Jedro

Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, da je državo zapustil, ker sta se stepla z delodajalcem zaradi neplačila in ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite.

Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi iz navedenih razlogov ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano določbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Odločila je še, da v kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 18. 11. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Kot razlog zapustitve države je navedel brezposelnost, revščino, pomanjkanje stanovanj, zdravstvene oskrbe in osnovnih pravic, preganjanje ter nedemokratičnost. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav, podanih ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, ugotavlja, da je tožnik, kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel težavo z delodajalcem ter revščino. Tožena stranka ocenjuje, da okoliščine primera niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikove navedbe, da je državo zapustil, ker sta se stepla z delodajalcem zaradi neplačila in ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki so določeni v Ženevski konvenciji in v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik je trdil, da mu je delodajalec grozil, ker mu je tožnik rekel, da mu premalo plačuje, vendar je bil tožnik tisti, ki je prvi udaril delodajalca. Nadalje je povedal, da je po pretepu nehal delati pri navedenem delodajalcu in začel delati pri drugem, kar pomeni, da je še nekaj časa normalno živel in delal v državi, nato pa je pustil službo tudi pri drugem delodajalcu, ker ga je prvi delodajalec nagovarjal proti tožniku. Namesto da bi zaradi domnevnih težav poiskal pomoč pri policiji, je zapustil državo. Kot razlog je navedel, da mu je družina svetovala, naj tega ne stori, ker so miroljubni. Vsekakor bi moral poiskati zaščito znotraj svoje države, kar pa ni storil. Drugi razlog, zaradi katerega je pobegnil iz države, pa je revščina. Mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske oziroma socialne težave, ampak tistim, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Izjave tožnika, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka ocenjuje za nepomembno, oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tožena stranka meni, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi navaja, da bi imel v primeru vrnitve v Maroko ponovno težave s prvim delodajalcem, ki bi mu še naprej grozil, da ga bo ubil. Tako bi se lahko zgodilo, da bi ubil tožnik njega, zaradi česar se v izvorno državo ne more vrniti. Utemeljen razlog za mednarodno zaščito je navedel tožnik že s tem, ko je povedal, da je pripadnik Berberov, v kar tožena stranka ni podvomila. V izvorni državi Maroko je bil žrtev diskriminacije zaradi pripadnosti berberski etnični skupini, kar predstavlja glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tako natančno se na to ni mogel sklicevati, ker pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca. Zaradi tega lahko šele sedaj navaja bolj prepričljive argumente, zakaj Maroko zanj ni varna izvorna država. Glavni razlog, da je pobegnil iz Maroka, ni ekonomski razlog ali revščina, ampak to, da je bil kot pripadnik Berberov v izvorni državi vse svoje življenje preganjan s strani oblasti, ki jo predstavljajo Arabci. Slabe ekonomske razmere v izvorni državi so zanj le posledica diskriminacija Berberov. Niti on niti noben drug Berber se ne bi hotel vrniti v Kraljevino Maroko, katere cilje je izkoreniniti njihovo etnično skupino z vsemi možnimi sredstvi prisile. Težki socialni in ekonomski pogoji v njegovi izvorni državi predstavljajo nečloveško in poniževalno ravnanje in s tem kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru je zatrjeval, da je diskriminiran, kar je opredelil z brezposelnostjo, revščino, pomanjkanjem stanovanj, zdravstvene oskrbe, osnovnih pravic, preganjanjem, pomanjkanjem demokracije. Tožena stranka skuša tožnika prikazati kot neverodostojno osebo in se ne opredeli do osebnih okoliščin kot pripadnika etnične skupine Berberov. Če bi se tožnik vrnil v izvorno državo, bi utrpel resno škodo, to je diskriminacijo s strani oblasti zgolj zato, ker je Berber, kot tudi možne nadaljnje grožnje s smrtjo s strani tožnikovega prvega delodajalca. Le ta se ne more sprijazniti s tem, da je izgubil tožnika kot suženjsko delovno silo za vsakodnevno izkoriščanje in opravljanje fizičnih del. Maroko za tožnika ni varna izvorna država. Tožena stranka je napačno uporabila 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 in zgolj pavšalno navaja, da naj bi bil Maroko za tožnika varna izvorna država. Poleg tega ni bila opravljena primerjava tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi, katere tožena stranka ni pridobila. Tožena stranka bi morala o tožnikovi prošnji odločati v rednem postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo prizna tožniku status begunca, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik nikoli ni trdil, da je imel z bivšim delodajalcem težave, ker je Berber, ampak zato, ker se ni strinjal s plačilom za delo, ki ga je opravil. Lahko bi reševanje spora z bivšim delodajalcem reševal s prijavo policiji. Razlog, da prihaja iz miroljubne družine in zato tega ni hotel storiti, je v nasprotju z njegovimi dejanji, ko je bivšega delodajalca prvi napadel. Tožnik je šele v tožbi navajal, da naj bi imel težave, ker je Berber in to zato, ker v prvotnem postopku ni imel pooblaščenca. Veliko prosilcev za mednarodno zaščito nima pooblaščenca, a vseeno navajajo, da naj bi imeli težave, ker so Berberi. Tožnik tega nikoli ni omenil, ampak je rekel, da je imel težave z bivšim delodajalcem in je državo zapustil zaradi slabe finančne situacije. Vsekakor gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj bi lahko ta razlog navedel že prej. Tožnik je očitno imel dostop do izobrazbe, zaposlil se je kot strojnik težke mehanizacije, kar izkazuje tudi dostop do dela. Nikoli ni navajal, da ni imel pravice do zdravstva ali da ni mogel dobiti stanovanja. Če se je resnično bal bivšega delodajalca, bi lahko odšel na policijo, a se je odločil, da ga bo raje pretepel, na policijo pa ni odšel. Glede očitka, da tožena stranka ni pridobila informacij o izvorni državi, pa tožena stranka navaja, da ni bila dolžna pridobiti teh informacij, saj tožnik nikoli ni navajal, da bi on osebno imel zaradi ogroženosti Berberov v Maroku kakšne težave. Vseskozi je navajal splošne razloge, kot razlog, da je zapustil izvorno državo, pa je navedel tudi revščino, ki pa ni razlog, zaradi katerega bi bil upravičen do mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 2. 2. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

8. Tožnik je na zaslišanju na vprašanje, zakaj ni že na osebnem razgovoru pri toženi stranki povedal, da je bil preganjan zaradi berberske narodnosti, odgovoril, da je povedal da je Berber. Na ponovno vprašanje, zakaj ni povedal, da je to vzrok za težave, je odgovoril, da je trpel zaradi rasizma, oziroma rasnega razlikovanja. Izkoriščali so ga pri delu, kajti Arabci imajo prevlado. Ker je Berber, ni bil deležen enakih pravic kot Arabci, recimo nudenja pomoči. Če bi se obrnil na policijo, ker mu je delodajalec grozil, mu ta ne bi pomagala, saj bi moral plačati podkupnino in bi moral za to imeti denar. Prvi delodajalec mu je začel groziti, ko je bil polnoleten, ni mu plačeval redno, ni izpolnjeval svojih obveznosti. Ko je šel k drugemu delodajalcu, mu je prvi še vedno grozil. Domovino je zapustil zaradi strahu pred delodajalcem, 70% razlogov za zapustitev je bila v tem. Pri podaji prošnje in osebnem razgovoru pri toženi stranki ni imel pooblaščenca, ni bil deležen svetovanja. Njegovi starši, brat in sestra živijo v Maroku in jim ni nič hudega. Živijo v hiši, vendar hiša ni primerna za bivanje. Pred podajo prošnje za mednarodno zaščito je gledal informativni video v svojem jeziku. Zaradi gneče ni slišal vsega in ni vsega razumel. 9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da okoliščine primera niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, da je državo zapustil, ker sta se stepla z delodajalcem zaradi neplačila in ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi tožnik moral poiskati zaščito znotraj svoje države, kar pa ni storil. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik v izvorni državi Maroko žrtev diskriminacije zaradi pripadnosti berberski etnični skupini se sodišče strinja s toženo stranko, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. V 52. členu ZUS-1 je določeno, da lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku svojih težav, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni povezoval s tem, da naj bi bil diskriminiran zaradi pripadnosti berberski etnični skupini. To je začel navajati šele v tožbi in na zaslišanju na sodišču, pri tem pa po presoji sodišča ni navedel upravičenih razlogov, zakaj tega ni navajal že v postopku do izdaje upravnega akta. Kot razlog za to tožnik navaja, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Vendar po presoji sodišča to, da ni imel pooblaščenca, ni opravičen razlog, zakaj ne bi mogel navedb o diskriminaciji podati že v upravnem postopku. Od prosilca za mednarodno zaščito se ne more pričakovati, da bo uporabljal strokovne pravne termine, ki predstavljajo definicijo preganjanja in so opredeljeni v pravnih predpisih, temveč da zgolj navede, kaj je razlog za zapustitev izvorne države. To, da prosilec za mednarodno zaščito navede, da je bil v izvorni državi diskriminiran zaradi svoje narodnosti, lahko prosilec navede tudi sam, brez pravne pomoči. Poleg tega je tožnik na zaslišanju na sodišču na vprašanje, zakaj ni že na osebnem razgovoru pri toženi stranki povedal, da je bil preganjan zaradi berberske narodnosti, odgovoril, da je povedal da je Berber. Na ponovno vprašanje, zakaj ni povedal, da je to vzrok za težave, je odgovoril, da je trpel zaradi rasizma, oziroma rasnega razlikovanja. Ni pa konkretno odgovoril, zakaj ni že na osebnem razgovoru navedel, da je pravi razlog za zapustitev izvorne države diskriminacija. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, da je bil tožnik tožnik preganjan zaradi svoje narodnosti. trditev, da se noben Berber ne bi mogel vrniti nazaj v Kraljevino Maroko, je zgolj na splošno navedena, brez navedbe konkretnih okoliščin.

13. V zvezi z navedbo, da težki socialni in ekonomski pogoji v izvorni državi tožnika predstavljajo nečloveško in poniževalno ravnanje in s tem kršitev 3. člena EKČP, pa sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi iz navedenih razlogov ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

14. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je sicer Vlada RS z odlokom razglasila Maroko za varno izvorno državo, da pa tožena stranka ni upoštevala osebnih okoliščin, ki so takšne, da Maroko zanj ni varna država. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve ni oprla na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki kot razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene določa, če nekdo prihaja iz varne izvorne države, temveč je odločitev oprla zgolj na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1. 15. Neutemeljene so tožbene navedbe, da bo tožnik utrpel resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi diskriminacije s strani oblasti in zaradi groženj s strani prvega delodajalca. Sodišče je že pojasnilo, da so neupoštevne tožbene navedbe o tožnikovi diskriminaciji zaradi pripadnosti berberski narodnosti, ker te navedbe predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnikova nesoglasja z delodajalcem pa tudi nimajo znakov preganjanja ali resne škode v smislu ZMZ-1, saj tožnik ni izkazal, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite pred nedržavnimi subjekti v smsilu 3. alineje 24. člena ZMZ-1, ker se ni obrnil na policijo, da bi ga zaščitila pred delodajalcem. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, v I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trdili, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnosti izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da preko svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (12. točka obrazložitve).

16. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni pridobila informacij o tožnikovi izvorni državi. Iz 23. člena ZMZ-1 izhaja, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito, uradna oseba upošteva predvsem dokazila, ki so v nadaljevanju našteta. Med temi so tudi splošne in specifične informacije o izvorni državi, vendar pa je iz zakonske dikcije razvidno, da so ta dokazila našteta le primeroma, ne pa da bi organ moral v vsakem primeru vedno pridobivati informacije o izvorni državi. V obravnavanem primeru to ni bilo potrebno, ker tožnik svojih težav v izvorni državi na osebnem razgovoru ni povezoval s pripadnostjo svoji narodnosti in zato tožena stranka ni imela razlogov, da bi posebej pridobivala informacije o tožnikovi izvorni državi. Njegove navedbe iz upravnega postopka namreč niso vsebovale elementov mednarodne zaščite, zaradi česar pridobivanje informacij o izvorni državi ni bilo potrebno.

17. Ker je iz zgoraj razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.