Jedro

Iz navedbe tožnika, da kupuje plemenite kovine in druge izdelke z namenom, da bi jih zatem prodal naprej ter tako zaščitil svoje premoženje in dobil čim večji zaslužek, izhaja, da je predmete kupoval s pridobitnim namenom. Tožnik je tako opravljal pridobitno dejavnost, za opravljanje katere bi moral biti vpisan v ustrezni register.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica tožniku prepovedala opravljanje dejavnosti trgovine na drobno s kovanci in drugimi neprehrambenimi izdelki, ker gre za delo na črno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tržni inšpektorat prejel prijavo, da oseba pod imenom „X.“ preko portala Y. ter Z. na črno prodaja srebrnike in ostale plemenite kovine. V zvezi z navedeno prijavo je tožnik pri tržnem inšpektoratu na zapisnik podal izjavo, da je spletna stran Z. njegova, ter da deluje že od septembra 2010. Trgovanje s plemenitimi kovinami običajno poteka med znanci in prijatelji, preko spletnih strani pa poteka večinoma informiranje glede izdelkov ter izobraževanje. Plemenite kovine kupuje in prodaja zato, da bi zaščitil svoje premoženje in kaj zaslužil. Prodaja in nakup ter zamenjava poteka med fizičnimi osebami. V mesecu aprilu 2012 je več srebrnikov zamenjal za zlatnike. Za 1 zlatnik je dal 35 srebrnikov oz. 28, ker cene plemenitih kovin na borzi zelo nihajo. Tožnik je sicer kasneje po podpisu zapisnika poslal pisne pripombe na zapisnik, ki pa jih organ ni upošteval, saj mu je bil ob zaslišanju zapisnik prebran ter nanj ni imel pripomb. V zvezi s postopkom je prvostopni organ vpogledal tudi v poslovni register pri AJPES ter ugotovil, da tožnik nima urejenega statusa ter ni vpisan v poslovni register. Prav tako je tožnik sam izjavil, da je nezaposlena oseba. V skladu s 3. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC), se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oz. dela tudi v primeru, če posameznik opravlja dejavnost oz. delo in ni vpisan ali priglašen kot to določajo predpisi. V takšnem primeru inšpekcijski organ na podlagi 13. člena navedenega zakona izda odločbo, s katero prepove opravljanje takega dela. Ker je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da tožnik opravlja dejavnost, ne da bi bil ustrezno statusno organiziran, mu je tržna inšpektorica izrekla prepoved opravljanja takšne dejavnosti.

Odločitev tržnega inšpektorata je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0211-62/2011-2-MK z dne 29. 7. 2011. Pri tem je tudi kot neutemeljene zavrnila tožnikove pritožbene navedbe. Po ugotovitvah tožene stranke so bila bistvena dejstva in okoliščine v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno ugotovljena. Iz tožnikovih navedb nedvomno izhaja, da je želel priti do čim večjega dobička. Po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) pa je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Za opravljanje pridobitne dejavnosti mora biti subjekt vpisan v Poslovni register. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno izhaja, da je tožnik opravljal odkup, menjavo in prodajo izdelkov, zato ni mogoče verjeti tožniku, da gre v njegovem primeru le za hobi. Tožnik je v postopku tudi izjavil, da plemenite kovine in druge izdelke kupuje, da bi jih za tem prodal naprej z namenom zaščite svojega premoženja in čim večjega zaslužka. Nakupovanje blaga z namenom njegove nadaljnje prodaje po Zakonu o trgovini (ZT-1) pomeni opravljanje trgovinske dejavnosti. Ravnanje tožnika zato ni mogoče obravnavati v smislu vlaganja prihrankov v plemenite kovine in kot zbirateljstvo. Tožena stranka je tudi zavrnila ugovor, da tožnik kupuje in prodaja le plačilna sredstva, saj se v Sloveniji kot zakonito plačilno sredstvo uporabljajo le bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro. Nakup plemenitih kovin pa predstavlja naložbo, pri čemer je tožnik z oglaševanjem privabljal zainteresirane osebe, da sodelujejo pri omenjenih poslih in s tem povečuje možnost njegovega večjega dobička. V obravnavanem primeru tudi ni neposredne povezave z Zakonom o dohodnini, saj obveznost plačevanja dohodnine ni kriterij opravljanja dejavnosti. Zaradi navedenega ni relevantna določba 32. člena ZDoh-2, po kateri se dohodnina ne plača od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin, ker v danem primeru ne gre za odsvojitev premičnin, temveč za nakup zaradi nadaljnje prodaje, kar predstavlja trgovinsko dejavnost. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi bilo treba upoštevati določbo 7. člena ZPDZC, ki opredeljuje aktivnosti, ki niso delo na črno, saj v tem primeru ne gre za osebno dopolnilno delo. Višina dohodka in obseg poslovanja za opredelitev opravljanja dejavnosti pa tudi nista relevantni. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za omejevanje pravice do zasebne lastnine.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Na spletni strani ni podajal ponudbe za odkup, torej ni šlo za nakup – prodaja, temveč le za nakup. Takšno ravnanje pa ne vsebuje sestavin, ki jih predvidevata 3. člen ZGD in 2. člen ZT-1. Prav tako je pri oglaševanju na spletni strani Z. šlo le za menjavo kovancev, torej za numizmatiko, kar pa tudi ni trgovina v smislu navedenih zakonov. Z numizmatiko se ljubiteljsko ukvarja že leta, kar je razvidno tudi iz kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, ko so mu leta 1996 vlomili v hišo in ukradli celotno zbirko kovancev. Prav tako pri menjavi plemenitih kovin ne gre za trgovino, saj Banka Slovenije ob tečajnici valut objavlja tudi tečajno listo za plemenite kovine, torej gre za veljavna plačilna sredstva. V zadevi je inšpekcijski organ tudi zmotno uporabil materialno pravo. Posamične prodaje namreč po sodni praksi ni mogoče šteti za opravljanje dejavnosti, zato enkratne prodaje zlata in srebrne palice ni mogoče šteti za opravljanje dejavnosti in s tem za delo na črno. Izpodbijana odločba de facto in de iure prepoveduje menjavo valut fizičnim osebam v RS. Glede na razlago upravnega organa bi tako vsak nakup ali prodaja preko oglasov pomenila nedovoljeno delo – trgovino na črno. Za ugotovitev, ali nekdo opravlja delo na črno, mora biti konkretno opredeljeno, kdaj se šteje neko delo na črno, torej ali že dvakrat izvršena menjava kovancev ali večkrat izvršena dejavnost. Pri tem organ ne sme ravnati samovoljno, brez zakonskega temelja, kdaj in pod kakšnimi pogoji se neka dejavnost šteje za nedovoljeno. Stališče inšpekcijskega organa krši temeljna ustavna načela o zasebni lastnini in razpolaganju z njo. Prav tako je zmotno stališče glede zlatih palic in kovancev tako imenovanih bullionov, ki jih izdajajo posamične nacionalne banke. Vsi ti kovancih so v posamičnih državah kovanja veljavno plačilno sredstvo z določeno nominalno vrednostjo. Res se z njimi izven države izdaje ne more kupovati, lahko pa se jih zamenja v banki v domačo valuto. Enako velja tudi za zlate naložbene palice, ki niso nikjer plačilno sredstvo, so pa po vsem svetu menjalno sredstvo v banki za domačo valuto. Vsekakor imajo mednarodni status valute, zato se za nakup in prodajo nikjer v okviru EU ne obračunava DDV. Po določbi 3. člena ZGD je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Dobiček je obdavčljiva kategorija po določilih ZDoh-2. Ta pa določa, da prihodek iz prodaje premičnih stvari fizičnih oseb ni obdavčljiv. Če tak prihodek ni obdavčen, pa ne spada v področje dejavnosti, ki jih urejata ZGD in ZT-1, torej ne gre za pridobitno dejavnost. Posledično pa s tem tudi ne gre za delo na črno po ZPDZC. Podredno pa tožnik še ugovarja, da bi moral prvostopni organ v zadevi uporabiti kriterij po 5. alinei prvega odstavka 7. člena ZPDZC. Navedeni člen določa, od katerega zneska dohodka dalje se delo, ki eksplicitno ni opredeljeno kot delo na črno, šteje kot delo na črno. V konkretnem primeru je tožnik nesporno opravil dve menjavi srebrnikov za zlatnik ter ponujal dve zlati in dve srebrni palici v prodajo. Inšpekcijski organ bi moral ugotoviti, ali si je sploh ustvaril premoženje ter ali je to presegalo premoženje iz 7. člena navedenega zakona. Šele če bi se ugotovilo, da je z menjavo valut ustvarjal dohodek, ki presega ta kriterij, bi ga lahko eventualno obravnaval kot delo na črno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvama organa prve in druge stopnje ter razlogi, ki sta jih navedla za svojo odločitev, zato se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožnik v tožbi ponavlja le ugovore, ki jih je že navedel v svoji pritožbi in o katerih je že pravilno odločila tožena stranka, zato s svojo tožbo ne more uspeti.

Iz podatkov spisa je razvidno, in v zadevi tudi ni sporno, da je tožnik na spletnem portalu lastnik domene Z. ter Y. Na navedenih spletnih straneh so bili objavljeni oglasi za odkup, prodajo in menjavo izdelkov iz plemenitih kovin, med drugim kovancev, naložbenih srebrnih palic, naložbenih srebrnikov. Kot način plačila je bila navedena gotovina takoj na roke, cene pa so se določale individualno, odvisno od obsega in časa medsebojnega sodelovanja. Nadalje je tožnik v inšpekcijskem postopku podal izjavo, da kovine kupuje in prodaja zato, da bi zaščitil svoje premoženje in kaj zaslužil. Po lastnih navedbah včasih v enem tednu opravi več prodaj, odkupov in zamenjav, včasih pa nobenega. V zvezi s tem je bilo nesporno ugotovljeno, da je v mesecu aprilu 2011 več srebrnikov zamenjal za zlatnike. Glede na navedene ugotovitve je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, saj iz vsebine spletnih strani in tožnikove izjave jasno izhaja, da ni šlo zgolj za menjavo – numizmatiko, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, temveč tudi za odkup in prodajo.

Po določbi 3. člena ZPDZC se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oz. dela tudi v primeru, če posameznik opravlja dejavnost oz. delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa ta ali drugi zakoni. Po določbi 2. člena ZT-1 pomeni nakupovanje blaga z namenom njegove nadaljnje prodaje opravljanje trgovinske dejavnosti. Tožnik je v postopku pojasnil, da kupuje plemenite kovine in druge izdelke z namenom, da bi jih zatem prodal naprej ter tako zaščitil svoje premoženje in dobil čim večji zaslužek. Iz navedenega izhaja, da je plemenite kovine in izdelke iz njih kupoval s pridobitnim namenom, torej je opravljal pridobitno dejavnost, za katero bi moral biti vpisan v ustrezni register. V zadevi pa ni sporno, da tožnik ni vpisan v poslovni register ter da je nezaposlena oseba in nima urejenega statusa. Pri tem pa ni relevantno, kolikšen dohodek je tožnik pri tem dosegal in ali je množično opravljal dejavnost, temveč je bistvena ugotovitev, da je navedeno dejavnost opravljal s pridobitnim namenom, ne da bi bil vpisan ali priglašen v ustrezni register. Nerelevanten je tudi tožbeni ugovor, da prihodek iz prodaje premičnih stvari fizičnih oseb po določbah ZDoh-2 ni obdavčljiv, saj to ne vpliva na samo ugotovitev, ali posameznik opravlja dejavnost na črno. Vprašanje obdavčljivosti tako doseženih dohodkov je namreč stvar drugih postopkov. Kot je že pravilno pojasnila tožena stranka v svoji odločbi naložbene palice in kovanci v Republiki Sloveniji niso zakonito plačilno sredstvo, zato ni mogoče govoriti, da je pri ravnanjih tožnika šlo le za menjavo plačilnih sredstev.

V obravnavanem primeru se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na 5. alineo 7. člena ZPDZC, ki se nanaša na osebno dopolnilno delo. Po določbi 12. člena istega zakona se za osebno dopolnilno delo šteje, kadar posameznik osebno sam opravlja dela pomoči v gospodinjstvu in njim podobna dela, nabira in prodaja gozdne sadeže in zelišča ter opravlja druga manjša dela, pod pogojem, da posebni predpisi ne določajo drugače. Prav tako se za osebno dopolnilno delo šteje tudi, kadar posameznik osebno sam izdeluje izdelke domače in umetne obrti, za katere ima pridobljeno mnenje po določbi 15. člena Obrtnega zakona. Tudi opravljanje osebnega dopolnilnega dela mora posameznik pred pričetkom opravljanja del priglasiti pristojni upravni enoti, ki ga vpiše v seznam zavezancev, ki opravljajo osebno dopolnilno delo. V konkretnem primeru pa ni izpolnjen noben od navedenih pogojev, zato dejavnosti, s katero se je ukvarjal tožnik, ni mogoče šteti kot osebno dopolnilno delo.

Glede na obrazloženi je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.