Jedro

Postopek legalizacije nedovoljeno zgrajenega objekta je lahko razlog za morebitno odložitev izvršbe, ne more pa vplivati na izrek inšpekcijskega ukrepa.

Pritožbeni ugovori o legalizaciji nedovoljenega posega v prostor niso pravno pomembni za presojo pravilnosti odločitve o inšpekcijskem ukrepu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 232/97-12 z dne 7.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9.1.1997. Z njo je tožena stranka odpravila 2. in 3. točko izreka odločbe z dne 20.12.1994, ju nadomestila z novima točkama in v ostalem delu zavrnila pritožbo. Pod točko 1. izreka navedene odločbe je urbanistični inšpektor Mestne uprave za inšpekcijske službe odločil, da morajo tožniki kot investitorji do dne 25.1.1995 odstraniti armirano betonsko ploščo nad pritličjem južnega dela stanovanjskega objekta skupne tlorisne velikosti 7 x 19 m in 0,40 m visoko in 7,0 m dolgo nadzidavo na zahodni strani južnega dela stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 366/2 k.o. B. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila materialni predpis, v tem primeru 73. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/89 in RS, št. 26/90 in 18/93, ZUN). Iz upravnih spisov izhaja, da je urbanistični inšpektor izdal odločbo po zaslišanju tožečih strank in po opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 17.11.1994. Za odločitev o ukrepu urbanističnega inšpektorja je v času odločanja pomembno le to, če je investitor, v konkretnem primeru so to tožniki, za gradnjo oziroma drug poseg v prostor v času izdaje inšpekcijskega ukrepa imel pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali ne, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedbe tožnikov, da vodijo postopek za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za izvršena dela, na zakonitost odločbe tožene stranke, kot tudi inšpekcijskega organa prve stopnje, ne vplivajo.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navajajo, da je bil inšpekcijski ogled opravljen 11 let po končanih spornih delih. V primeru odstranitve železobetonske plošče nadstropja bi prišlo do hudega konstrukcijskega neravnovesja z nepredvidljivimi posledicami, lahko celo do porušitve samega objekta. Tak način sanacije ni v skladu z namenom samega ZUN-a. Urbanistični inšpektor bi glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko odredil milejši ukrep, ki ga dopušča zakon. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti ogled z zato pristojnim strokovnjakom, da bi bilo dejansko ugotovljeno, ali je škoda za prostor večja z vzpostavitvijo v prejšnje dejansko stanje ali z drugačno sanacijo nedovoljenega posega v prostor. Dokler to ni ugotovljeno, obstaja dvom o pravilnosti odločitve, ki pa je izpodbijana sodba ni obrazložila. Tožniki so vložili zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spornih posegov. Oddelek za urbanizem in okolje MOL je dne 5.11.1997 izdal lokacijsko informacijo, po kateri je legalizacija spornih gradbenih posegov v skladu z veljavno urbanistično ureditvijo dopustna. Predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno presojo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta ne glede na gradbeno fazo odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ni sporno, da tožniki pred pričetkom spornih gradbenih del niso pridobili lokacijskega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN in glede na vrsto posega morali imeti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN. Ker pa je ta ukrep zakonit, ugovori tožnikov o škodi, ki naj bi z izvršitvijo ukrepa nastala, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sam način izvršitve tega inšpekcijskega ukrepa pa je stvar izvršilnega postopka. Tudi pritožbeni ugovori o legalizaciji nedovoljenega posega v prostor niso pravno pomembni za presojo pravilnosti odločitve o inšpekcijskem ukrepu. Postopek pridobivanja dovoljenj je namreč povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljenih gradbenih posegov, kar vse je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato je postopek legalizacije nedovoljenih posegov v prostor lahko razlog za morebitno odložitev izvršbe inšpekcijske odločbe, če ta še ni bila opravljena, ne more pa vplivati na izrek inšpekcijskega ukrepa in ne na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.