Jedro

Tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo je potrebno obravnavati v povezavi z vlogo tožničinega očeta za njegov sprejem v državljanstvo, saj sta obe zadevi med seboj povezani. Če bi prvostopenjski organ ravnal v skladu s predpisanimi inštrukcijskimi roki iz prvega odstavka 222. člena ZUP, bi lahko že do konca marca 2014 izdal odločbo v zvezi z državljanstvom tožničinega očeta in za tem tudi za tožnico. Tožnica ne more biti v slabšem položaju zaradi tega, ker prvostopenjski organ ni odločal v inštrukcijskih rokih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Novo mesto št. 213-19/2014-6 z dne 31. 7. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ni ugodil prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je A.A. vložil zahtevo za sprejem v državljanstvo zase, prav tako pa tudi za svojo takrat mladoletno hči, to je tožnico v tem upravnem sporu, zanjo na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) z njeno privolitvijo. Drugi odstavek 14. člena ZDRS določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca. Ob vložitvi vloge za sprejem očeta in tožnice z dne 24. 1. 2014 navedeni pogoji za sprejem tožnice niso bili izpolnjeni, ker njen oče še ni pridobil državljanstva Republike Slovenije in je bilo potrebno v ugotovitvenem postopku najprej odločiti o njegovem zahtevku za pridobitev državljanstva. Oče je pridobil državljanstvo Republike Slovenije dne 17. 7. 2014. V času teka postopka sprejema očeta pa je tožnica dne ... 5. 2014 dopolnila 18 let in s tem postala polnoletna. Glede na to, da oče tožnice ob nastopu njene polnoletnosti dne ... 5. 2014 še ni bil državljan Republike Slovenije, ampak je postal šele 17. 7. 2014, pogoj, da je eden od staršev pridobil državljanstvo Republike Slovenije do 18. leta starosti otroka, v navedenem primeru ni izpolnjen. V času, ko je tožničin oče pridobil državljanstvo, je tožnica že dopolnila starost 18 let. Ker je tožnica postala polnoletna prej, preden je njen oče pridobil državljanstvo Republike Slovenije, niso izpolnjeni vsi pogoji za sprejem tožnice v državljanstvo. Tožnica je ob seznanitvi s temi dejstvi izjavila, da ne namerava vložiti prekvalifikacije vloge, saj pogojev po 10. členu ZDRS ne bo izpolnjevala, prav tako pa ne želi, da se postopek ustavi, ampak naj se ji izda zavrnilna odločba. Ker niso bili izpolnjeni vsi potrebni pogoji za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije, je prvostopenjski organ izdal zavrnilno odločbo.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je bila vloga za sprejem v državljanstvo dne 24. 1. 2014 vložena tako zanjo kot za njenega očeta ter mlajšo sestro B.B. Obe sta bili ob vložitvi vloge še mladoletni. Skladno z določbo 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v povezavi z določbo 27.a člena ZDRS bi moral prvostopenjski organ v 15 delovnih dneh od vložitve vloge po uradni dolžnosti priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco državni organ sam, kak drug državni organi in podatke, ki predstavljajo davčno tajnost, nato pa v roku dveh mesecev izdati odločbo oziroma odločiti o zahtevku stranke. Prvostopenjski organ je o vlogi tožnice, njenega očeta in sestre odločal šele v juliju, torej po preteku dvomesečnega zakonsko predvidenega roka, pri čemer je vlogi očeta in B.B. ugodil, vlogi tožnice pa ne in to samo iz razloga, ker je po vložitvi vloge in pred izdajo odločbe postala polnoletna. Tožničin oče je tudi v dveh mesecih od vložitve vloge, to je po stanju na dan 25. 3. 2014 izpolnjeval pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in mu je bilo dne 24. 4. 2014 celo izdano zagotovilo, da bo sprejet v državljanstvo in je bil kasneje tudi dejansko sprejet. Ker je bila tožnica tako v času vložitve vloge kot tudi ob izteku dvomesečnega roka, v katerem bi moral prvostopenjski organ odločiti o vlogi A.A. in posledično tudi o njeni vlogi, še mladoletna, je odločitev prvostopenjskega organa napačna. Prvostopenjski organ bi moral o vlogi A.A. in tožnice odločati istočasno oziroma bi moral upoštevati, da je oče tožnice kasneje pridobil državljanstvo, pri čemer je te pogoje izpolnjeval na dan vložitve vloge. V ZDRS ni predpisano, da bi morala biti odločba staršev izdana pred vložitvijo vloge za mladoletnega otroka. Vrhovno in upravno sodišče sta v podobnem primeru že sprejeli stališče, da mora upravni organ, kljub temu, da o sprejemu v državljanstvo odloča že v času otrokove polnoletnosti, upoštevati dejansko stanje pred nastopom njegove polnoletnosti in odločiti v skladu z določbo 14. člena ZDRS, sicer je taka odločitev v nasprotju z 8. in 56. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in v nasprotju z določbo 3. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, po kateri morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo upravni organi ali sodišča. Tožnica meni, da je zaradi ravnanja prvostopenjskega organa prizadeta pri svojih pravicah. Če bi prvostopenjski organ odločal ažurno in v zakonsko določenih rokih, potem se vprašanje, ali je A.A. pridobil slovensko državljanstvo pred tožničino polnoletnostjo, sploh ne bi postavljalo. Ob dejansko povsem enakih drugih pogojih je bila mlajša sestra tožnice v državljanstvo sprejeta, tožničina vloga pa zaradi odločanja prvostopenjskega organa izven zakonsko predvidenih rokov zavrnjena. Razen tega je bilo A.A. 24. 4. 2014 že dano zagotovilo, da bo v državljanstvo sprejet. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita, navedbe tožnice v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. ZDRS v drugem odstavku 14. člena določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji neprekinjeno eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca.

8. Med strankama ni sporno, da je oče tožnice tako zase kot za tožnico vložil prošnjo za sprejem državljanstvo v času, ko tožnica še ni dopolnila 18 let. Prvi odstavek 222. člena ZUP določa, da kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. Glede na to, da je bila vloga vložena 14. 1. 2014 bi torej moral prvostopenjski organ glede na prvi odstavek 222. člena ZUP izdati odločbo najkasneje do 24. 3. 2014. Če bi do tistega datuma izdal odločbo za tožničinega očeta, bi glede na to, da je tožnica postala polnoletna šele 10. 5. 2014, ob izpolnjevanju vseh ostalih pogojev lahko izdal pozitivno odločbo tudi tožnici, če bi odločal v predpisanih inštrukcijskih rokih, kot jih predpisuje prvi odstavek 222. člena ZUP. ZUP v 6. členu, ki določa načelo zakonitosti, izrecno ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju. Praviloma je to res zakon ali predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Marflak, Založba GV, 2004, stran 64). Vendar pa v konkretnem primeru sklicevanje na to pravilo ne pride v poštev. Z navedenim ravnanjem je namreč prvostopenjski organ kršil prvi odstavek 222. člena ZUP, ne glede na to pa bi bilo potrebno v obravnavani zadevi upoštevati tudi določila URS ter Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah. Tožnica se upravičeno sklicuje na stališča iz odločitev vrhovnega sodišča. Tako je iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1092/1992 z dne 29. 4. 1993 razvidno, da je sodišče v podobnem primeru izhajalo iz prvega odstavka 56. člena URS, po katerem uživajo otroci posebno varstvo in skrb s tem, da človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Nadalje se je sodišče sklicevalo na določila 3., 8. in 9. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Otrokove pravice morajo biti glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa. Države podpisnice se zavezujejo, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, vštevši državljanstvo, ime in družinska razmerja, v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmešavanja; če je otrok nezakonito prikrajšan za nekatere ali za vse elemente svoje identitete, naj države podpisnice zagotovijo ustrezno pomoč in varstvo, da bo svojo identiteto čimprej znova vzpostavil (prvi in drugi odstavek 8. člena Konvencije); države podpisnice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (tretji odstavek 9. člena Konvencije). V zadevi, o kateri je tedaj odločalo vrhovno sodišče, je šlo za to, da sta tožnikova starša za takrat še mladoletnega tožnika vložila vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva dne 31. 10. 1991, tožnik pa je postal polnoleten 26. 1. 1992. Tožena stranka bi morala glede na določilo tedaj veljavnega ZUP odločiti najkasneje do 31. 12. 1991. Pristojni organ bi tedaj moral ugoditi vlogi za sprejem v državljanstvo, ker je tožnikov oče pridobil slovensko državljanstvo. Nadalje je sodišče v tej sodbi navedlo, da iz dopisa Sekretariata za notranje zadeve mesto toženi stranki izhaja, da je bila odločba tožene stranke z dne 21. 10. 1992 o pridobitvi slovenskega državljanstva tožnikovega očeta in mladoletne sestre vročena tožnikovemu očetu dne 13. 11. 1992. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe 26. 10. 1992 postal polnoleten. Vendar pa tožena stranka ni upoštevala inštrukcijskega roka kot tudi ne Konvencije o otrokovih pravicah in Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, še zlasti ni upoštevala, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki tudi upravni organi upoštevajo otrokove koristi kot glavno vodilo. S tem ko tožena stranka ni odločila v dveh mesecih po vloženi vlogi tožnikovih staršev za takrat še mladoletnega tožnika in je medtem tožnik postal polnoleten in mu je kot polnoletnemu izdala negativno odločbo, je po presoji sodišča obšla citirane predpise oziroma ravnala v nasprotju z njimi.

9. Iz zgoraj citirane sodbe vrhovnega sodišča je torej mogoče sklepati, da je bila za tožnika vložena prošnja za sprejem v državljanstvo pred njegovo polnoletnostjo, polnoleten pa je postal 26. 1. 1992. Ker je v sodbi navedeno, da je bila odločba o pridobitvi slovenskega državljanstva tožnikovega očeta izdana 21. 10. 1992, je iz tega mogoče sklepati, da je tudi v tistem primeru tožnikov oče pridobil slovensko državljanstvo (z izdajo odločbe z dne 21. 10. 1992) šele po tožnikovi polnoletnosti, to je šele po datumu 26. 1. 1992. 10. Sodišče glede na navedeno meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil drugi odstavek 14. člena ZDRS. Tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo je potrebno obravnavati v povezavi z vlogo tožničinega očeta za njegov sprejem v državljanstvo, saj sta obe zadevi med seboj povezani. Če bi prvostopenjski organ ravnal v skladu s predpisanimi inštrukcijskimi roki iz prvega odstavka 222. člena ZUP, bi lahko že do konca marca 2014 izdal odločbo v zvezi z državljanstvom tožničinega očeta in za tem tudi za tožnico. Tožnica ne more biti v slabšem položaju zaradi tega, ker prvostopenjski organ ni odločal v inštrukcijskih rokih. Pri tem je potrebno določilo prvega odstavka 222. člena in 6. člena ZUP razlagati v povezavi z že citiranimi določili Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Prvostopenjski organ bi moral izhajati iz predpostavke, ali bi bilo prošnji za sprejem v državljanstvo tožničinega očeta ugodeno lahko že pred dnevom, ko je tožnica postala polnoletna.

11. Sodišče se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da je tožničina vloga postala popolna šele s pridobitvijo državljanstva tožničinega očeta in da je šele od tega dne dalje začel teči dvomesečeni rok za odločitev. Vloga je nepopolna takrat, kadar manjka katera od sestavin, ki jih določa 66. člen ZUP (če bi na primer manjkal podpis in podobno). Če bi bila vloga nepopolna, bi moral organ postopati po 67. členu ZUP in stranko pozvati k dopolnitvi vloge. V tem primeru pa to po naravi stvari ni mogoče, torej ne gre za nepopolno vlogo.

12. Ker je torej prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.