Jedro

Predlagana prisilna poravnava po eni strani kaže, da se tožeča stranka poskuša izogniti plačilu davka po odločbi, in po drugi strani, da ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi lahko poravnala naloženo davčno obveznost. Kar oboje pomeni, da se utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, s tem pa so, kot pravilno ugotavlja že davčni organ prve stopnje, podane okoliščine, ki opravičujejo izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi določb 111. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, z izpodbijanim začasnim sklepom banki A. d.d. naložil, da sredstev v znesku 37 554,79 EUR, ki jih ima tožeča stranka na poslovnem računu, tožeči stranki ne izplača ob smiselni uporabi omejitve iz 166. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), tožeči stranki pa prepovedal razpolaganje z navedenimi sredstvi.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da Finančna uprava opravlja pri tožeči stranki ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb, da je bil o ugotovitvah nadzora izdan zapisnik z dne 8. 6. 2016, da se na podlagi zbranih podatkov ugotavlja, da je davčna obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana v višini 37 554,79 EUR in da bo za plačilo davčnih obveznosti tožeči stranki izdana odločba.

3. Iz uradnih evidenc davčnega organa je nadalje razvidno, da ima tožeča stranka odprt račun pri A. d.d. V skladu z določbami prvega odstavka 111. člena ZDavP-2 ter na podlagi določb 114. in 119. člena ZDavP-2 se zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe prepove razpolaganje s sredstvi na računu tožeče stranke pri navedeni banki v višini davčne obveznosti, ki je bila kot verjetna ugotovljena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

4. V nadaljevanju obrazložitve se ugotavlja še, da tožeča stranka že po prvotnih ugotovitvah nadzora ni plačala predpisanih dajatev, takoj po vložitvi pritožbe (zoper prvo odločbo) pa je vložila predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, po kateri se terjatve Finančne uprave poplačajo v višini 20% ter da je zato utemeljeno pričakovati, da se bo tožeča stranka poskušala izogniti plačilu davka tudi po odločbi, izdani v ponovnem postopku. S postopkom poenostavljene prisilne poravnave tožeča stranka rešuje svoj finančni položaj, to pa kaže, da ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi poravnala svoje obveznosti, tudi davčne in med njimi tiste, ki se ji bodo naložile z odmerno odločbo v ponovnem postopku. Pričakuje se torej, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, s tem pa so po presoji davčnega organa podane okoliščine, ki opravičujejo izdajo izpodbijanega sklepa.

5. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in ki jih v celoti povzame. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih prvostopenjski davčni organ ni upošteval posledic potrjene prisilne poravnave, pa ugotavlja, da po določbah 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku sicer ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju, da pa je po podatkih AJPES razvidno, da je bil postopek poenostavljene prisilne poravnave, začet nad tožečo stranko, pravnomočno končan 30. 10. 2015, kar pomeni pred izdajo izpodbijanega sklepa, in da zato ni bilo ovire za njegovo izdajo. Davčna obveznost se po zapisniških ugotovitvah kot verjetna izkazuje v višini 37 554,79 EUR, pri čemer iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi tožeča stranka ne bila seznanjena z davčno obveznostjo v navedeni višini, meni pa, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati posledice že potrjene prisilne poravnave. V tej zvezi pa pritožbeni organ pojasnjuje, da lahko ugovore glede dejanskega obstoja obveznosti in njene višine tožnica poda v pritožbi zoper odločbo, medtem ko se v tem postopku presoja le pravilnost izpodbijanega sklepa, s katerim se zavaruje pričakovana davčna obveznost. Če bi pritožbeni organ odločal tudi o višini davčne obveznosti, bi namreč prišlo do podvajanja pravnih sredstev in zato pritožbeni ugovor v tej smeri zavrne.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je Finančna uprava 17. 7. 2015 izdala odločbo, s katero je tožeči stranki za leto 2010 dodatno odmerila davek od dohodkov pravnih oseb v višini 40 947,99 EUR in pripadajoče obresti. Tožeča stranka je 1. 9. 2015 vložila pritožbo zoper odločbo, dne 3. 9. 2015 pa predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave, ki jo je sodišče začelo 8. 9. 2015. Po stanju na dan 8. 9. 2015 je tožeča stranka izkazovala do tožene stranke obveznost v znesku 151 686,43 EUR, v katerem so zajete tudi dodatno odmerjene obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2010. Dne 14. 10. 2015 je bil izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen 30. 10. 2015, tožeča stranka pa izpolnjuje svojo davčno obveznost v skladu z vsebino sklepa, tako da nima nikakršne neporavnane zapadle obveznosti do tožene stranke.

7. Potem ko opiše nadaljnji potek odmernega postopka, tožeča stranka poudari, da je davčni organ v ponovnem postopku z odločbo z dne 13. 7. 2016 dodatno odmerjen davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 znižal na 37 554,79 EUR. Izdan pa je bil tudi izpodbijani sklep, čeprav tožeča stranka na dan 11. 7. 2016 ni imela nikakršnih davčnih obveznosti do tožene stranke, oziroma ravno obratno Finančna uprava dolguje tožeči stranki na podlagi spremenjen odločbe, saj se je z novo odločbo njena obveznost zmanjšala. To pa po stališču tožbe pomeni, da je izdani začasni sklep brez podlage in v nasprotju z določbami zakona, saj tožeča stranka do tožene nima nikakršne obveznosti.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru ugotavlja, da si tožbene in pritožbene navedbe tožeče stranke nasprotujejo. V pritožbi je zahtevala, da se ji naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi iz potrjene prisilne poravnave, v tožbi pa trdi, da ima Finančna uprava do nje obveznost. Da bi imela tožeča stranka terjatev do davčnega organa, bi morala biti obveznost v prvem postopku poravnana, česar pa ne zatrjuje. Če bi bila plačana, tudi ne bi bila predmet potrjene prisilne poravnave. Sicer pa te trditve pomenijo tožbeno novoto. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep izdan pred ponovno odmerno odločbo. Potrjena prisilna poravnava pa je po mnenju tožene stranke pravno pomembna le v postopku izterjave in ne vpliva na pravico davčnega organa, da davek odmeri v dejanski višini. Začasni sklep o zavarovanju postopka izvršbe še ne predstavlja, kot to smiselno sledi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 178/2013 z dne 27. 11. 2014. Davek je namreč potrebno odmeriti v dejanski višini z vidika možnosti, da se potrjena prisilna poravnava razveljavi, kar ima za posledico vzpostavitev obveznosti za plačilo davka, ki je bil sicer zaradi potrjene prisilne poravnave odpisan. Sicer pa je višina davčne obveznosti predmet odmernega oziroma, v smislu potrjene prisilne poravnave, izvršilnega postopka, medtem ko se je z izpodbijanim sklepom zgolj zavarovalo verjetno davčno obveznost. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Po določbah 111. člena ZDavP-2 lahko davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali pred potekom roka za predložitev davčnega obračuna, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.

11. Davčni organ torej lahko zahteva zavarovanje še pred nastankom davčne obveznosti oziroma pridobitvijo izvršilnega naslova in s tem še pred izdajo odločbe v postopku davčnega nadzora, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Pri tem zadošča verjetnost, da bo davčna obveznost nastala in njena (verjetna) višina, kar je (bilo) na podlagi ugotovitev v zapisniku o inšpekcijskem pregledu v konkretnem primeru nedvomno podano in kar nenazadnje izkazuje tudi odmerna odločba, ki je bila izdana po izdaji izpodbijanega sklepa. Kot pravilno poudari že drugostopenjski davčni organ v odgovoru na tožbo, sklenjena prisilna poravnava na obstoj in višino davčne obveznosti kot takšne ne vpliva. Pravno pomembna je v postopku izterjave in ne vpliva na pravico davčnega organa, da davek odmeri v dejanski višini.

12. Ob izdaji izpodbijanega sklepa pa je bilo po presoji sodišča tudi zadosti utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Za odločitev ključnih dejanskih ugotovitve, ki so razvidne že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožeča stranka s svojimi tožbenimi ugovori ni uspela izpodbiti. Še zlasti v konkretnem primeru prepriča dejstvo, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti po prvi izdani odločbi. Drugačne tožbene navedbe, po katerih tožeča stranka ob izdaji sklepa ni imela nikakršnih davčnih obveznosti do tožene stranke, oziroma po katerih Finančna uprava dolguje tožeči stranki, so nedopustna tožbena novota in obenem, iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo in ki so skladni s podatki spisov, brez podlage. Predlagana prisilna poravnava pa po eni strani kaže, da se tožeča stranka poskuša izogniti plačilu davka po odločbi, in po drugi strani, da ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi lahko poravnala naloženo davčno obveznost. Kar oboje pomeni, da se utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, s tem pa so, kot pravilno ugotavlja že davčni organ prve stopnje, podane okoliščine, ki opravičujejo izdajo sklepa izpodbijanega sklepa na podlagi določb citiranega 111. člena ZDavP-2. 13. Glede na povedano je sodišče presodilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni ter da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zaklona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Ker dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.