, da se začne obravnava znova (2. odstavek 311. člena ZKP).

Glede na navedeno sodišče ni imelo zakonskih pogojev za nadaljevanje glavne obravnave dne 17.2.2009 in 12.5.2009, saj je glede na sestavo senata na glavni obravnavi dne 9.12.2008 prišlo do spremembe pri članih senata, kar pravilno izpostavlja obtoženčev zagovornik. Sodišče je tako kršilo že omenjeno določilo 1. odstavka 311. člena ZKP, kar je sicer poskušalo sanirati s tem, da je na glavni obravnavi dne 12.5.2009 prebralo obtoženčev zagovor, ki ga je obtoženi podal na glavni obravnavi dne 9.12.2008, prav tako pa tudi njegov pisni zagovor z dne 4.3.2009. S tem pa je sodišče pravzaprav glavno obravnavo pričelo znova in bi glede na že večkrat omenjeno določilo 1. odstavka 311. člena ZKP v takem primeru imelo možnost, da izpovedbe prič, dane na prejšnji glavni obravnavi le prebere, čeasr pa sodišče ni storilo, prav tako pa teh prič ni znova zaslišalo, čeprav je na njihove izpovedbe oprlo svojo odločitev (iz zapisnika o glavni obravnavi dne 12.5.2009 namreč izhaja le-to, da so stranke glede na to, da so priče D.L., A.S.T. in priča B.S., bili zaslišani pred istim senatom, na vprašanje predsednice senata, če je potrebno, da se v tem primeru preberejo njihove izpovedbe, izjavili, da to ni potrebno).

V zvezi s pritožbeno navedbo, da določilo 1. odstavka 311. člena ZKP ne dopušča branja obtoženčevega zagovora v primeru spremembe sestave senata, pa je potrebno povedati, da je to sicer dopustno, v kolikor so podani vsi pogoji za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti v skladu z določilom 3. odstavka 307. člena ZKP. Sodišče je sicer ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, vendar po oceni pritožbenega sodišča ta odločitev ni bila pravilna. Po 2. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavno pravno jamstvo med drugim obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Zakon o kazenskem postopku sicer sodišču omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ker pa gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. V rednem postopku sodišče sme opraviti sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, pod pogoji, ki so predpisani v omenjenem 3. odstavku 307. člena ZKP; 1. če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2. če njegova navzočnost ni nujna, 3. če je navzoč njegov zastopnik in 4. če je bil pred tem že zaslišan. Poleg formalnih pogojev, navedenih pod točko 1., 3. in 4 zakon torej določa za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obtoženca tudi materialni pogoj, da njegova navzočnost ni nujna. Oceno o tem, ali je torej navzočnost obtoženca na glavni obravnavi nujna, pa sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Ko sodišče ocenjuje, ali je navzočnost obtoženca na glavni obravnavi nujna, pa ne sme zakonske določbe o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršilo ustavne pravice strank v postopku. Navzočnost obtoženca na glavni obravnavi je namreč praviloma nujna, saj ima pravico izjaviti se o obtožbi in o dokazih, ki ga bremenijo. Če obtoženec še ni bil zaslišan ali se ni seznanil z vsemi dokazi, ki so predlagani v obtožnici, je njegova navzočnost na glavni obravnavi vedno nujna. Glede na navedeno ter ob upoštevanju dokazov, ki jih je sodišče izvajalo na glavnih obravnavah dne 17.2.2009 in 12.5.2009, je s tem, ko je obtožencu sodilo v njegovi nenavzočnosti, kršilo njegovo pravico izjaviti se o dokazih, ki ga bremenijo oziroma pravico do soočenja z obremenilnimi dokazi, ki jih zagotavlja točka d 3. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člen Ustave Republike Slovenije. Na glavnih obravnavah,ko je torej sodišče prve stopnje sodilo obtožencu v nenavzočnosti, je zaslišalo priči D.L. in A.S.T., izven glavne obravnave pa tudi pričo B.S., ki so po svoji vsebini nedvomno obremenilne priče za obtoženca. Imenovane priče so bile na navedenih glavnih obravnavah prvič zaslišane tako, da se obtoženec z njimi ni imel možnosti soočiti oziroma jih zasliševati. Le-to res samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe, saj se v takem primeru obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave, torej na izjave obremenilnih prič, s katerimi se obtoženec nikoli v postopku ni mogel soočiti oziroma jih zasliševati. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo izključno na izpovedi imenovanih prič, ki so za obtoženca, ki je dejanje zanikal, močno obremenilne. Ker se torej obtoženec nikoli v postopku ni imel možnosti soočiti s temi bistvenimi, obremenilnimi dokazi oziroma ni imel možnosti zasliševati imenovanih, zanj obremenilnih prič, je sodišče s tem, ko je glavno obravnavo opravilo v obtoženčevi nenavzočnosti, prekršilo obtoženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na navedeno je bilo pritrditi smiselni ugotovitvi obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje s tem napravilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in ni odločalo o vseh ostalih pritožbenih navedbah. Kljub temu pa je vendarle pripomniti, da je sodišče nepravilno odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke D.L., ki ga izpodbija obtoženčev zagovornik in sicer, da je obtoženec tudi v kazenskem postopku dolžan oškodovanki plačati 1.609,86 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2005 dalje, saj ima oškodovanka za ta znesek že pravni temelj v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 27.6.2006. Sodišče pa je dejansko neutemeljeno obtožencu naložilo v plačilo potrebne izdatke in nagrado zagovornika, saj mu je bil dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19.11.2008. V zvezi s pritožbenimi navedbami obtoženca in njegovega zagovornika,ki zadevajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je še pripomniti, da bi se sodišče vsekakor moralo opredeliti tudi do predložene listinske dokumentacije glede finančnega stanja obtoženčevega s.p. v kritičnem času (priloga B), ter jo oceniti seveda tudi v povezavi z drugimi dokazi.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo obtožencu omogočiti zaslišanje obremenilnih prič oziroma mu dati možnost, da se sooči z obremenilnimi dokazi ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ponovno odločiti o zadevi.