Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamudo je zakrivil pooblaščenec drugo in tretjetožene stranke, ker ni ravnal tako, kot bi se od njega kot odvetnika pričakovalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog drugo in tretjetožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo tožeče stranke.

Proti navedenemu sklepu se pritožujeta drugo in tretjetožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi navajata, da sta rok za vložitev odgovora na tožbo zamudili iz upravičenega razloga. Pojasnjujeta, da sta se v odvetnikovi pisarni zglasili dne 30.5.2003, ko je bil odvetnik v pisarni, kljub temu, da je bil v bolniškem staležu. Pritožnici sta mu predstavili svoj problem in glede na to, da se je odvetnik kljub bolniškemu staležu počutil toliko bolje, da je sploh lahko prišel v pisarno, jima je naročil, naj mu dostavita koleke za plačilo sodne takse. Dogovorjeno je bilo, da bosta stranki ob tej priliki tudi obširneje navedli pravnorelevantna dejstva, podali dokaze, podpisali pooblastilo za zastopanje, nato pa bi odvetnik na tej podlagi sestavil odgovor na tožbo. Zdravstveno stanje odvetnika se je naknadno toliko poslabšalo, da do dne 23.6.2003 ni mogel delati. Šele takrat sta stranki lahko prišli v pisarno, prinesli denar za sodno takso, kot je bilo dogovorjeno, predstavili dejstva, ki so v tej zadevi pomembna, odvetnik pa je lahko sestavil odgovor na tožbo. Dne 30.5.2003 je odvetnik iskreno verjel, da bo lahko sam poskrbel za korektno zastopanje strank, zato ju ni napotil k drugemu odvetniku. Iz gornjih razlogov istega dne vloge ni mogel sestaviti, zato je bilo dogovorjeno, da jo bo sestavil kasneje. Nepredvideno se je odvetniku stanje toliko poslabšalo, da procesnega dejanja ni mogel opraviti vse do 23.6.2003. Pritožnici navajata, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta stranki že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajali, da sta šele 23.6.2003, ko sta plačali sodno takso, lahko odvetniku podali razloge in dokaze. Plačilo sodne takse res ni procesna predpostavka za vložitev odgovora na tožbo, nesporno pa mora biti odgovor na tožbo obrazložen, saj ga v nasprotnem primeru sodišče zavrže in lahko izda zamudno sodbo. Odvetnik je zato presodil, da je bolje, da vloži prepozen, a obrazložen odgovor na tožbo ter prosi za vrnitev v prejšnje stanje z možnostjo, da mu bo sodišče ugodilo, kot pa da poda neobrazložen odgovor na tožbo, ki bi ga sodišče zagotovo zavrglo. Po mnenju pritožnic je bilo zato navodilo odvetnika dne 30.5.2003 korektno in utemeljeno na njegovih takratnih dejanskih zdravstvenih zmožnostih. Glede na to, da se je počutil toliko bolje, da je v pisarno sploh lahko prišel, je v tistem trenutku tudi utemeljeno pričakoval, da bo v prihodnosti, ne glede na njegov pravni status bolnika v staležu, zdravstveno sposoben sestaviti dokaj preprosto vlogo. Na žalost se to ni zgodilo. Po oceni pritožnic sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne pove ničesar o okoliščini, ki je bistvena za pravilno odločitev, to je, da sta stranki v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajali tudi, da sta šele dne 23.6.2003 odvetnika lahko seznanili s pravnorelevatnimi dejstvi in dokazi in ne le prinesli denar za plačilo sodne takse, zato je po oceni pritožnic sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožnic je sodišče iz siceršnjih pravilnih ugotovitev izpeljalo napačen sklep - iz gole ugotovitve, da je bil odvetnik v bolniškem staležu je zaključilo, da bi moral stranki napotiti k drugemu odvetniku in da posledično stranki roka nista zamudili iz upravičenega razloga. Tako sklepanje je sicer lahko formalno pravilno, a neživljenjsko, saj ne upošteva, da je lahko dejansko stanje (dejansko počutje odvetnika) različno od pravnega stanja (bolniški stalež) in da se lahko dejansko stanje tudi spremeni (sprememba počutja). Zaradi navedenega je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan upravičen razlog, na podlagi katerega bi drugo in tretjetoženi stranki dovolilo vrnitev v prejšnje stanje v skladu z določbo 116. člena ZPP, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Drugo in tretjetožena stranka sta tožbo tožeče stranke prejeli v odgovor skupaj z opozorilom na posledice, če odgovora na tožbo ne bosta podali v roku 30 dni od vročitve. Ker je drugotožena stranka tožbo skupaj z omenjenim pozivom prejela 17.5.2003, tretjetožena stranka pa 16.5.2003, odgovor na tožbo pa je njun pooblaščenec vložil šele dne 24.6.2003, ko je bil še vedno v bolniškem staležu, saj je ta potrditvah pritožnic trajal do 11.7.2003, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta roka za vložitev odgovora na tožbo zamudili iz neupravičenega razloga. Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu (1. odstavek 86. člena ZPP). Drugo in tretjetožena stranka sta se v tej pravdni zadevi odločili za drugo izmed možnosti in sta pooblastili odvetnika, da vloži odgovor na tožbo, saj sta sami pritožnici v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajali, da sta vložitev odgovora na tožbo zaupali svojemu pooblaščencu odvetniku N.V. dne 30.5.2003, ko je bil v bolniškem staležu (v času začasne nezmožnosti za delo). Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je zamudo zakrivil pooblaščenec drugo in tretjetožene stranke, ker ni ravnal tako, kot bi se od njega kot odvetnika pričakovalo. Pri zastopanju stranke mora odvetnik ravnati vestno in skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Gre torej za poklicno dejavnost, ki jo mora odvetnik opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Odvetnik mora organizirati svojo odvetniško pisarno tako, da zagotovi red in tekoče delo. Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje in iz pritožbenih navedb nedvomno izhaja, da je bil odvetnik, ko sta ga druga in tretjetožena stranka pooblastili za vložitev odgovora na tožbo, v bolniškem staležu, zato je moral računati tudi na poslabšanje zdravstvenega stanja, končno je bil v bolniškem staležu vse do 11.7.2003 in je odgovor na tožbo podal pred tem, to je 23.6.2003. Poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru bolniškega staleža ni mogoče šteti kot nepredvidljiv dogodek, zato bi moral že 30.5.2003 storiti vse potrebno, da se odvrnejo škodljive posledice, ki utegnejo nastati zaradi zamude. Splošno namreč velja, da ima odvetnik obveznost, da je njegovo delo organizirano tako, da bo pri bolezni zagotovljeno nadomeščanje. Le izjemoma lahko odvetnika opraviči, če gre za nenadno, nepredvideno bolezensko stanje, pri katerem ni bilo mogoče zagotoviti substitucije. V obravnavani zadevi pa to ni mogoče trditi, saj, kot že rečeno, je bil odvetnik v bolniškem staležu že tedaj, ko je sprejel pooblastilo drugo in tretjetožene stranke, zato poslabšanje zdravstvenega stanja ni mogoče šteti kot nepredvideno bolezensko stanje.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niti niso bili podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo druge in tretjetožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnici nista zahtevali (1. odstavek 163. člena ZPP).