Jedro

Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 72.8308,03 EUR (prej 17. 452.990 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej povzema svoj dokazni predlog, v katerem predlaga postavitev novega sodnega izvedenca. Povprečni pacient se dokončnosti stanja ne more zavedati sam, če mu tega ne pojasni zdravnik. Uveljavlja kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP). Sodišči pri dokazni oceni nista upoštevali metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti, pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

7. Stališče sodišča druge stopnje glede dokazne vrednosti mnenja, pridobljenega izven pravde, je pravilno. Čeprav je tožnik pridobil mnenje zdravnika, ki je sicer hkrati tudi sodno zapriseženi izvedenec, njegovega mnenja v pravdnem postopku ni možno obravnavati kot izvedenskega mnenja, saj konkretnega zdravnika kot izvedenca ni določilo sodišče v tem konkretnem postopku. Tako kot za sodnika velja tudi za izvedenca temeljni pogoj za opravljanje izvedenskega dela - njegova nepristranost. Nasprotna stranka se v primeru izven pravde pridobljenem mnenju nima možnosti izjaviti o po tožniku predlaganem izvedencu, nima možnosti zahtevati njegove izločitve, konkretni zdravnik ni opozorjen na posledice krive izpovedbe, sodišče mu ne daje nobenih navodil niti ne zahteva nobenih pojasnil. Tožnik bi z dopustitvijo svojega dokaznega predloga obšel določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP. Mnenje drugega izvedenca se zahteva samo v primerih iz tretjega odstavka 254. člena ZPP. Z zaslišanjem na glavni obravnavi je izvedenec odpravil vsak dvom o pravilnosti svojega mnenja. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da si mnenji postavljenega izvedenca in zdravnika, ki je podal mnenje izven pravde na zahtevo tožnika, ne moreta konkurirati. Sodišče tako mnenje obravnava v okviru trditev in kot trditve stranke, ne pa kot dokaz. Pravilnost trditev preverja s pomočjo sodnega izvedenca ,

ki ga določi samo v sodnem postopku.

8. Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: - tožnik se je poškodoval 31. 5. 1999; - decembra 1999 in januarja 2000 je opravil fizioterapijo; - travmatolog ga je naročil na odstranitev ploščic, a je poseg vedno odpadel; - dne 17. 5. 2000 je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdal odločbo, s katero ga je razvrstil v III. kategorijo invalidnosti od 13. 4. 2000; - 17. 5. 2000 se je njegovo zdravstveno stanje po mnenju izvedenca stabiliziralo; - po 17. 5. 2000 ni šlo več za zdravljenje, s katerim bi se bistveno izboljšalo slabo stanje tožnikovega stopala, temveč je šlo bolj za zdravljenje bolečin in oteklin, ki jih je tožnik utrpel zaradi prevelikih obremenitev pri delu; - travmatolog mu je zdravljenje dokončno zaključil 31. 3. 2003; tožnik je tožbo vložil 22. 4. 2004. 9. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča tudi materialnopravno pravilna. V skladu s 376. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Pogoj, da je oškodovanec zvedel za škodo, je neprecizen in dopušča različne interpretacije. Pravo vsebino mu mora zato dati sodišče. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.(1) Pri tem se poudarja, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR), prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah; trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov.(2) Naziranje tožnika (temelječe na izkustveno nerealni predpostavki, da je mogoče vsako škodo, izvirajočo iz telesnih poškodb, odpraviti ali vsaj zmanjšati), da zdravljenje 17. 5. 2000 še ni bilo končano, ker mu še vedno otekata noga in gleženj, ker je gibljivost zavrta, ker mora nositi ortopedske vložke in čevlje, ker je potrebno še odstraniti ploščico, bi vodilo do tega, da odškodninska terjatev oškodovanca, ki se ne bi odločil za odstranitev ploščic, ne bi nikoli zastarala. Presoja, da je tožnik tožbo vložil prepozno, ko je pred tem njegova terjatev do toženke že v letu 2003 zastarala, je zato pravilna.

10. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 229/2006 z dne 9.7.2008. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 942/2007 z dne 12.11.2009.