Jedro

S podpisom prijave škode in izjavo zavarovalnici z opisom lažnega poteka prometne nesreče, kar je bilo predloženo zavarovalnici z namenom odškodninskega zahtevka, je obsojenka začela izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13. 7. 2010 spoznalo obsojeno J. H. za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4. 11. 2010 pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenki pa v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica pravočasno dne 28. 2. 2011 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve pravil kazenskega postopka. V zahtevi, ki je po vsebini enaka njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da je sodišče zagrešilo kršitve določb kazenskega postopka, ko ni izločilo na nezakonit način pridobljenih dokazov ter se je obsojenki in K. odrekel privilegij zoper samoobtožbo; da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker dejanja, ki ga je storila obdolženka tedaj veljavni kazenski zakon ni inkriminiral in da so bila obsojenki s spremembo obtožbe med postopkom kršena njena pravna jamstva v kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojenko oprosti oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 14. 4. 2011, predlaga zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da izjave, kot jo je podala obsojenka, ni potrebno izločiti iz kazenskega spisa. V ravnanju obsojenke, kot je opisano, so podani vsi znaki očitanega ji kaznivega dejanja in s spremembo obtožbe obsojenki ni bila prekršena pravica do obrambe. Z odgovorom državne tožilke je bila obsojenkina zagovornica seznanjena dne 26. 4. 2011, medtem ko sodno pismo obsojenki (kljub dne 20. 4. in 21. 4. 2011 poskušani vročitvi in obvestilu pošte) ni bilo vročeno, ker obsojenka sodnega pisma ni dvignila in je bilo dne 10. 5. 2011 vrnjeno sodišču. B.

4. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je sodba, s katero je bila obsojenka spoznana za krivo poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, nepravilna. Dejanja obsojenke niso stopila v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije, temveč so se kvečjemu ustavila pri pripravljalnih dejanjih in bi bilo moč ravnanje obsojenke kvalificirati kvečjemu po drugem odstavku 211. člena KZ-1; o poskusu goljufije bi lahko govorili šele, če bi obsojenka stopila v stik z zavarovalnico in jo s svojimi dejanji poskusila spraviti v zmoto, tega pa obsojenka ni storila.

5. Glede na opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da je obsojenka z namenom, da bi drugemu (A. K.) pridobila protipravno premoženjsko korist (zavarovalnino) poskusila spraviti drugega (Zavarovalnico) z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljati, da bi ta v škodo tujega premoženja nekaj storil s tem, da je med 1. 6. in 14. 6. 2005 podpisala prijavo kasko škode in izjavo zavarovalnici, v katerih je lažno opisala potek prometne nesreče ter dejstvo, da je vozila ona, čeprav je vedela, da se prometna nezgoda ni zgodila tako, kot jo je opisala (da je bila sama voznica), temveč, da je vozilo pod močnim vplivom alkohola vozil A. K., je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je dejanje obsojenke pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (pri tem pa se v razlogih izpodbijane sodbe glede razmejitve med kaznivim dejanjem goljufije in zavarovalniške goljufije sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 133/2009 z dne 28. 5. 2009). Kot izhaja že iz izreka sodbe je obsojenka začela izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije s tem, ko je podpisala prijavo kasko škode in napisala izjavo zavarovalnici dne 14. 6. 2005 z opisom lažnega poteka prometne nesreče, kar je bilo predloženo zavarovalnici z namenom odškodninskega zahtevka za poplačilo lažnega škodnega dogodka (škodni spis Zavarovalnice), vendar kot nadalje izhaja iz izreka, je dejanje ostalo pri poskusu, saj zavarovalnica odškodnine ni izplačala. Kolikor pa zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenka s svojim ravnanjem nikogar ni spravila v zmoto, saj da njeno ravnanje ni segalo v sfero zavarovalnice, pa drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje izvedene dokaze. S tem pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, katere določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni izločilo na nezakonit način pridobljenih dokazov in da je bila obsojenki odrečena pravica zoper samoobtožbo, zagovornica nakazuje bistveno kršitev določb kazenska postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh ne konkretizira dokaze, ki bi naj po navedbah zahteve bili pridobljeni na nezakonit način. Zato tako nedoločenih trditev o nakazovani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, Vrhovno sodišče niti ni moglo presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Če pa ima zagovornica s temi navedbami v mislih zapisnik o ogledu kraja dejanja, uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah in strokovno mnenje, Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da skladno s sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 364/2002 z dne 23. 9. 2004) v danem primeru ne gre za dokaze, ki bi morali biti izločeni (sodba sodišča prve stopnje stran 3, sodba sodišča druge stopnje stran 2-3), saj ne gre za obvestila, ki bi jih obsojenka kot osumljenka dala na zahtevo policije, temveč je policija ogled kraja prometne nesreče opravila na podlagi obsojenkine (lažne) prijave policiji, da je kritične noči z vozilom zapeljala s ceste in poškodovala vozilo ter odbojno ograjo.

7. Navedbam zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so bila obsojenki s spremembo obtožbe kršena pravna jamstva v postopku, ter da je možnost spremembe obtožnice v teku kazenskega postopka v nasprotju z 29. členom Ustave RS, Vrhovno sodišče glede na ustavnosodno prakso ne more pritrditi (prim. odločbo Ustavno sodišča RS U-I-289/75 z dne 4. 12. 1997, odločbo U-I-40/2000 z dne 16. 1. 2003, sodbo Vrhovno sodišča RS I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010). V konkretni zadevi je bil zoper obdolženko dne 13. 9. 2005 vložen obtožni predlog zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, katerega je državna tožilka pisno spremenila dne 23. 6. 2010. Ker iz zapisnika z glavne obravnave z dne 13. 7. 2010 izhaja, da je bila obsojenka seznanjena s spremenjenim obtožnim predlogom, ki je še vedno ohranil isti historični dogodek in obsojenki očital poskus istega kaznivega dejanja, ter je v zvezi s tem obsojenka podala zagovor, zaradi spremembe obtožnega akta njene pravice obrambe niso bile prekršene.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.