Jedro

Vprašanje, ali je tožnik izključni lastnik stanovanja, ki je predmet te pravde, je bistvenega pomena za odločitev v tožbi na izpraznitev stanovanja, ker SZ-1 v 111. členu pogoj za izpraznitev stanovanja veže na dejstvo, da je tožnik lastnik stanovanja. Določilo 2. odstavka 51. člena ZZZDR pa določa, da je vse premoženje, ki ga zakonca z delom pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Zato lastninska pravica tožnika, ki jo ta izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, nima prednosti pred na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisane, bivše žene. Po določilu 72. člena SPZ namreč skupni lastniki uporabljajo stvar skupno in samo skupno lahko z njo tudi razpolagajo. Ker je torej vprašanje izključne lastninske pravice tožnika v pravdi na izpraznitev stanovanja sporno, to v postopku predstavlja predhodno vprašanje v smislu določila 13. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 234,5 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna izseliti iz stanovanja št. 5 v pritličju hiše na naslovu J. 48. Ugotovilo je, da je stanovanje, ki je predmet te pravde, skupna lastnina tožnika in njegove bivše žene, tožena stranka pa tožnikova bivša tašča, ki v stanovanju biva na podlagi dovoljenja tožnika ter toženkine hčerke, bivše tožnikove žene. Volja tožnika glede uporabe stanovanja toženke se je kasneje sicer spremenila, zato sedaj zahteva njeno izselitev, vendar o tem vprašanju med skupnima lastnikoma (bivšo tožnikovo ženo) ni doseženo soglasje. Glede na to, da stanovanje predstavlja skupno lastnino, tožnik sam ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na izpraznitev stanovanja.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je izkazal izključno lastninsko pravico na predmetnem stanovanju, zato je sodišče napačno oprlo svojo odločitev na določilo 48. člena ZZZDR in 72. člena SPZ. Ni upoštevalo, da tožena stranka za bivanje v stanovanju nima nikakršnega veljavnega pravnega naslova, zato tožnik na podlagi določila 111. člena Stanovanjskega zakona aktivno legitimacijo za izselitev iz stanovanja ima. Tožnik je izključno lastninsko pravico na stanovanju, ki je predmet te pravde, dokazal z izpiskom iz zemljiške knjige, sodišča pa je v nasprotju z določilom 13. člena ZPP presojalo vprašanje lastništva stanovanja kot predhodno vprašanje. Tudi sicer ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, ker v določenem segmentu nima razlogov, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter izvedenih dokazih. Sodišče ni ocenilo izpovedbe priče A.M. niti tožnikove bivše žene A. P. v zvezi z izpovedbo, ali je bil denar, ki ga je tožnikova sestra A.M. dala za stanovanje darilo tožniku ali posojilo tožniku in njegovi bivši ženi. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se osebno ni udeležila nobenega naroka za glavno obravnavo, zato bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik dal soglasje za bivanje tožene stranke v stanovanju le do preklica in zmotno ugotovilo skladnost izpovedb tožnika in njegove bivše žene v delu, ki se nanaša na denarna sredstva tožnikove sestre za nakup stanovanja. Sodišče tudi ni presodilo neskladnih navedb tožene stranke, da je večino sredstev za nakup stanovanja dejansko prispevala tožena stranka z izpovedbami toženkine hčerke A.P. da je priči A.M. vse vrnila. Krivdnih razlogov za toženkino izselitev, na katere se je skliceval tožnik, pa sodišče sploh ni obravnavalo, čeprav je tožnik navajal, da tožena stranka ne plačuje uporabnine niti dejanskih stroškov, na tožnika pa izvaja psihični in fizični pritisk. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da izda zamudno sodbo zaradi neupravičenega izostanka tožene stranke s prvega naroka za glavno obravnavo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno obravnavanje. Zadevo naj dodeli v sojenje drugemu sodniku.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da ni razloga za izdajo zamudne sodbe, ker se je prvega naroka za glavno obravnavo udeležila pooblaščenka tožene stranke. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da sodišče ne more odločati o lastninski pravici na spornem stanovanju kot o predhodnem vprašanju, kljub temu, da tožnik izkazuje lastninsko pravico z vpisom v zemljiško knjigo, medtem, ko njegova bivša žena skupno lastnino le zatrjuje. Ker se izpovedba priče A.P. sklada z izpovedbo tožnika, sodišče tudi ni bilo dolžno presojati neskladja med izpovedbama priče A.M. in priče A.P. Vztraja, da je tožnik dal soglasje za stalno bivanje. Na koncu toženka še navaja, da je starejša oseba, stara 78 let in šibkega zdravja, zato se nikakor ne bi mogla fizično lotiti tožnika. Tudi sicer se je do njega obnašala povsem korektno. Stroške zanjo je po dogovoru plačevala, oziroma jih plačuje, njena hči, bivša žena tožnika. Tudi tožnik je zaslišan na naroku izpovedal, da toženka nanj ne vpije in ne izvaja fizičnih in psihičnih pritiskov, ampak le govori neumnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 12.9.2008 sledi, da se je naroka udeležila pooblaščenka tožene stranke, zato za uporabo določila 2. odstavka 282. člena ZPP v tej zadevi ni bilo podlage in očitana kršitev iz določila 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na navedeno je tudi povsem nerelevantno, ali je bila toženka A.G. z naroka za glavno obravnavo odsotna iz opravičljivega oziroma neopravičljivega razloga. Prav tako ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi napačne uporabe določila 13. člena ZPP. Vprašanje, ali je tožnik izključni lastnik stanovanja, ki je predmet te pravde, je bistvenega pomena za odločitev v tožbi na izpraznitev stanovanja, ker Stanovanjski zakon v 111. členu pogoj za izpraznitev stanovanja veže na dejstvo, da je tožnik lastnik stanovanja. Določilo 2. odstavka 51. člena ZZZDR pa določa, da je vse premoženje, ki ga zakonca z delom pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Zato lastninska pravica tožnika, ki jo ta izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, nima prednosti pred na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisane, bivše žene. Po določilu 72. člena Stvarnopravnega zakonika namreč skupni lastniki uporabljajo stvar skupno in samo skupno lahko z njo tudi razpolagajo. Ker je torej vprašanje izključne lastninske pravice tožnika v pravdi na izpraznitev stanovanja sporno, to v postopku predstavlja predhodno vprašanje v smislu določila 13. člena ZPP. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v določenem segmentu in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izvedenih dokazih. Prav nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča, je vse odločilne okoliščine razumno in logično obrazložilo. Obrazložitev sodbe je jedrnata in sistematično obravnava vsa potrebna dejstva ter posamično in skupinsko ocenjuje dokaze v zvezi z vprašanjem, ali je A.M. tožnikova sestra, denar za nakup stanovanja posodila ali podarila tako, da končna dokazna ocena ni obremenjena z nobenimi pomanjkljivostmi, ki bi lahko pomenile absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge, ki niso niti nejasni, niti v nasprotju s seboj, niti nepravilno ne povzemajo vsebine zapisnikov. Sodba ugotavlja razliko v izpovedih tožnikove sestre in njegove bivše žene v zvezi z vprašanjem ali je bil denar za stanovanje darilo ali posojilo in se do tega vprašanja tudi opredeli, v zvezi z oceno izpovedbe tožnika, zaslišanega na glavni obravnavi, ki je skladna z izpovedbo njegove bivše žene in to v razlogih sodbe v 2. odstavku na strani 4 sodbe jasno in z argumenti tudi utemelji.

Obstoj zakonske skupnosti med tožnikom in toženkino hčerko v času nakupa stanovanja ni sporen. Tudi glede okoliščin v zvezi z denarjem, ki ga je posodila tožnikova sestra, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prepričljiva in dejansko stanje pravilno ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Res je, da je odvetnica tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da je tožnik stanovanje kupil s sredstvi svoje sestre in da mu zato ne bo težko dokazati, da ne sodi v skupno premoženje, vendar pa je takšne navedbe negiral kar tožnik osebno, zaslišan na naroku dne 21.10.2008, ko je izpovedal, da so bila sredstva sestri vrnjena in da jih je vračala njegova žena. Da je žena sicer mislila, da so vse vrnili, dejansko pa sestra nekoliko zamižala na eno oko. Tožnik je v bistvenem delu potrdil izpovedbo svoje bivše žene, zato je logično, da tudi sodišče prve stopnje različice dejanskega stanja, kot ga je ponudila njegova odvetnica na prvem naroku za glavno obravnavo, ni sprejelo, četudi je tožnikova sestra izpovedala, da mu je kupnino za stanovanje podarila. Pritožbeno zatrjevanje, da je vse finančne zadeve v času trajanja zakonske zveze vodila tožnikova žena in da tožnik nikoli ni bil seznanjen, kako je z denarnimi sredstvi gospodarila, je nasproti dokazni oceni in razlogom sodišča prve stopnje neprepričljivo.

Ker pritožbeno sodišče sprejema pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je stanovanje, ki je predmet te pravde skupna lastnina bivših zakoncev in ker postopek za delitev premoženja še ni končan, skladno z določilom 52. člena ZZZDR s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata oba bivša zakonca sporazumno. Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo ali določitev načina rabe, je potrebno soglasje vseh solastnikov (5. odstavek 67. člena SPZ). Zavezovalna pogodba, ki sta jo s toženo stranko sklenila tako tožnik kot tudi njegova bivša žena, s katero sta toženi stranki dovolila bivanje v stanovanju, brez dvoma predstavlja pravni posel, ki presega posle rednega upravljanja. Ker enako velja tudi za tožbo na izpraznitev stanovanja, soglasja zanjo pa tožnikova bivša žena ne da, se nesoglasje med skupnima lastnikoma lahko razreši samo z delitvijo skupne stvari. Ker tožnik s svojo bivšo ženo ni dosegel soglasja za spremenjeni način uporabe skupnega stanovanja, ne more uspešno uveljavljati krivdnih razlogov za toženkino izselitev iz stanovanja, saj kot je bilo obrazloženo, ne izkazuje aktivne legitimacije za vložitev tožbe glede na to, da je stanovanje, ki je predmet te pravde, skupna lastnina, izpraznitev stanovanja pa je posel, ki presega redno upravljanje. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku, kot sledi iz izreka sodbe. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, njihova natančna specifikacija pa sledi v stroškovniku, ki je v spisu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 154. in 155. členom ZPP).