Jedro

Dopolnitev opisa dejanja v izreku sodbe (sodišče je dodalo, da "v davčni napovedi za odmero davka od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1.1. do 31.12.2000 in") je sicer odveč, ne pomeni pa prekoračitve obtožbe, saj je očitek obsojencu v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ostal popolnoma enak in nespremenjen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 350.000 (tristopetdesettistoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega F.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 283.250 SIT in na 90.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 150.000 SIT.

II.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 12.10.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in iz drugih razlogov. V zahtevi navaja, da obsojencu ni bilo dokazano, da bi kakršnekoli dohodke zatajil oziroma v napovedi za odmero davka na dodano vrednost prikazal drugačne dohodke, kot so dejansko bili ustvarjeni. Obsojencu očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom, sodišče prve stopnje pa naklepa ni obrazložilo, kar je uveljavljal v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo. Sodišči prve in druge stopnje se po mnenju zagovornika nista opredelili do zagovora obsojenca, ker je davčni organ promet ocenil na podlagi razveljavljenega 1. odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (odločba Ustavnega sodišča U-I 20551/2000 z dne 23.5.2002). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne v novo odločanje Višjemu sodišču v Mariboru.

Vrhovna državna tožilka svetnica K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 1. odstavka 423. člena ZKP dne 15.11.2005, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V. 1. Ni moč pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o krivdi obsojenca, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 8) navedlo razloge glede krivde obsojenca (direktni naklep), ko je presodilo, da je obsojenec z namenom, da bi se izognil plačilu davka na dodano vrednost v davčnih obračunih za obračun davka na dodano vrednost za leto 2000 dal krive podatke o dohodkih, ki vplivajo na ugotovitev davčne obveznosti, ko je iz gostinske dejavnosti prijavil za 6.269.718 SIT manjši promet blaga in storitev in se na ta način izognil plačilu davka na dodano vrednost v višini, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Tem razlogom je pritrdilo v svoji sodbi tudi sodišče druge stopnje, ko je zagovornikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivde obsojenca, zavrnilo kot neutemeljene (stran 3).

2. Neutemeljene so navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekoračilo obtožbo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v opis dejanja v izreku sodbe dodalo očitek, katerega je državni tožilec ob spremembi obtožnega akta na glavni obravnavi dne 18.5.2004 iz opisa dejanja izpustil. Navedena dopolnitev opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je bila odveč, ne pomeni pa prekoračitve obtožbe, kot je to pravilno presodilo tudi že sodišče druge stopnje, ko je enako zagovornikovo pritožbeno navedbo zavrnilo kot neutemeljeno. S tem ko je sodišče v opis dejanja dodalo očitek obsojencu, da "v davčni napovedi za odmero davka od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1.1. do 31.12.2000 in", tudi po presoji Vrhovnega sodišča obtožbe ni prekoračilo, saj je očitek obsojencu v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ostal popolnoma enak in nespremenjen.

3. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbo, da je bil "kršen kazenski zakon, ker naklep sploh ni bil izkazan". Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti zakonske razloge zaradi katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora tudi navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložnik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona ni konkretiziral, niti obrazložil. Zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah kazenskega zakona ni moglo preizkušati. Kolikor pa se zagovornik ne strinja z zaključkom v izpodbijani pravnomočni sodbi o krivdi obsojenca glede očitanega mu kaznivega dejanja davčne zatajitve, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Težišče zagovornikovih obširnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem z ugotovitvijo, da je obsojenec z namenom, da bi se izognil plačilu davka na dodano vrednost, dal krive podatke o prometu iz gostinske dejavnosti in prijavil manjši promet blaga in storitev, na ta način pa se je izognil plačilu davka na dodano vrednost v znesku 1.191.247 SIT. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče ne sprejema zagovora obsojenca, da kot davčni zavezanec ni dal krivih podatkov o prometu iz gostinske dejavnosti, temveč je na podlagi listinskih dokazov in izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke zaključilo, da je obsojenec z namenom, da se izogne plačilu davka na dodano vrednost, v davčnih obračunih za obračun tega davka davčni upravi prijavil nižji promet blaga in storitev od dejanskega. Tem razlogom je v svoji odločbi, ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika, pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja zagovor obsojenca, katerega pa sta v povezavi z drugimi dokazi, skladno z načelom proste presoje dokaza (1. odstavek 18. člena ZKP) ocenili in presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi že sodišči prve in druge stopnje, pri tem pa se zagovornik neutemeljeno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z določbo 1. odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Po vsebini te navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, s ponavljanjem obsojenčevega zagovora in okoliščin, ki jih je navajal tudi v pritožbenem postopku in ki v zbranem dokaznem gradivu nimajo opore (obračunavanje amortizacije za eno polovico nepremičnine, katere solastnica je obsojenčeva soproga; samopostrežni zajtrki v gostišču; napitki, ki so jih lahko brezplačno popili zaposleni v gostišču) ter jih je presodilo že sodišče druge stopnje, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

VII.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VIII.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter obsojenčevih premoženjskih razmer (obsojenec je samostojni podjetnik in solastnik nepremičnin ter nima preživninskih obveznosti).