Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Pritožba pooblaščenca oškodovane družbe A. d.d. se zavrne kot neutemeljena.
1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je zavrnilo predlog oškodovane družbe A. d.d. za izdajo začasne odredbe z dne 18. 5. 2026, vložen po pooblaščencu, Odvetniški družbi B. d.o.o.. To je bilo storjeno s sklepom VIII Kp 28095/2015 z dne 5. 6. 2026.
2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija pooblaščenec oškodovane družbe (v nadaljevanju pritožnik), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi, s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Jedro pritožbenega izvajanja je nasprotovanje prvostopenjskemu stališču, da po poteku najdaljšega zakonsko dovoljenega časa trajanja začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ni mogoče ponovno zavarovati z začasno odredbo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožnik izraža prepričanje, da začasno zavarovanje po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in začasna odredba po ZIZ predstavljata različna pravna instituta z različnimi pogoji, zato uporaba prvega ne izključuje uporabe drugega. Pri tem izpostavlja, da je bil premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe v kazenskem postopku že pravnomočno priznan, da je bil na tej podlagi začet in pravnomočno voden izvršilni postopek, ki pa je bil po razveljavitvi pravnomočne kazenske sodbe ustavljen, medtem ko je predhodno začasno zavarovanje prenehalo zaradi poteka absolutnega zakonskega roka. Ker kazenski postopek še ni zaključen, brez novega zavarovanja prepoznava obstoj nevarnosti, da bo bodoča izvršitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
5.Takšnemu izhodišču pritožbeno sodišče ne more slediti. Drži sicer, da začasno zavarovanje po ZKP in začasna odredba po ZIZ nista istovetna instituta. Vendar navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče po poteku maksimalnega roka, ki ga za začasno zavarovanje istega premoženjskopravnega zahtevka določa ZKP, zavarovanje ponovno doseči z uporabo druge zakonske določbe. Za (vnovič) obravnavano kazensko zadevo je namreč odločilno, da gre za isti premoženjskopravni zahtevek, istega oškodovanca zoper istega obdolženca, predlagani ukrep pa je namenjen istemu cilju in bi posegel v isto premoženjsko sfero. Po svoji vsebini bi zato pomenil nadaljevanje oziroma ponovno vzpostavitev zavarovanja, ki je že prenehalo zaradi izteka zakonsko določenega absolutnega roka.
6.V nadaljevanju pritožnik izpostavlja, da določba 109. člena ZKP ne izključuje uporabe ZIZ, saj se določbe ZKP o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka glede pogojev, postopka odreditve, trajanja in prenehanja sicer smiselno navezujejo na ureditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, medtem ko 270. člen ZIZ določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Na tej osnovi smatra, da bi moralo prvostopenjsko sodišče predlog za izdajo začasne odredbe presojati z vidika pogojev iz 270. člena ZIZ. Nima prav. Napotitev iz drugega odstavka 109. člena ZKP na določbe, ki urejajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zajema izrecno tudi vprašanje trajanja in prenehanja zavarovanja. S tem je zakonodajalec za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku določil poseben režim, v okviru katerega je treba upoštevati tudi absolutne časovne omejitve iz 502.b člena ZKP. Te omejitve pa ne bi imele dejanskega učinka, če bi bilo mogoče po njihovem poteku isto zavarovanje ponovno odrediti zgolj s sklicevanjem na drugo pravno podlago.
7.Pritožnik prvostopenjskim pravnim in dejanskim zaključkom nasprotuje tudi s sklicevanjem na naravo adhezijskega postopka. Meni, da odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, ki ima glede uveljavljanja civilnopravne terjatve učinke, primerljive pravdi. Zato mora imeti oškodovanec tudi v adhezijskem postopku možnost uporabe določb ZIZ o zavarovanju terjatve, saj bi jih lahko uporabil, če bi svoj zahtevek uveljavljal v pravdi. V povzetem gre pritožniku pritrditi zgolj, da ima premoženjskopravni zahtevek civilnopravno naravo in da adhezijsko odločanje pomeni odločanje o civilnopravnem zahtevku v okviru kazenskega postopka. Vendar iz tega ne sledi, da adhezijski postopek postane pravdni postopek oziroma da se v njem brez omejitev uporabljajo vsi procesni instituti, ki bi bili na voljo v pravdi, v kar skuša brez uspeha prepričati pritožnik. Adhezijski postopek namreč ostaja del kazenskega postopka, zato je treba pri vprašanju začasnega zavarovanja dosledno upoštevati posebno ureditev ZKP.
8.S poudarkom učinkov litispendence pritožnik zatrjuje, da je s pravočasno priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka nastopila visečnost postopka, zaradi katere oškodovana družba istega zahtevka ne more uveljavljati še v pravdi. Ob sklicevanju na sodbo VSRS I Ips 34265/2019 vztraja, da je oškodovana družba z uveljavljanjem zahtevka vezana na kazenski postopek, zato ji mora biti v njegovem okviru omogočeno tudi zavarovanje po ZIZ. V podporo takšnemu stališču izpostavlja še sodbo VSRS III Ips 5/2025 glede učinkov pravočasne uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka na zastaranje. Takšnemu pritožbenemu izvajanju pa ne gre priznati uspeha. Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku. Poleg tega iz cit. odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne gre izpeljati pravila, da bi bila zaradi adhezijskega postopka oškodovana družba upravičena do uporabe vseh institutov ZIZ, ki bi ji bili na voljo v pravdi. Stališča o naravi premoženjskopravnega zahtevka, učinkih njegove pravočasne uveljavitve in litispendence je treba razumeti v okviru vprašanj, o katerih so bile navedene odločbe izdane. Nikakor pa ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo mogoče z določbami ZIZ zaobiti izrecno časovno omejitev začasnega zavarovanja, ki jo določa ZKP.
9.Pritožnik posebej izpostavlja, da je zaradi razveljavitve pravnomočne kazenske sodbe odpadel izvršilni naslov, na podlagi katerega je pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici tekel izvršilni postopek, zaradi česar je sedaj njegov premoženjskopravni položaj bistveno manj varen. Ta okoliščina je razumljiva, vendar na vprašanje dopustnosti predlaganega zavarovanja ne vpliva. Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
10.Tudi morebitna pritožbeno poudarjena dejanska nevarnost, da bi obdolženi razpolagal s svojim premoženjem (npr. z odtujitvijo tretjim), ne more sama po sebi ustvariti procesne podlage za ukrep, ki ga zaradi poteka absolutnega roka ni več mogoče odrediti. Pritožnik zmotno izhaja iz predpostavke, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ, zlasti verjetnost obstoja terjatve in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja z njegovim premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ter šele nato presojati dopustnost predlaganega zavarovanja. Vprašanje, ali je mogoče v konkretnem procesnem položaju zavarovanje sploh odrediti, je namreč logično in pravno predhodno vprašanju, ali so za njegovo izdajo izpolnjeni zakonski pogoji. Če istega premoženjskopravnega zahtevka v istem kazenskem postopku po poteku najdaljšega, z zakonom dopustnega časa trajanja začasnega zavarovanja po določbah ZKP ni več mogoče zavarovati, potem morebitna izpolnjenost pogojev iz 270. člena ZIZ sama po sebi ne more ustvariti pravne podlage za ponovno odreditev takšnega zavarovanja. Nasprotno stališče bi namreč omogočilo zaobid zakonsko izrecno določene absolutne časovne omejitve. Po izteku najdaljšega dovoljenega časa trajanja zavarovanja po ZKP bi bilo mogoče, če bi šlo slediti pritožbeni razlagi, isti premoženjskopravni zahtevek istega oškodovanca zoper istega obdolženca in z enakim posegom v njegovo premoženje ponovno zavarovati, tokrat s sklicevanjem na 270. člen ZIZ. Čeprav bi bil ukrep formalno odrejen na drugi pravni podlagi, bi bil njegov dejanski namen in učinek enak: zagotoviti nadaljnje zavarovanje iste terjatve po tem, ko je predhodno zavarovanje zaradi poteka absolutnega zakonskega roka moralo prenehati. Takšna razlaga bi zato omogočila, da bi se zavarovanje, katerega trajanje je zakon izrecno časovno omejil, po izteku tega roka dejansko nadaljevalo zgolj s spremembo njegove pravne podlage. S tem pa bi bila vsebina absolutne časovne omejitve, ki predstavlja mejo dopustnega trajanja posega v premoženjsko sfero obdolženca, izigrana, njen namen pa v bistvenem izničen.
11.Pritožbeno sodišče opozarja, da časovne omejitve začasnega zavarovanja niso določene brez razloga. Začasno zavarovanje predstavlja poseg v premoženjsko sfero osebe, zoper katero je odrejeno, in to v času, ko o končni usodi kazenskega postopka oziroma premoženjskopravnega zahtevka še ni pravnomočno odločeno. Interes oškodovane družbe za učinkovito varstvo njenega zahtevka je zato treba tehtati z varstvom pravic obdolženca, pri čemer je zakonodajalec to tehtanje zamejil s postavitvijo absolutne časovne meje. Tako ZKP izrecno določa najdaljši čas trajanja takšnega posega.
12.Tudi v tezi, da je predlagana začasna odredba samostojen ukrep, neodvisen od predhodnega zavarovanja po ZKP, pritožniku ne gre pritrditi. Odločilna je namreč njena vsebina in učinek, ki v obravnavanem primeru pomenita ponovno zavarovanje istega premoženjskopravnega zahtevka po prenehanju predhodnega zavarovanja zaradi izteka absolutnega zakonskega roka. Tega učinka ne gre doseči s sklicevanjem na 270. člen ZIZ, saj predlagano zavarovanje že po samem zakonu ni dopustno. Zato so vse nadaljnje pritožbene navedbe o obstoju pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno z zatrjevano nevarnostjo bodoče neizterljivosti terjatve, pravno nebistvene in zatorej odvečne.
13.Pritožnik poudarja, da je zavarovanje terjatve oškodovane družbe v obravnavanem primeru ključno in neizogibno potrebno za varstvo njenega premoženjskega interesa, saj je bila zaradi ravnanja dolžnika oškodovana za visok denarni znesek. Pritožbeno sodišče ne prezre pomena učinkovitega zavarovanja terjatve za položaj oškodovane družbe niti okoliščine, da lahko zaradi višine terjatve njena bodoča izvršitev zanjo predstavlja pomemben premoženjski interes. Vendar pa sama višina terjatve oziroma zatrjevana potreba po njenem zavarovanju ne moreta utemeljiti odreditve ukrepa, za katerega v konkretnem procesnem položaju ni več podana zakonska podlaga. Interes oškodovane družbe za učinkovito zavarovanje terjatve je namreč treba uresničevati v okviru zakonsko predvidenih sredstev, pri čemer okoliščina, da je terjatev visoka ali da bi bila brez zavarovanja njena bodoča izvršitev lahko otežena, ne more derogirati izrecno določene absolutne časovne omejitve trajanja zavarovanja po ZKP. Nasprotna razlaga bi pomenila, da bi bila dopustnost trajanja ukrepa odvisna od višine oziroma pomena zavarovane terjatve, ne pa od zakonsko določenih časovnih meja, kar bi bilo povsem v nasprotju z naravo in namenom absolutnega triletnega roka.
14.Pritožbeni očitek, da je bilo pri prvostopenjskem odločanju upoštevano zgolj varstvo pravic obdolženca, medtem ko so bile pravice oškodovane družbe in namen začasne odredbe spregledani, ne drži. Ob sklicevanju na pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) pritožnik pravilno opozarja, da sodno varstvo ne pomeni zgolj pravice do sodne odločbe, temveč tudi možnost njene dejanske izvršitve. Temu namenu lahko služi tudi začasno zavarovanje terjatve, saj preprečuje, da bi dolžnik s svojim ravnanjem onemogočil ali otežil njeno bodočo izvršitev. Vseeno pa navedeno ne pomeni, da ima upnik na podlagi 23. člena Ustave pravico do zavarovanja svoje terjatve ne glede na zakonske pogoje in omejitve. Pravica do učinkovitega sodnega varstva se namreč uresničuje v okviru zakonsko urejenega (kazenskega) postopka, v katerem je zakonodajalec določil tudi časovne meje dopustnega trajanja začasnega zavarovanja. Teh meja zato ne gre preseči s posplošenim sklicevanjem na ustavno pravico do sodnega varstva. Interes oškodovane družbe za učinkovito uveljavitev njene terjatve je bil upoštevan že pri ureditvi instituta začasnega zavarovanja, absolutni rok njegovega trajanja pa predstavlja mejo, do katere je takšen poseg v premoženjsko sfero obdolženca dopusten. Zato okoliščina, da bi bila brez zavarovanja lahko otežena bodoča izvršitev terjatve, ne more utemeljiti zavarovanja po poteku tega roka. Iz tega razloga niti sklicevanje na 23. člen Ustave ne more ustvariti vzdržne pravne podlage za ukrep, ki ga po izrecni zakonski ureditvi ni več mogoče odrediti.
15.Glede na obrazloženo je bilo o pritožbi pooblaščenca oškodovane družbe odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).
16.Sodna taksa zaradi neuspešne pritožbe ni bila določena, ker ne gre za nobenega od primerov, za katere ZKP določa, da mora oškodovanec kot pritožnik plačati sodno takso.