Jedro

OZ v 165. členu določa nastanek škode kot trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti. Vendar je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti odvisna od zamude, in ne od zapadlosti, saj po 378. členu OZ zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. Zapadlost in zamuda nista identična pravna pojma. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti.

V primeru neupravičene obogatitve je pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva prejema le, če je bil nepošten.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje pod III. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer od 0,17 EUR od 18. 12. 2018 do 21. 3. 2022, od 2,50 EUR od 21. 12. 2018 do 21. 3. 2022, od 33,21 EUR od 21. 12. 2018 do 21. 3. 2022, od 365,00 EUR od 19. 11. 2018 do 1. 8. 2022, od 191 EUR od 18. 12. 2018 do 1. 8. 2022 ter od 461,02 EUR od 21. 12. 2018 do 1. 8. 2022. Pod IV. točko izreka je tožencu naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v znesku 424,66 EUR, v primeru zamude osemdnevnega roka za prostovoljno plačilo pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku tega roka.

2.Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu obrestnemu delu zahtevka oziroma razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP1 sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer je stranke poučilo že prvostopno sodišče.

5.Zneski 0,17 EUR, 2,50 EUR in 33,21 EUR (skupno 35,88 EUR) so po ugotovitvi sodišča prve stopnje bančni stroški. Ti zneski so bili odtegnjeni iz tožničinega bančnega računa zaradi izvršitve sklepa o izvršbi, ki je bil kasneje razveljavljen. Materialnopravno je sodišče prve stopnje te zneske pravilno opredelilo kot škodo, ki je tožnici nastala, ker je zoper njo na podlagi toženčevega predloga tekel izvršilni postopek (131. in 132. člen OZ2 ).

6.Pritožnica se zavzema za plačilo zakonskih zamudnih obresti od te nastale ji premoženjske škode že od dneva, ko so ji bili denarni zneski iz njenega računa odtegnjeni, torej od dneva, ko ji je škoda nastala, in ne šele od vložitve tožbe, kot ji je bilo prisojeno. Utemeljuje, da je iz elektronskih sporočil, ki jih je predložila, razvidno, da so bile tožencu že pred vložitvijo tožbe podane zahteve za povrnitev vseh neupravičeno odtegnjenih zneskov, vključno z bančnimi stroški.

7.Pritožbena trditev, da so bile že pred vložitvijo tožbe podane zahteve za povrnitev vseh neupravičeno odtegnjenih zneskov, predstavlja pritožbeno novoto. Utemeljenosti te trditve ni moč presojati, ker nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Kljub temu velja pojasniti, da se z dokaznimi sredstvi ugotavljajo zatrjevana (sporna dejstva). Z dejstvi, izhajajočimi iz listin, torej elektronskih sporočil, na katere se sklicuje pritožnica, stranke ne morejo dopolnjevati oziroma nadomeščati manjkajoče trditvene podlage (7. in 212. člen ZPP).

8.OZ v 165. členu določa nastanek škode kot trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti. Vendar je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti odvisna od zamude, in ne od zapadlosti, saj po 378. členu OZ zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. Zapadlost in zamuda nista identična pravna pojma. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti.3

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb lahko ugotovilo le, da toženec pred vložitvijo predmetne tožbe s škodo (bančnimi stroški) ni bil seznanjen. Za nastanek zamude je potrebna zahteva za plačilo obveznosti. Ker tožencu rok za izpolnitev obveznosti pred vložitvijo tožbe ni bil dan, tožnica neutemeljeno trdi, da ji od zneskov škode pripadajo zakonske zamudne obresti tudi za čas pred 22. 3. 2022, ko je tožbo vložila.

10.Pritožnica se nadalje zavzema tudi za prisojo zakonskih obresti od 365 EUR, 191 EUR in 461,02 EUR, in sicer od 19. 11. 2018, 18. 12. 2018 in 21. 12. 2018, ko je toženec te zneske, za katere je bil neupravičeno obogaten, prejel, do 1. 8. 2022, ko je toženec tožnici te zneske vrnil.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec na račun zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od gornjih zneskov tožnici že plačal 105,66 EUR. Zaključilo je, da je s plačilom tega zneska toženec izpolnil obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov 365 EUR, 191 EUR in 461,02 EUR za čas od 16. 4. 2021 do 1. 8. 2022. Ker je vtoževana obveznost na plačilo teh zakonskih zamudnih obresti zaradi izpolnitve prenehala, se izkaže, da je v tem delu tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen (270. člen OZ).

12.Zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od trenutkov prejema zneskov (od 19. 11. 2018, 18. 12. 2018 in 21. 12. 2018) do 15. 4. 2021 pa je pravilno zavrnjen na podlagi 193. člena OZ. Po tej določbi je v primeru neupravičene obogatitve pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva prejema le, če je bil nepošten.

13.Toženec je zoper tožnico vodil izvršilni in nato pravdni postopek. Tekom izvršilnega postopka je prejel izterjane denarne zneske 365 EUR na dne 19. 11. 2018, 191 EUR na dne 18. 12. 2018 in 461,02 EUR na dne 21. 12. 2018). Tožnica je izvedela za izvršilni postopek šele, ko ji je delodajalec oziroma banka odtegnila gornje zneske. V nadaljevanju izvršilnega postopka je bila tako na njen predlog klavzula o pravnomočnosti sklepa o izvršbi razveljavljena, na njen ugovor zoper sklep o izvršbi je bilo odločeno, da bo o toženčevem zahtevku odločeno v pravdnem postopku, tekom pravdnega postopka pa je toženec tožbo umaknil in se odpovedal tožbenemu zahtevku potem, ko so bile tekom dokaznega postopka izkazane tožničine ugovorne navedbe, da so listine, na katere se je opiral tožbeni zahtevek, nastale z zlorabo tožničinih osebnih podatkov.

14.Pritožnica s pritožbenimi navedbami postavlja tezo, da dejstvo, da se je toženec tekom gornjega postopka seznanil z njenimi ugovori ter nato (šele) 16. 4. 2021 umaknil tožbo in se odpovedal tožbenemu zahtevku, zadošča za pravni sklep, da ni bil pošten že ob prejemu izterjanih denarnih zneskov v letu 2018.

15.Trenutek, ko je pridobitelj postal nepošten, je trenutek, ko bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičen.4 Prvostopno sodišče je ugotovilo, da toženec ob prejemu denarnih zneskov z okoliščinami neutemeljenosti terjatve, ni bil seznanjen, ker je tožnica te okoliščine navedla šele naknadno. Zgolj dejstvo, da je bil toženec potem, ko je prejel tožničina denarna sredstva, seznanjen s tožničinimi trditvami o neutemeljenosti terjatve ter da je pri uveljavitvi terjatve vztrajal toliko časa, dokler tožnica svojih trditev ni dokazala, še ne more pomeniti, da je ravnal nepošteno že v trenutku, ko je denarne zneske prejel. Kakšnih drugih okoliščin, razen neupravičenosti in neutemeljenosti izvršbe, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da bi toženec moral in mogel že v tem trenutku vedeti, da do teh zneskov ni upravičen, tožnica niti ni navedla. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno zaključilo, da vse do umika tožbe in odpovedi zahtevku ni mogoče govoriti o nepoštenosti toženca. Zavzemanje pritožbe za prisojo zakonskih zamudnih obresti že od trenutka, ko je toženec denarne zneske prejel, se zato izkaže za neutemeljeno.

16.Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

17.Pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.

2Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.

3Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 50/2016-3, II Ips 16/2021, III Ips 12/2022, Višjega sodišča v Celju Cp 612/2015, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1692/2015 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 38/2023.

4Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 60/2020.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 193, 270, 299, 378 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.