Jedro

Tožena stranka je tožniku zaradi nepravilnih ravnanj (da je pripravil infuzijo, ne da bi na temperaturnem listu preveril, kakšna infuzija je odrejena in je bila zato pacientu dana napačna infuzija; da se je določenega dne zapletel v konflikt z diplomirano medicinsko sestro v zvezi z njeno odredbo, da izpolni odpustno dokumentacijo, pri čemer je povzdignil glas tako, da so ga slišali tudi pacienti, njihovi starši in ostali zaposleni; da je pri predaji službe navedel, da je pacientki zjutraj apliciral inhalacijo s fiziološko raztopino, čeprav je bila ta terapija predpisana šele kasneje na viziti, kar pomeni, da se je tožnik zlagal; da ni obvestil dežurne diplomirane medicinske sestre o terapiji, ki jo je za enega od pacientov predpisal dežurni zdravnik v nočni izmeni, zaradi česar je ta pacient predpisano terapijo prejel šele čez 4 ure in ne takoj) utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikova ravnanja, navedena v pisnem opozorilu, pomenijo kršitev tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnik je s tem, ko je določenega dne neupravičeno izostal z dela, kršil temeljno obveznost delavca, kot je določena v prvem odstavku 33. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delavec vestno opraviti delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč je trajalo do 12. 1. 2015; da se toženi stranki naloži, da tožnika z 2. 10. 2014 prijavi v obvezna zavarovanja, zanj plača ustrezne davke in prispevke do 12. 1. 2015 ter mu do tega dne plača mesečno plačo v bruto znesku, ki ga je prejemal v skladu s pogodbo o zaposlitvi, z odvodom davkov in prispevkov, mu izplača mesečno neto plačo z zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je tožnik pravočasno uveljavljal, podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., ki bi lahko izpovedala, da tožnik do spornega dogodka še ni delal odpustnega lista na otroški pediatriji. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da je pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti utemeljeno, v celoti prezrlo izpovedbo tožnika. Tako je tožnik izpovedal, da je 28. 6. 2014 dežurni zdravnik terapije vpisal na temperaturni list, ne da bi tožniku dal kakršnokoli navodilo. Tožnik je potem, ko je opravil svoje delo, preveril temperaturni list, poiskal sestro B.B. in ji povedal za vpisano terapijo na temperaturnem listu. Tožnik je tako izpolnil svojo obveznost, tožena stranka pa ni dokazala, da bi moral takoj poiskati B.B.. V zvezi z dogodkom 19. 6. 2014 sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da je kršil svojo obveznost, ker naj bi se zlagal glede časa, ko je apliciral inhalacijo s fiziološko raztopino saj tožniku v opozorilu kot kršitev delovnih obveznosti ni bilo očitano laganje. Glede kršitve, ki naj bi jo tožnik storil 3. 6. 2014 s tem, da ni realiziral navodila specializantke glede infuzije, je dokazni postopek potrdil navedbe tožnika, da tožnik, kot srednje medicinski kader navodila glede infuzije ne bi smel izvesti. Tožnik je realiziral navodila specializantke, da pripravi takšno infuzijo kot jo je pacient takrat prejemal. Delovne obveznosti je kršila medicinska sestra, ki je infuzijo aplicirala, saj pred tem na temperaturnem listu ni preverila, kakšno infuzijo je potrebno aplicirati. V zvezi z domnevnim incidentom z C.C. dne 12. 6. 2014 pa je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo priče C.C. o tem, da ne ve, če je bil to res konflikt. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik takšnega odpustnega lista na otroški kirurgiji do tistega dne še ni delal. V resnici bi tožnik ravnal skrajno neprofesionalno, če bi brez vprašanj izpolnil odpustni list na otroški kirurgiji, čeprav tega še ni delal. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi priče D.D., ki o samih kršitvah ni vedela povedati ničesar. Sodišče prve stopnje tožnikovega ravnanja ni dokazno ocenilo v primerjavi z ravnanji ostalih udeleženih v dogodkih. Sodišče je nekritično povzelo, da naj bi tožnik z očitanimi ravnanji dne 3. 6. 2014 in 28. 6. 2014 ogrozil zdravje pacientov. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi in zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A. ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta priča naj bi izpovedala, da tožnik do spornega dogodka 12. 6. 2014 ni izpolnjeval odpustnega lista na otroški pediatriji (pravilno kirurgiji). Vendar pa navedeno sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožniku je bilo v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi namreč očitano, da je bil vpleten v konflikt z odgovorno sestre otroške kirurgije v zvezi z njenim naročilom, da pripravi dokumentacijo za odpust. Bistvo kršitve torej ni v odklonitvi naloge (tožnik je nenazadnje odrejeno delo na koncu opravil), temveč v tem, da je pri tem povzdignil glas in da je pregovarjanje, ki so ga slišali tudi pacienti, njihovi starši in ostali zaposleni trajalo okrog 10 minut. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik do takrat še ni izpolnjeval takšne dokumentacije, to tožnika ne bi opravičevalo in ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A. utemeljeno zavrnilo. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 287. člena ZPP o tem, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s kršitvami, zaradi katerih je bilo tožniku dano pisno opozorilo za izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ta dejstva so predvsem naslednja: - tožniku je 3. 6. 2014 specializantka naročila, da pripravi infuzijo pri enem od pacientov; tožnik je infuzijo pripravil, ne da bi na temperaturnem listu preveril, kakšna infuzija je odrejena, zato je bila pacientu dana napačna infuzija; - tožnik se je 12. 6. 2014 zapletel v konflikt z diplomirano medicinsko sestro C.C. v zvezi z njeno odredbo, da izpolni odpustno dokumentacijo, pri čemer je povzdignil glas tako, da so ga slišali tudi pacienti, njihovi starši in ostali zaposleni; - tožnik je 19. 6. 2014 pri predaji službe navedel, da je pacientki zjutraj ob 8. uri apliciral inhalacijo s fiziološko raztopino, čeprav je bila ta terapija predpisana šele na viziti ob 11. uri, kar pomeni, da se je tožnik zlagal; - tožnik 28. 6. 2014 ni obvestil dežurne diplomirane medicinske sestre B.B. o terapiji, ki jo je za enega od pacientov predpisal dežurni zdravnik v nočni izmeni, zaradi česar je ta pacient predpisano terapijo prejel šele čez 4 ure in ne takoj.

8. Tožnik je povsem nekritičen do svojih kršitev, ki so bile predmet pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnik pred pripravo infuzije 3. 6. 2014 moral preveriti, kakšna infuzija je bila pacientu odrejena, ne pa da je infuzijo pripravil kar na pamet. Tožnik sicer skuša svojo odgovornost prevaliti na druge, češ da je svojo obveznost kršila tudi medicinska sestra, ki je infuzijo aplicirala in pred tem na temperaturnem listu ni preverila, kakšno infuzijo je potrebno aplicirati. Tožnik se je ob spornem dogodku zavedal nepravilnosti svojega dejanja, kar je razvidno iz njegovega zapisa v obrazcu „obravnava neželenega dogodka“ (priloga B6). V njem je tožnik izrecno napisal, da se zaveda svoje napake in da ve, da bi moral pred aplikacijo preveriti terapijo na temperaturnem listu ter da bo v prihodnje zelo pozoren. Morebitno nepravilno ravnanje drugih delavcev tožene stranke, tožnika ne razbremenjuje odgovornosti za lastno ravnanje.

9. V zvezi z dogodkom dne 12. 6. 2014, ko tožnik ni želel pripraviti dokumentov za odpust pacienta in se je v zvezi s tem zapletel v spor z odgovorno sestro otroške kirurgije C.C., tožnik zgolj opozarja na izpovedbo C.C., da ne ve, če je to res bil konflikt, tožnik pa pri tem v celoti spregleda nadaljnjo izpovedbo te priče, da je tožnik pri tem dvignil glas, da je pregovarjanje trajalo okrog 10 minut in da je prijavo dogodka (na obrazcu „obravnava neželenega dogodka“) dala, ker so bili v bližini starši. 10. Pri tožnikovemu ugovoru, da mu v zvezi z dogodkom 19. 6. 2014 ni bilo očitano laganje, gre za sprenevedanje. Res je, da v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni uporabljen ta izraz, vendar pa ta očitek v celoti izhaja iz opisa, da je tožnik pri predaji službe 19. 6. 2014 za pacientko E.E. navedel, da je zjutraj ob 8. uri apliciral inhalacijo s FR, kar pa je nemogoče, ker je bila ta terapija naročena šele na viziti ob 11. uri. V takem opisu dogodka je implicitno zajeto, da je tožnik neresnično poročal, da je inhalacijo impliciral ob 8. uri.

11. Podobno nesamokritičen je tožnik glede dogodka 28. 6. 2014. B.B. je v poročilu o incidentu (priloga B11) zapisala, da je v nočni izmeni dežurni zdravnik na novo predpisan i.v. terapijo pri enem izmed otrok in to povedal tožniku, ki je opravljal nočno izmeno, vendar je tožnik o naročilu ni obvestil, zato otrok predpisane terapije ni prejel takoj, ampak šele čez približno 4 ure. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da potek dogodka najbolj verodostojnost opisuje dokument, ki je bil sestavljen neposredno po dogodku, to pa je navedeno poročilo o incidentu. Pri dokazni oceni tega dogodka se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbe priče F.F. in na tej podlagi ocenilo, da je bil tožnik navodilo dolžan prenesti B.B.. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedbi, da glavne medicinske sestre ni našel, saj bi se moral zavedati, da mora slediti navodilu zdravnika in poiskati glavno medicinsko sestro, ki je bila takrat edina pristojna, da pacientu implicira novo terapijo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka zaradi zgoraj navedenih ravnanj tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikova ravnanja, navedena v pisnem opozorilu prav gotovo pomenijo kršitev tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tako izpolnila obveznost, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kakor je to določeno v prvem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Tožena stranka je pisno opozorilo podala v navedenih rokih.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z razlogi, iz katerih je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ta odločilna dejstva so predvsem naslednja: - tožnik je 29. 7. 2014 neupravičeno izostal z dela in na delo ni prišel; - tožnik je že prej večkrat neupravičeno izostal z dela, kar je povzročilo organizacijske probleme pri toženi stranki.

14. S tem da je tožnik neupravičeno izostal z dela je kršil temeljno obveznost delavca, kakor je določena v prvem odstavku 33. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delavec vestno opraviti delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na popolno nesamokritičnost tožnika do lastnega ravnanja kaže njegovo opravičevanje storjene kršitve s tem, da je zamešal urnik. Glede ostalih neupravičenih odsotnosti z dela (priči D.D. in F.F. sta izpovedali, da je tožnik šestkrat neupravičeno izostal z dela), pa je tožnik pojasnil s tem, da je zaspal oziroma, da so bili problemi na cesti, kar pa niso opravičljivi razlogi za nepravočasen prihod na delo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnikovo delo zahteva vestnost, natančnost in odgovornost, da pa se je tožnik izkazal za nezanesljivega, saj je na delo zamujal. 15. Tožena stranka je tožniku povsem zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnika v rokih določenih v prvem odstavku 85. člena ZDR najprej iz utemeljenih razlogov pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, nato pa mu je iz utemeljenega razloga podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.