Jedro

Pri razlagi prave pogodbene volje strank je potrebno uporabiti pravna pravila, ki so veljala v času sklepanja pogodbe

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same trpijo svoje pritožbene stroške, morajo pa v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki 229,36 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 430/2013 z dne 28. 2. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da v zapuščino v zapuščinski zadevi po pokojni J. Z., opr. št. D 172/2010, ne spada nepremičnina parc. št. 106/2 ..., tožeča stranka F. Z., pa je lastnik nepremičnine parc. št. 1062 ... Tožene stranke M. Z., A. Z., A. Č., D. Č., A. Č., E. V. in P. P., pa so dolžni dopustiti, da se s to sodbo izvede prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 106/2, ... in dovoliti vknjižbo te pravice na ime tožeče stranke F. Z., EMŠO: ..., do celote. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo in zaključilo, da sta z Izročilno pogodbo z dne 10. 4. 1967 izročevalca izročila tudi parc. št. 106/2 ... pravnemu predniku sedanje tožeče stranke in sicer z voljo, da se preda in prevzame v posest celotno kmečko posestvo, brez izjeme in je bila zato pogodbena volja pogodbenih strank tudi, da izročijo in prevzamejo v last in posest vinograd na parc. št. 106/2 ... oziroma, kot so ga takrat poimenovani G. Na dan 10. 4. 1967 so sklenili tudi darilno pogodbo, s katero sta brata in sestri prepustili F. Z. vsak svoj delež premoženja in zato je več kot očitno, da je bila volja tako izročevalca kot tudi celotne družine, da je brat F. Z. prevzemnik celotne kmetije, torej prav vseh nepremičnin, ki jih je ta kmetija obsegala in tako tudi sporne nepremičnine parc. št. 106/2 ..., ne glede na njeno odmaknjenost. Posledica veljavno sklenjene izročilne pogodbe je, da premoženje, ki je predmet izročitve in razdelitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino. Kot pravno podlago za takšno odločitev je sodišče prve stopnje uporabilo določila takrat veljavnega paragrafa 914 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je veljal v času sklepanja izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 in po katerem se pri razlagi pogodb ni držati doslovnega smisla izraza, preiskovati se mora marveč namen strank in doumeti pogodbo tako, kakor ta ustreza običaju poštenega prometa. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik pridobil predmetno nepremičnino tudi na podlagi priposestvovanja, saj so tožnik oziroma sta njegova pravna prednika imeli sporno nepremičnino v posesti od leta 1969, pravno podlago predmetnega spora v tem delu pa predstavljajo določbe ODZ in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in sicer določbe paragrafov 1452 - 1477 ODZ in določbe člena 72 ZTLR. Sodišče je v tej zvezi sledilo izpovedbi tožnika, prvotoženca, drugotoženca, šestotoženke in priče J. Z. in je zaključilo, da je tožnik imel sporno nepremičnino skupaj s svojimi pravnimi predniki v posesti, da jo je užival v prepričanju, da je glede na sklenjeno izročilno pogodbo z dne 10. 4. 1967 njegova, posesti pa mu tudi nihče ni branil, več kot 20 let, torej kot zatrjuje od leta 1969 pa vse do leta 1994, ko se je na zapuščinski obravnavi po pokojni babici J. Z. izkazalo, da je le-ta bila ob smrti še vedno zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Glede na dejstvo, da pa nihče od tožencev niti ni zatrjeval, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki v času priposestvovalne dobe niso bili dobroverni, dobrovernost pa se domneva, je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za tožnikovo pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 106/2 ... tudi s priposestvovanjem. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujejo tretjotoženi, četrtotoženi in petotoženi po pooblaščencu, laično pritožbo pa podaja tudi četrtotoženi sam brez pooblaščenca. Tretjo, četrto in petotoženci podajajo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožnikov tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe. Tožnik in njegovi predniki v preteklosti ne pred letom 1994, kot tudi ne po letu 1994 vse do leta 2013 niso uporabili nobenih pravnih sredstev za odpravo domnevne negotovosti glede lastništva sporne nepremičnine, upoštevajoč pri tem dejstvo, da je vseskozi vedel ali mogel vedeti kdo je zemljiškoknjižni lastnik predmetne nepremičnine. Upoštevajoč dejstvo, da gre v konkretnem primeru za nepremičnino, ki je vpisana v zemljiško knjigo, na kar pa L. Z. ni imela nobenega vpliva, nikakor ne opravičuje zaključek sodišča, da je pravna prednica tretje, četrto in petotoženca L. Z. ogrozila pravni položaj tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi napačno interpretiralo določilo paragrafa 914 ODZ, ki je veljal v času sklepanja izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967. Zmotno je prepričanje sodišča, da je bila prava volja pogodbenih strank prej izročevalcev, da izročita, prevzemnika pa prevzameta v last, poleg izrecno navedenih nepremičnin, tudi sporno nepremičnino parc. št. 106/2 ... Prava volja pogodbenih strank je razvidna iz same izročilne pogodbe, iz katere med drugim nedvomno izhaja, kaj je predmet izročilne pogodbe in sicer vse nepremičnine, ki so navedene v četrtem odstavku 1. točke izročilne pogodbe, medtem, ko v prvem in drugem odstavku točke 1 ni navedena sporna nepremičnina, kaj je prava volja pogodbenih strank oziroma predmet izročitve je zaznati tudi v točki II izročilne pogodbe, kjer je spisek prej navedenih nepremičnin iz točke I izročilne pogodbe, brez omembe sporne nepremičnine. Pravo voljo pogodbenih strank je moč zaznati tudi iz same dikcije oziroma zapisa izročilne pogodbe. Ne gre torej za vse nepremičnine, ampak samo za točno določene nepremičnine, ki so taksativno navedene v izročilni pogodbi, kot tudi ne gre za celotno kmetijo oziroma za celotno posestvo, kot to napačno zaključuje sodišče. Temu v prid govori tudi neoverjena darilna pogodba z dne 10. 4. 1967. Glede na navedeno tako sploh ni mogoče govoriti, da je prišlo do pomote, upoštevajoč dejstvo, da se tovrstne pogodbe ne sestavljajo čez noč in da je konkretno sestavil odvetnik. V zvezi z darilno pogodbo z dne 10. 4. 1967 je bilo s strani toženih strank zatrjevano, da ne gre za prenos celotne kmetije, ampak le za prenos točno določenih nepremičnin, zato je vsakršna drugačna interpretacija sodišča glede predmetne listine pristranska. L. Z. predmetne darilne pogodbe ni nikoli podpisala, za kar tudi ne obstajajo nobena dokazila o overjenosti tega podpisa in sam podpis na tej pogodbi je ponarejen. Zmotno je prepričanje sodišča, da je šlo za prenos celotne kmetije in ne samo točno navedenih nepremičnin v izročilni pogodbi z dne 10. 4. 1967 in to prepričanje temelji na nepristnih listinskih dokazilih z dne 11. 8. 1969 in z dne 31. 8. 1969, kar naj bi po prepričanju tožnika in samega sodišča dokazovalo, da so bili L. Z..., prvo, drugotoženec ter šesto in sedmotoženka dedno odpravljeni oziroma, da so od F. Z. ml., očeta tožnika prejeli dediščino, kot tudi na neprepričljivih, zavajajočih in nasprotujočih si izjavah tožnika, prvotoženca, šestotoženke in priče J. Z... L. Z. pa tudi ni dobila 1.000 DIN več kot ostali potomci, saj to niso potrdile izpovedi prič na glavni obravnavi. Sodišče zato povsem neupravičeno poklanja vero tožniku, prvo in drugotožencu ter priči J. Z., čeprav so njihove izpovedbe pogostokrat neprepričljive, zavajajoče in nasprotujoče si, zaradi česar jih ni mogoče šteti za verodostojne. Pri tožniku gre za številna izmikanja in sprenevedanja. Med njimi je mogoče zaznati tudi laž, da je njegov oče dal parcelo L. Z. kar seveda ne drži, saj ji je parcelo na podlagi darilne pogodbe iz leta 1997 in 1989 podarila njena mama J. Z.. Sodišče se je iz nerazumljivih razlogov neopredelilo do prepričljivih in logičnih izpovedb četrto in petotoženca, odločitev sodišča, da je sporna parcela tudi predmet izročilne pogodbe, upoštevajoč pri tem vsebino spisovnega gradiva, je povsem nerazumna - nelogična in zmotna. Kar pa se tiče glede priposestvovanja nepremičnine s strani tožnika oziroma njegovega očeta pa pritožniki poudarjajo, da je sodišče pri presoji o tem, ali gre v konkretnem primeru za priposestovanje sporne nepremičnine povsem spregledalo posamezna relevantna določila ODZ in ZTLR npr. člene 71 in 74 ZTLR ter paragraf 321, 322 in 1500 ODZ, kot tudi nesporno ugotovljeno dejstvo, da pri tožniku oziroma njegovemu očetu posestniku manjka ključni element dobrovernosti, to je dobre vere, ki pa mora biti prisoten ves čas. Tako tožnikov oče, kot tudi sam tožnik nikakor nista bila v dobri veri, ker sta vseskozi vedela ali mogla vedeti, da nista upravičena do posesti nepremičnine, ker jima je bil lastnik-posestnik sporne nepremičnine ves čas poznan, kar med drugim dokazuje zaslišanje tožnika na obravnavi. Četrto in petotoženec sta tudi na obravnavi povsem jasno oziroma razumljivo izpovedala, da sta bila J. Z., roj. K. in F. Z. st. tista, ki sta organizirala delo na sporni nepremičnini in sicer tako, da so jima na tej nepremičnini pomagali ostali sorodniki - otroci in njihovi vnuki, po smrti F. Z. st. pa je organizacijo dela skupaj s starejšim sinom F. Z., tožnikovim očetom prevzela stara mama in četrto in petotoženca, J. Z. na način, kot je bil naveden že prej in sicer se je delo opravljalo s pomočjo sorodnikov. Navkljub temu, pa pri tožniku oziroma njegovemu očetu - posestniku manjka ključni element dobrovernosti - dobre vere, saj sta vseskozi vedela ali mogla vedeti, da nista upravičena do posesti nepremičnine, ker jima je bil lastnik - posestnik sporne nepremičnine ves čas poznan, ki ima vso pravico, da sam odloča, kako bo vzdrževal določene nepremičnine oziroma si organiziral delo na tej nepremičnini, ali sam ali s pomočjo drugih, zato je povsem nerazumljivo in zmotno stališče sodišča, da so izpolnjeni vsi pogoji za tožnikovo pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 106/2 ... Povsem nerazumljiva in skrb vzbujajoča pa je obrazložitev sodišča v točki 30 obrazložitve sodbe, ko se le-to v zvezi z javnostjo zemljiške knjige sklicuje na neko sodno prakso, da so bile v času, ko se je sestavljala izročilna pogodba, pa vse do leta 1989, družbene razmere neprimerljive z današnjimi in da je bila zemljiška knjiga oziroma vpisovanje vanjo nedosledno. Gre za potuho tožniku. Pritožbo podaja posledično tudi zoper stroškovno odločitev. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba z povsem enako vsebino podaja tudi sam D. Č., in ker gre za pritožbo z povsem enako vsebino in iz enakih pritožbenih razlogih, jo bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju obravnavalo enotno, skupaj z njegovo kvalificirano pritožbo.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru tožnik navaja, da je odločitev sodišča, da je podan pravni interes tožnika in da je s tem izpolnjena posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe utemeljena in pravilna, saj je skladna tako z zakonskimi določili kot tudi sodno prakso. Sodišče je po izvedbi vseh dokazov povsem pravilno prišlo do zaključka, da premoženje, ki je predmet izročitve in razdelitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino, da je predmet izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 tudi nepremičnina parc. št. 106/2 ... ter, da ta nepremičnina ne sodi v zapuščino po pokojni J. Z. Sodišče je takšno svojo odločitev povsem zakonito in pravilno oprlo na skladne in verodostojne izpovedbe tožnika, prvotoženca, drugotoženca, šestotoženke in priče, za katere ni nobenih razlogov, da jim sodišče ne bi verjelo. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo tudi vse listine, ki so jih prvotoženec, drugotoženec, šestotoženka in sedmotoženka posredovale sodišču kot njihov odgovor na predmetno tožbo. Vse navedeno jasno izkazuje, da sta F. Z. st. in Ju. Z. kot izročevalca, izročila in prepustila v last prevzemniku F. Z. ml. in Jo. Z. nepremičnine navedene v izročilni pogodbi z dne 10. 4. 1967, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in odločitev oprlo na takrat veljavni ODZ, kar je vse precizno interpretiralo in obrazložilo in sicer, da je bil namen izročilne pogodbe v tem, da se izroči in prevzame kmečko posestvo v celoti. Obenem je v nadaljevanju sodišče svoje prepričanje potrdilo tudi s popolno ugotovljenimi okoliščinami v zvezi z vsebino darilne pogodbe z dne 10. 4. 1967, s katero so bratje in sestre F. Z. podarili osminke tistega premoženja oziroma osminke tiste polovice grunta, ki ga je država najprej zaplenila, potem pa razdeljenega na osem delov vrnila nazaj otrokom in staršem. Glede vprašanja priposestovanja sodišče po enakovrednem vrednotenju posameznih dokazov pravilno ni sledilo četrtotožencu, ki je edini v nasprotju z vsemi preostalimi zaslišanjimi zanikal samostojno posest oziroma samostojno obdelavo vinograda na parc. št. 106/2 ... Sodišče je v 28. točki obrazložitve sodbe v celoti pojasnilo in natančno obrazložilo, da glede na dejstvo, da nihče od tožencev ni niti zatrjeval, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki v času priposestvovalne dobe niso bili dobroverni, ter upoštevajoč dejstvo, da se dobrovernost domneva, so podani vsi pogoji za tožnikovo pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 106/2 ... tudi s priposestvovanjem. Ker tovrstne ugovore nedobrovernosti pritožniki uveljavljajo šele sedaj s pritožbami, gre za pritožbeno novoto, kateri tožeča stranka oporeka, obenem pa velja, da tega višje sodišče pri svoji odločitvi ne sme upoštevati, saj bi pritožniki mogli in morali takšne trditve navesti že prej, pa tega neupravičeno niso storili. Sklicevanje četrtotoženca na javnost zemljiške knjige je neutemeljeno, predvsem tudi v pritožbenih očitkih sodišču, da daje potuho tožniku, ustvarja pravno anarhijo in ruši osnovne temelje pravnega prometa, kar je po mnenju tožeče stranke absurdno. Nadaljnja pojasnila sodišča o neenakih standardih strogosti za pravna razmerja v okviru zemljiške knjige sicer niso bila potrebna, pa je tudi v tem delu sodišče podalo povsem pravilno in zakonito odločitev. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga zavrnitev pritožb in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik pravni interes tudi na ugotovitveni del tožbe. V skladu z določilom prvega in drugega odstavka 181. člena ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi le obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, pri čemer se takšno tožbo lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist do vložitve takšne tožbe. Tožnik je bil s strani zapuščinskega sodišča napoten na pravdo. To tožbo je sicer umaknil, vendar jo je vložil ponovno in v tej zvezi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da kot to izhaja iz vsebine četrtega in petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) rok zapuščinskega sodišča, v katerem je treba sprožiti pravdo, ni prekluzivni rok, zamuda tega roka nima za posledico zavrženje tožbe, čeprav je tožnik tožbo v tem pravdnem postopku vložil šele dne 20. 5. 2013. Glede na cit. določila ZD ni podlage za zavrženje te tožbe in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožnik pravni interes za vložitev te tožbe, ker sta pravna prednica tretje toženca, četrtotoženca in petotoženca povzročila s tem, ko je v zapuščinskem postopku D 172/2010 po pokojni J. Z. vztrajala pri tem, da sporna parcela spada v zapuščino, pravno negotovost in je tožnikov pravni interes za ugotovitveno tožbo podan.

7. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlagalo pogodbeno voljo pogodbenih strank iz Izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 in je pri tem tudi pravilno uporabilo določbo paragrafa 914 Občnega državljanskega zakonika z dne 1. 7. 1811 in sprememba v letu 1928, ki je veljal v času sklepanja te izročilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sicer v sporni pogodbi izrecno ta nepremičnina ni omenjena. Gre za nepremičnino 106/2 ..., vendar iz III. točke te pogodbe jasno izhaja, da posest in hasek prevzetega kmečkega posestva nastopita prevzemnika z dnem te pogodbe in bosta od tega dne naprej plačevala vse davke in druga javna bremena od prevzetega kmečkega posestva. Tako ni podano očitano nasprotje med točko I. in točko II. pogodbe, kot jo to skušajo v pritožbi prikazati pritožniki. Prav tako je bilo z izročilno pogodbo z dne 10. 4. 1967 dogovorjeno, da bodo vsi ostali dediči izročevalcev A. Z., M. Z., L. por. Č., P. Č. poročena P. in E. Z., podali dedne izjave v smislu 112. člena ZD pri pristojnem sodišču in se vsi s to pogodbo v celoti strinjajo. Tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričano, da je bila prava volja pogodbenih strank, da izročevalca izročita, prevzemnika pa prevzameta v last in posest poleg izrecno navedenih nepremičnin, tudi sporno nepremičnino parc. št. 106/2 ... Sodišče prve stopnje je pri tem, ko je ocenjevalo izpovedi pravdnih strank sledilo skladnim izpovedbam tožnika, prvotoženca, drugotoženca in priče J. Z., medtem, ko je sedmotoženka zapisala v odgovoru na tožbo, da je bila predmet izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 tudi parc. št. 106/2 ... in sicer z voljo, da se preda in prevzame v posest celotna kmečka posest. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so izpovedbe strank in prič med sabo neusklajene in pritožniki pri tem neutemeljeno skušajo iztrgano iz konteksta celotne izpovedi posamezne stranke ali priče priti do drugačne interpretacije njihovih izpovedi. Sodišče je po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP), dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj. Izjave strank in prič je povezalo tudi z vsebino darilne pogodbe z dne 10. 4. 1967, ki jo sodišče prve stopnje pravilno razlaga in pritožbene trditve, kjer zahtevajo drugačno razlago v tej zvezi, niso utemeljene. Tožnik, šestotoženka in priča J. Z. so pojasnili, da so bratje in sestre z darilno pogodbo bratu F. Z. podarili osminke tistega premoženja oziroma osminke tiste polovice grunta, ki ga je država najprej zaplenila, potem pa razdeljenega na osem delov vrnila nazaj otrokom in staršem. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da iz darilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 izhaja, da so A. Z., M. Z., L. Z., P. Z. in E. Z. kot darovalci podarili F. Z. kot obdarjencu svoje 1/8 solastninske deleže nepremičnin vl. št. 115 ..., katerih lastniki so postali na podlagi zaplembene odločbe z dne 17. 3. 1952 opr. št. I 413/52-20. Svoj 1/8 delež nepremičnine vl. št. 115 ... sta prav tako z izročilno pogodbo z dne 10. 4. 1967 izročila izročevalca prevzemnikoma, zato je sodišče prve stopnje tudi iz teh razlogov pravilno verjelo, da je bila prava volja pogodbenih strank glede te nepremičnine resna, da se izroči in prevzame celotno kmečko posestvo, brez izjeme in da je bila zato pogodbena volja pogodbenih strank tudi, da izročijo in prevzameta v last in posest prevzemnika vinograd na parc. št. 106/2 ... Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo izpoved tožnika, prvotoženca, drugotoženca in četrtotoženke, da je njihov brat F. Z. po izročilni pogodbi iz leta 1967 dobil vse, to je cel grunt oziroma vse parcele, kar jih je kmetija obsegala in tako tudi sporno parcelo 106/2 ..., medtem, ko so preostali bratje in sestre dobili izplačani denar in še vsak po eno parcelo, le sestra Zoričeva je dobila še 1.000 DIN več. Ne gre slediti pritožbenim navedbam, da Ljudmila Zorič ni dobila zneska 2.000 novih DIN kot dedno odpravščino, saj to izhaja iz potrdila z dne 11. 8. 1969. 8. Ob reševanju pritožbe toženih strank se tako izkaže, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 914 člena ODZ kot pravne podlage za odločitev, da je posledica veljavno sklenjene izročilne pogodbe ta, da spada v premoženje, ki je predmet izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 tudi par. št. 106/2 ... in da ta nepremičnina ne sodi zato v zapuščino po pokojni J. Z., pravilna. Sodišče je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, da je bila volja tako izročevalca kot tudi celotne družine, da je brat F. Z. prevzemnik celotne kmetije, torej prav vseh nepremičnin, ki jih je ta kmetija obsegala in tako tudi sporne nepremičnine parc. št. 106/2 ..., ne glede na njeno odmaknjenost in pritožbene navedbe o načinu obdelovanja te nepremičnine se prav tako izkažejo za pritožbeno neutemeljene, saj so tožnik, ostale tožene stranke in pa priče izpovedali drugače. Ker pa so toženci kot dediči izročiteljice dolžni izpolniti obveznosti iz izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967, saj so v trenutku njene smrti vstopili v njen pravni položaj in postali subjektivni pravic in obveznosti, je sodišče prve stopnje tožencem pravilno naložilo še, da tožniku izstavijo popolno zemljiškoknjižno dovolilo.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni pridobil lastništva sporne nepremičnine na podlagi pravnih pravil o priposestovanju. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo, saj so se vsi pogoji za pričetek teka priposestvovalne dobe pričeli izvajati v času veljavnosti ODZ, končali pa v času veljavnosti ZTLR, ki je pričel veljati leta 1980. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo bistveni element za priposestvovanje, to je potek 20-letne dobe in pa dobrovernost posestnika in da nihče od tožencev ni niti zatrjeval, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki v času priposestvovane dobe niso bili dobroverni, dobrovernost pa se domneva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za tožnikovo pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 106/2 ... tudi s priposestvovanjem. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvari, ki jo ima v posesti ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR), pri čemer pa se domneva, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTRL). Ker se dobrovernost tako domneva, bi toženci morali dokazati nasprotno, saj je s trditvami o dobrovernosti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov prišlo breme dokazovanja o nedobrovernosti na stran toženih strank. Iz odgovornih navedb toženih strank pa ni mogoče zaslediti, da bi toženci kvalificirano nasprotovali dobrovernosti in z navedbami kvalificirano nasprotovali dobrovernosti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov. Manjkajoče trditvene podlage pa ne morejo nadomestiti izpovedi prič oziroma strank, zato je odločitev sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov pravilna in je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Pravilno v tej zvezi tožnik opozarja, da sodišče teh pritožbenih navedb glede nedobrovernosti tožeče stranke ne sme upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena in je sodišče druge stopnje ne more upoštevati, kajti toženci v pritožbi niso navedli, da teh dejstev brez svoje krivde niso mogli navesti že v postopku na prvi stopnji. Z navedbami v točki 30 obrazložitve pa sodišče prve stopnje, po zaključku sodišča druge stopnje ni ogrozilo pravne varnosti toženih strank. Dodatek sodišča, da v času sklenitve izročilne pogodbe z dne 10. 4. 1967 ter v času, ko je tekla zahtevana priposestvovalna doba, to je od leta 1999, da so bile družbene razmere neprimerljive z današnjimi in da vpisovanje v zemljiško knjigo ni bila dosledno, so sicer nepotrebne navedbe sodišča prve stopnje, vendar se je sodna praksa res izrekla, da se je šele z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi pričelo dajati večji poudarek načelu zaupanja v javnost zemljiškoknjižnih podatkov in na pravni promet z nepremičninami, vendar to ne vpliva na pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, vse pritožbe toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste očitane bistvene kršitve določb ZPP, na katere se sklicujejo pritožniki, niso se mu pa pripetile tudi tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami trpijo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele morajo zato tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (stroške nagrade odvetnika, pavšalni znesek dejanskih izdatkov in DDV), ki so odmerjeni od vrednosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), na način in v višini kot je odločeno v točki II. izreka te sodbe.