Jedro

Subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je začel teči najkasneje na dan, ko je tožena stranka podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na tek navedenega roka ni moglo vplivati dejstvo, da je se je kasneje dogovarjala o možnosti prehoda tožnika k drugemu delodajalcu. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana več kot tridesetih dneh od obvestila, je tako nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v 1. odstavku izreka tako, da se v tem delu glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dala tožena stranka tožniku dne 31.3.2006 pod opr. št. 1/2006, je nezakonita in se razveljavi.“; - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki iz poslovnega razloga, na reintegracijo in restitucijo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču, ali pa sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo predložene listine, na podlagi katerih naj bi ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal poslovni razlog za sporno odpoved. Tožena stranka se je namreč sklicevala na soglasje k sistemizaciji delovnih mest za šolsko leto 2005/2006 Ministrstva za šolstvo in šport. Po tem soglasju k sistemizaciji naj bi bila zagotovljena finančna sredstva za plače le za enega hišnika. Pri tem je sodišče spregledalo, da je ministrstvo izdalo soglasje šele 24.4.2006, tožena stranka ga je prejela 3.5.2006, medtem ko je bila tožniku dana odpoved že 31.3.2006. Za šolsko leto 2004/2005 pa tožena stranka v sporu ni predložila ustreznega soglasja ministrstva k sistemizaciji. V tem primeru je možno, da je bilo dano soglasje za dve delovni mesti hišnika in torej poslovnega razloga za odpoved pogodbe tožniku ni bilo. Enako velja tudi za primer, če je bilo dano soglasje samo za eno delovno mesto hišnika, saj je v tem primeru 30-dnevni prekluzivni rok za odpoved potekel že jeseni leta 2005. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno presodilo dokazila o tem, da tožnikov sodelavec G. izpolnjuje pogoje za delo hišnika. Za opravljanje hišniških del G. po stališču tožeče stranke ni zmožen, zaradi ugotovljene invalidnosti. Pritožba nadalje ne soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, ki se nanaša na pričetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi. Po stališču pritožbe je namreč tožena stranka izvedela za odpovedni razlog že z vročitvijo pravnomočne sodbe, na podlagi katere je bila dolžna vrniti na delo dva hišnika. To je bilo 11.8.2005. Glede na to, kdaj je tožena stranka tožniku poslala obvestilo o obstoju poslovnega razloga in kdaj mu je bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi, je očitno, da je ta rok potekel že pred odpovedjo. Datuma, ki ga tožena stranka navaja, to je 2.3.2006, ko je X odstopil od pogodbe, ni mogoče šteti kot dan nastanka poslovnega razloga, od katerega bi lahko tekel 30-dnevni prekluzivni rok. Tožena stranka je ta rok zamudila, zato je odpoved nezakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v okviru 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR). Po tej določbi mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka pisno obvestila tožnika o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (3. odstavek 83. člena ZDR) dne 16.1.2006 (priloga A2). V obvestilu navaja, da je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu tožnika in je zato podana pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Glede na tako vsebino obvestila je šteti, da se je tožena stranka najkasneje z datumom 16.1.2006 seznanila z razlogi za odpoved v smislu 5. odstavka 88. člena ZDR, kar pomeni, da je 17.1.2006 pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Rok ni prenehal teči zaradi tega, ker se je tožena stranka dogovarjala z družbo X za prehod tožnika k drugemu delodajalcu (priloga A3) in ko je po neuspešnem dogovarjanju o prehodu tožena stranka s 1.3.2006 nepreklicno odstopila od pogodbe s to gospodarsko družbo (priloga B5), kot uveljavlja tožena stranka in kot je upoštevalo tudi prvostopno sodišče. Za tako stališče namreč ni podlage. Iz obrazložitve odstopa od pogodbe (priloga B3) je namreč razvidno, da je tožena stranka odstopila od pogodbe z navedeno gospodarsko družbo, potem ko se slednja ni odzivala na ponudbo tožene stranke, da prevzame delavce. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR pričel teči z datumom, ko je tožena stranka odstopila od pogodbe z navedeno družbo, to je 1.3.2006. Kot rečeno, se je tožena stranka z razlogi za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga seznanila najkasneje z datumom obvestila dne 16.1.2006, 30-dnevni rok je torej potekel 16.2.2006. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku dne 31.3.2006, je bila podana prepozno, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, kot je razvidno iz 1. alinee 1. odstavka izreka te sodbe. Odločitev je v skladu s 4. točko 358. člena ZPP.

V preostalem, nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na reintegracijo in restitucijo. V obrazložitvi je glede tega dela tožbenega zahtevka navedlo, da ga je zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni odločalo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožena stranka na naroku glavne obravnave dne 30.8.2006 (list. št. 17 – 27 spisa) in kasneje v pripravljalni vlogi z dne 13.9.2006 (list. št. 29 – 33 spisa) vložila predlog, naj sodišče v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR ugotovi trajanje delovnega razmerja in prizna tožniku delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR, do datuma odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje o tem predlogu ni odločalo in tudi ni izvajalo predlaganih dokazov v tej smeri, zato je moralo pritožbeno sodišče potem, ko je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v zgoraj opisanem obsegu, razveljaviti sodbo sodišča v preostalem delu in v tem obsegu vrniti zadevo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku na reintegracijo in restitucijo v zvezi s predlogom tožene stranke, da sodišče v sporu odloči v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ali zaradi bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je prvostopno sodišče na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oziroma z izvedbo drugih procesnih dejanj. Namen 30. člena ZDSS-1 je dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je bil že izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa, da se izvedba dokaznega postopka prenese na pritožbeno sodišče. Namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem namreč ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni izvajalo relevantnih dokazov v smeri morebitne odločitve v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR, zato sklep pritožbenega sodišča, da razveljavi izpodbijano prvostopno sodbo v tistem delu, v katerem sodbe ni spremenilo, ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Odločitev o stroških postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.