Jedro

Tožnica je upravičena do nakazila celotne kupnine za na borzi prodane delnice in ne le do zneska, zmanjšanega za stroške posredniške provizije. Ker si je toženec brez pravne podlage zadržal del kupnine, je prekršil svojo profesionalno skrbnost, zato tožnici odgovarja za nastalo škodo oziroma zmanjšanje njenega premoženja.

Zoper toženca je bil začet postopek osebnega stečaja. Z navedenim dnem je prišlo do prekinitve postopka. Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko je toženec vložil pritožbo in je že potekel tudi rok za toženčev odgovor na tožničino pritožbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo, saj s tem niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.793,81 EUR za čas od vključno 31. 10. 2014 do 9. 1. 2015, in razveljavi v delu, ki toženi stranki nalaga plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.793,81 EUR za čas od vključno 10. 1. 2014 do 30. 10. 2014; b) v II. in III. točki izreka pa spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki še 4.696,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2014 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.354,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.696,67 EUR za čas od vključno 31. 10. 2014 do 16. 11. 2014 - II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 31,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 1.793,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 297,90 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, toženec pa na vse zakonske pritožbene razloge. Oba prvenstveno predlagata, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni, tožnica tako, da ji prisodi še preostalih 4.696,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 dalje, toženec pa tako, da bo tožnici od že prisojenega zneska dolgoval zakonske zamudne obresti šele od 10. 1. 2015 dalje. Oba zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v pritožbi ponavlja svoje dosedanje trditve. Vztraja, da bi se iz kupnine, dobljene s prodajo spornih delnic, lahko poplačala provizija borznoposredniške hiše le, če bi predstavljala izvršilni strošek in bi bila priznana upniku, ki bi imel prednostni vrstni red pred tožnico kot prvim zastavnim upnikom. Sodišče prve stopnje se do tega v sodbi ni opredelilo. Zaključilo je le, da provizija ne predstavlja izvršilnega stroška, ampak poslovni strošek, ne da bi pojasnilo, na kateri pravni podlagi se lahko ta strošek poplača iz kupnine. Ta bi morala biti v celoti namenjena poplačilu izvršilnih stroškov in terjatev upnikov dolžnika v skladu s pravili ZIZ.

4. Toženec izpodbija odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska, ki predstavlja kapitalizirane obresti za čas od 17. 11. 2014 do 9. 1. 2015. Zamuda zato ni mogla nastopiti že 10. 1. 2014, temveč šele 10. 1. 2015. 5. Tožničina pritožba je delno, toženčeva pa v celoti utemeljena.

6. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St X/2018 je bil zoper toženca 15. 6. 2018 začet postopek osebnega stečaja. Po 4. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je z navedenim dnem prišlo do prekinitve postopka. Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko je toženec vložil pritožbo in je že potekel tudi rok za toženčev odgovor na tožničino pritožbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo, saj s tem niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank.

O tožničini pritožbi:

7. Tožnica med drugim očita tožencu, da jo je v izvršilnem postopku pri prodaji nematerializiranih vrednostnih papirjev neupravičeno prikrajšal za znesek 4.696,67 EUR, ki predstavlja posredniško provizijo. Toženec je namreč za prodajo vrednostnih papirjev pooblastil B. B., ki si je po izvršeni prodaji zadržala 3 % prodajne cene kot nadomestilo za svojo storitev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da gre za poslovni strošek, dogovorjen s pogodbo med izvršiteljem in borznoposredniško hišo, ter še, da je toženec ob sklenitvi pogodbe ravnal skrbno in v skladu s 93. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost. 8. Tožnica takšnemu zaključku izpodbijane sodbe utemeljeno nasprotuje. Četrti odstavek 93. člena ZIZ, ki je veljal na dan, ko je toženec pooblastil B. B. (11. 8. 2014)1, je določal, da se vrednostni papirji, ki ne kotirajo na borzi, prodajo prek pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ki ga določi izvršitelj. Toženec je torej smel izbrati borznoposredniško hišo in jo pooblastiti za prodajo spornih vrednostnih papirjev. Po Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja2 so stroški pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev izvršilni stroški (drugi odstavek 99. člena). V času sporne prodaje pa je še veljal prejšnji istoimenski pravilnik,3 ki je v drugem odstavku 99. člena določal, da izvršitelj za prodajo zarubljenih vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, pooblasti pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev „na lastne stroške in odgovornost“. Po presoji pritožbenega sodišča izvršitelj navkljub takšnemu določilu stroškov posredniške provizije ne bi bil dolžan (dokončno) kriti sam, kot poskuša prikazati tožnica. Po 293. členu ZIZ so namreč stroški izvršitelja izvršilni stroški. Res pa mora tudi izvršitelj svoje stroške priglasiti pravočasno, in sicer takoj po opravljenem izvršilnem dejanju (38.c člen v zvezi s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ). Toženec tej zahtevi ni zadostil, saj je svoj obračun posredoval upnici in sodišču šele po več kot petih mesecih od zadnjega izvršilnega dejanja; izvršilno sodišče je zato njegov obračun kot prepozen razveljavilo.4

9. Tožnica kot (prva) zastavna upnica je bila v obravnavanem primeru tako upravičena do nakazila celotne kupnine za prodane delnice in ne le do zneska, zmanjšanega za stroške posredniške provizije. Ker si je toženec brez pravne podlage zadržal del kupnine, je očitno prekršil svojo profesionalno skrbnost, zato tožnici v skladu z 289. členom ZIZ in v zvezi z s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja za nastalo škodo oziroma zmanjšanje njenega premoženja. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno zavrnilo tožničin zahtevek iz tega naslova.

10. Višina plačane posredniške provizije med pravdnima strankama ni bila sporna. Tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi moral toženec izplačati zastavne upnike najpozneje 16. 11. 2014, tožnica v pritožbi ne oporeka. Potemtakem je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zahtevanega zneska šele od 17. 11. 2014 dalje in ne že od 31. 10. 2014, kot jih je s tožbo zahtevala. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo tožničini pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava prvo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je tožnici prisodilo še zahtevani znesek 4.696,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2014 dalje, odločitev o zavrnitvi višjega obrestnega zahtevka v prvi sodbi pa je potrdilo.

O toženčevi pritožbi:

11. Toženec utemeljeno nasprotuje plačilu prisojenih zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.793,81 EUR. Navedeni znesek predstavlja obračunane zakonske zamudne obresti od kupnine za prodane vrednostne papirje, ki jo je toženec izplačal tožnici šele 9. 1. 2015, namesto najpozneje 16. 11. 2014, in jo s tem gmotno prikrajšal. Tožnici po prvem odstavku 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ tudi od tega zneska pripadajo zakonske zamudne obresti, čemur toženec v pritožbi ne oporeka, saj priznava svojo obveznost za čas od 10. 1. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku najbrž pomotno naložilo tožencu plačilo obresti že od 10. 1. 2014. S tem je delno prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica terjala plačilo obresti šele od 31. 10. 2014. V tem delu je sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo in prvo sodbo razveljavilo (357. člen ZPP). V preostalem je sodbo glede obresti od navedenega zneska spremenilo in obrestni zahtevek za čas od 31. 10. 2014 do vključno 9. 1. 2015 zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

O stroških postopka:

12. Delna sprememba prve sodbe je terjala ponovno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po neizpodbijani ugotovitvi prve sodbe znašajo celotni tožničini stroški prvostopenjskega postopka 1.526,26 EUR, toženčevi pa 928,56 EUR. Glede na doseženi končni uspeh strank v pravdi (tožnica 93 %, toženec 7 %) morata druga drugi povrniti sorazmeren del njunih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Na tožnico tako odpade 65,00 EUR, na toženca pa 1.419,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju torej toženec na račun stroškov prvostopenjskega postopka dolguje tožnici 1.354,42 EUR.

13. V pritožbenem postopku je bil toženčev uspeh popoln, tožničin pa pretežen, saj je propadla le z neznatnim delom obrestnega zahtevka. Obe pravdni stranki sta zato upravičeni do plačila svojih celotnih pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Tožničini pritožbeni stroški obsegajo izdatek za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1) v priglašeni višini (400 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 227,66 EUR. Toženčevi pritožbeni stroški obsegajo nagrado za pritožbo, ki glede na priglašeno vrednost v pritožbi spornih obresti znaša 250 točk (tar. št. 21/1), nadalje 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo (54,00 EUR). Seštevek toženčevih pritožbenih stroškov tako znaša 196,29 EUR. To pomeni, da mora toženec na račun pritožbenih stroškov tožnici povrniti 31,37 EUR.

14. Od poteka izpolnitvenega roka tečejo od dolgovanih stroškov postopka tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).

1 ZIZ-J (Ur. l. RS, št. 53/2014); prvi odstavek 82. člena. 2 Ur. l. RS, št. 35/2016. 3 Ur. l. RS, št. 18/2003, 83/2006 in 59/2011. 4 Sklep Okrajnega sodišča v Velenju VL 176529/2013 z dne 9. 9. 2015.