Jedro

Po ugotovitvah izvedenke nobeden od staršev sam po sebi ni ogrožajoč za razvoj A. A., ampak je ogrožajoč njun medsebojni patološki odnos. Za odločitev je zato ključnega pomena jasno izražena volja in želja v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 17 let stare A. A., ki je nedvomno sposobna razumeti izraženo voljo in njene posledice, da še naprej ostane pri očetu, pri katerem živi že vse od jeseni 2016 dalje.

Starš ima sicer pravico do stikov z otrokom, vendar pa toženki stiki s hčerjo niso bili onemogočeni, odvzeti ali omejeni. Siljenje otroka, ki je v fazi pubertetno-adolescentnega obdobja v stike z materjo, katerih si ne želi, bi kvečjemu doseglo nasprotni učinek, kot ga zasleduje toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo spremenilo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 5. 2. 2016 sklenjeno sodno poravnavo, na podlagi katere je bila mladoletna A. A. zaupana v varstvo in vzgojo materi, tako, da je mladoletno A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu (I), materi naložilo v plačilo mesečno preživnino (II) ter določilo stike (III). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (IV) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožba meni, da izpodbijana odločitev, da se mladoletna A. A. predodeli očetu, ne temelji na dejstvih, ki so odločilna za presojo njene koristi, temveč na praktičnih razlogih, ki so z vidika koristi otroka življenjsko nerazumne in nelogične. Navaja, da je po izdaji izpodbijane sodbe bila zoper tožnika izdana sodba, na podlagi katere je bil obsojen kaznivega dejanja nasilja v družini in napeljevanja h kaznivemu dejanju grožnje, za kar mu je bila izrečena pogojna kazen sedem mesecev zapora. Podana je pritožbena novota, ki je na podlagi 337. člena ZPP upravičena, saj je bila izdana po izdaji sodbe, ki je predmet te pritožbe. Meni, da ugotovitev sodišča, da je bila mati pri poskusu vzpostavitve stikov s hčerjo pasivna, ni na mestu. Sodišče je samo ugotovilo, da je obema otrokoma poslala pismo, ki pa ga otroka nista niti prevzela. Poudariti je dejstvo, da mati dve leti ni imela realne možnosti stika s hčerjo (in tudi sinom) in da je razlog izključno na strani tožnika in njegovega doloznega ravnanja. Odločitev sodišča o predodelitvi otroka je v nasprotju z mnenjem izvedenke, ki je zaslišana na naroku, navedla, da razlogov za predodelitev otroka k očetu ne vidi ter je izpostavila, da A. A. želja, da želi živeti pri očetu, ni njena iskrena želja, temveč je njena iskrena želja, da bi v družini imeli urejene odnose. Izvedenka je tudi jasno povedala, da oče pred hčerjo kaže izrazito odklonilen, nestrpen in negativen odnos do matere. Navaja, da ima mati zakonsko in naravno pravico do stika s svojim otrokom, vendar ji izpodbijana odločba takšnega pravnega varstva ne nudi.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi četrtega odstavka 421. člena ZPP zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka izdalo novo odločbo o varstvu in vzgoji. Ugotovilo je vsa pravno odločilna dejstva za predodelitev mladoletne A. A. k očetu, pri tem pa za svojo odločitev navedlo prepričljive argumente, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, temveč se nanje sklicuje.

6. Na podlagi sodne poravnave z dne 5. 2. 2016 je bila mladoletna A. A. zaupana v varstvo in vzgojo materi, s katero se je dne 8. 4. 2016 preselila v najemniško stanovanje. Po le nekaj mesecih življenja pri materi se je mladoletna A. A. dne 31. 8. 2016 preselila k očetu, pri katerem od takrat dalje tudi živi. Stikov z materjo že od jeseni 2016 dalje nima. Po ugotovitvah izvedenke nobeden od staršev sam po sebi ni ogrožajoč za razvoj A. A., ampak je ogrožajoč njun medsebojni patološki odnos. A. A. je v bistvu jezna na oba starša zaradi njune nezrele komunikacije, čeprav na mater nekoliko močneje, ker je dobila občutek, da ji posveča premalo časa. Mati je namreč zaživela z novim partnerjem, ki ga A. A. ni sprejela, po drugi strani pa oče podpira vse njene želje in odločitve. Nerazrešen odnos med staršema, ki je, kot je bilo že navedeno, najbolj ogrožajoč za razvoj A. A., pa se ne glede na to, kateremu od staršev bi bila A. A. dodeljena, ne bi izničil. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je za odločitev ključnega pomena jasno izražena volja in želja v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 17 let stare A. A., ki je nedvomno sposobna razumeti izraženo voljo in njene posledice, da še naprej ostane pri očetu, pri katerem živi že vse od jeseni 2016 dalje. Kazenska zadeva, ki se je v času odločanja prvega sodišča vodila zoper tožnika zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini in napeljevanja h kaznivemu dejanju grožnje, na odločitev sodišča glede na ugotovljene okoliščine v obravnavanem postopku ne vpliva.

7. Tudi odločitev, da stiki med mladoletno A. A. in njeno materjo potekajo po dogovoru in skladno z željami mladoletne A. A., je glede na ugotovljene okoliščine materialnopravna pravilna. Prav ima sicer toženka, da ima starš pravico do stikov z otrokom, vendar pa toženki stiki s hčerjo niso bili onemogočeni, odvzeti ali omejeni. Siljenje otroka, ki je v fazi pubertetno-adolescentnega obdobja v stike z materjo, katerih si ne želi, bi kvečjemu doseglo nasprotni učinek, kot ga zasleduje toženka. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, A. A. z materjo ne komunicira in kaže do nje izrazito odklonilen odnos. Deklica je v bistvu v stiski, mati se tega sicer zaveda, vendar ne naredi ničesar. Ugotovitev, da je bila mati pri poskusu vzpostavitve stika s hčerjo pasivna, ne spremeni v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je mati obema otrokoma poslala pismo, ki ga otroka nista želela prevzeti. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da bi morala starša, ne glede na to, kje A. A. dejansko živi in komu je zaupana v varstvo in vzgojo, delovati enotno in A. A. pomagati pri njenem nadaljnjem življenju ter je ne smeta obremenjevati z njunimi medsebojnimi konflikti. Največja korist za mladoletno A. A. bi bila, da poiščeta strokovno pomoč za razrešitev njunega odnosa in odnosa do skupnih otrok, ki v tej fazi razvoja potrebujeta močne in jasne okvire.

8. Pritožba še navaja, da je bila po izdaji izpodbijane sodbe izdana sodba, na podlagi katere je bil tožnik obsojen storitve kaznivega dejanja nasilja v družini in napeljevanja h kaznivemu dejanju grožnje, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba sedmih mesecev zapora. Pritožbeno sodišče lahko v okviru dejanskega stanja upošteva le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave, zato v pritožbi zatrjevano dejstvo, ki je nastalo šele po zaključku glavne obravnave, ni relevantno.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede na naravo spornih vprašanj v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).