Jedro

Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in odvzemu predmetov razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države v sostorilstvu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu z uporabo drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju dnevnega zneska v višini 8,75 EUR znaša 875,00 EUR denarne kazni, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni v danem roku ne plača in se ta ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (17,50 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je sodišče obdolžencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države Republike Slovenije za dobo treh let. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Na podlagi 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti, in sicer od 29. 6. 2021 od 02:32 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo zaseženo vozilo BMW X3 s pripadajočimi kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem, odvzelo pa mu je tudi zasežena mobilna telefona znamke Huawei ATU-L31 s SIM in spominskimi karticami in telefon znamke Samsung s pripadajočimi SIM karticami. Sodišče prve stopnje je obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in odločbe o odvzemu predmetov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da mu izreče nižjo zaporno kazen in milejšo denarno kazen ter mu vrne zasežene predmete oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno z določilom člena 383/I ZKP najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju, napadena sodba pa nima ustreznih razlogov o uporabi omilitvenih določil. Iz izreka napadene sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo zaporno kazen tri leta in dva meseca zapora, pri tem pa uporabilo omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nejasen, saj iz izrečene zaporne kazni ne izhaja uporaba omilitvenih določil iz drugega odstavka 51. člena ZKP. Za obdolžencu očitano kaznivo dejanje je v KZ-1 v šestem odstavku 308. člena zagrožena kazen od treh do petnajstih let zapora in denarna kazen. Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju. Razen navedenega je sodišče prve stopnje uporabo omilitvenih določil pri izreku kazni zapora v napadeni sodbi neustrezno obrazložilo, oziroma s tem, ko je zgolj navedlo, da je izreklo zaporno kazen z uporabo omilitvenih določil, ostaja napadena sodba v tem delu neobrazložena. Z navedenim je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

5. Pritrditi pa je tudi pritožbi zagovornika obdolženega, ki prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo uporabo člena 73 KZ-1, na podlagi katerega je obdolžencu zaseglo osebno vozilo in mobilna telefona. Iz razlogov napadene sodbe glede odvzema navedenih predmetov izhaja, da se je sodišče prve stopnje odločilo za njihov odvzem za to, ker so ti predmeti bili uporabljeni za kaznivo dejanje in zaradi splošne varnosti in moralnih razlogov. Navedeno pa ne zadosti kriterijem iz člena 73 KZ-1, po katerem mora sodišče prve stopnje, ko se odloči za odvzem predmetov iz člena 73 KZ-1, presoditi tudi ali obstaja bojazen, da bi obdolženi zasežene predmete uporabil pri ponovni izvršitvi kaznivega dejanja. Šele po taki presoji lahko sodišče prve stopnje odloča o odvzemu predmetov. Zato je pritrditi zagovorniku, da sodišče prve stopnje svojo odločitev o odvzemu predmetov iz člena 73 KZ-1 ni ustrezno obrazložilo, s čimer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

6. Navedeni kršitvi imata vselej za posledico razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje navedeni kršitvi odpraviti in o zadevi ponovno odločiti, tako, da bo obdolžencu ob uporabi omilitvenih določil iz člena 51 KZ-1, izreklo zaporno kazen pod spodnjo določeno mejo, saj ni spregledati, da se zoper prvostopno sodbo tožilstvo ni pritožilo. Zato napadene sodbe, zoper katero je bila vložena pritožba zagovornika v obdolženčevo korist, ni mogoče spreminjati v obdolženčevo škodo. Ker je sodišče prve stopnje izrekalo zaporno kazen ob uporabi omilitvenih določil, jih bo v ponovnem postopku tudi dejansko moralo uporabiti, navedeno pa v razlogih napadene sodbe tudi ustrezno obrazložiti. Glede odvzema predmetov bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju presoditi vse okoliščine glede uporabe člena 73 KZ-1, kar bo moralo v napadeni sodbi ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje pa bo v ponovnem sojenju moralo tehtno presoditi tudi ostale navedbe pritožbe, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati.

7. Zagovornik obdolženega uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, zato se pritožba v tem delu ne da preizkusiti.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.