Jedro

Očitana pomanjkljivost krivdoreka pri uvodnem navajanju abstraktnega dela kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ko je navedeno, da je obsojenec na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, lahko poškodoval H.D...., ob pravilnem opisu in pravni opredelitvi kljub "lahkemu poškodovanju" ne predstavlja kršitve kazenskega zakona.

Modifikacija obtožbe s stilističnim popravkom kot tudi z opustitvijo določenega očitka, potem ko je bil obsojenec na glavni obravnavi seznanjen z njeno vsebino in ji ni oporekal, pri čemer vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, ne predstavlja kršitve pravice obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.L. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ in mu po 50. členu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Hkrati so bili obsojencu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povprečnina v znesku 45.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika M.L. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer 45.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 06.12.2000 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz 11. točke in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in sicer 9. člena v zvezi s 5. členom ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obe napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je le-ta neutemeljena. Kršitev kazenskega zakona ni podana, ker je v izreku prvostopne sodbe opisano dejansko stanje, ki ima vse elemente očitanega kaznivega dejanja. Če sodišče v izrek ni povzelo zakonskega besedila v celoti, s tem ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora uporabiti zakon na konkretno dejansko stanje ne pa na zakonsko besedilo. Identiteta med obtožbo in obsodbo ni kršena, saj je izrek o krivdi v napadeni sodbi vsebinsko skladen z modificirano obtožbo. Pri tem sodišče ni kršilo pravic obrambe, saj državni tožilec obtožnega predloga ni bistveno spremenil glede odločilnih dejstev, ampak je le izboljšal opis dejanja z novimi podrobnostmi. Ni šlo za tako spremembo obtožbe, kot jo ima v mislih 344. člen ZKP, zato z opustitvijo obveznosti v zvezi z zaslišanjem obsojenca ni kršilo določb ZKP, če pa bi jih kršilo, bi bilo treba nakazati vzročnost kršitev na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa vložnik ne pojasnjuje. Sicer pa vložnik ni povedal, o katerih pritožbenih navedbah drugostopna sodba nima razlogov, pri čemer se ne more sklicevati na navedbe v pritožbi zoper sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi bil kazenski zakon prekršen, ker izrek sodbe govori o "lahkem poškodovanju", slednje pa nikjer v zakonu ni določeno kot kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Res je v krivdoreku prvostopne sodbe v abstraktnem opisu navedeno, da je obsojenec na način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, lahko poškodoval H.D.,... čemur sledi opis obsojenčevega dejanja vključno s posledicami, ki jim sledi pravna opredelitev, da gre za lahke telesne poškodbe, ki so začasno prizadele poškodovane dele telesa ter začasno prizadele oškodovančevo zunanjost. Očitana pomanjkljivost krivdoreka pri uvodnem navajanju abstraktnega dela očitanega kaznivega dejanja ob navedenem opisu in pravilni pravni opredelitvi ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, zato v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel uspeti. V konkretnem dejanskem stanju so namreč opisane poleg načina storitve, telesne poškodbe z opisom prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, čemur sledi pravilna pravna opredelitev.

Nadaljnji vložnikov očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti se nanaša na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila predvsem v tem, da drugostopna sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah, "je vehementna in pavšalna".

Zagovornik - vložnik se pri tem v izogib ponavljanju sklicuje na vsebino svoje pritožbe. V nadaljevanju vložnik trdi, da je sodišče prezrlo v zvezi z identiteto med obtožbo in obsodbo, da izrek sodbe v prvi in drugi vrstici govori o "lahko poškodoval" obtožba pa o "lahko telesno poškodoval". Vložnikovo razlogovanje očitanih kršitev postopka očitno po 9. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ne daje podlage za zaključek, da sta tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče zagrešili očitane kršitve določb postopka.

Vložnikovo sklicevanje na vsebino pritožbe zoper prvostopno sodbo v zahtevi za varstvo zakonitosti je neupoštevno, saj se Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi. Ko vložnik kršitev določb kazenskega postopka v sodbi pritožbenega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti ne opredeli, v tej smeri ni mogel imeti uspeha, ker je zahteva neobrazložena in jo zato ni moč preizkusiti.

Tudi nadaljnji očitek o kršitvi postopka v zvezi z identiteto med obtožbo in sodbo ni utemeljen. Modificirana obtožba je povsem v skladu s krivdorekom prvostopne sodbe. V obtožnem predlogu se govori o "udarjenine obraza" v krivdoreku pa je navedeno "udarnine obraza". Navedena razlika glede izraza je vsebinsko povsem brez pomena, pri čemer očitek o pojmovni nejasnosti vključno z neskladnostjo med obtožbo in obsodbo, kot ga uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, nima nobene podlage. Zato tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha saj niti kršitev po 9. točki niti po 11. točki 1. odstavka ZKP nista podani.

Nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v kršitvi pravic obrambe, ko obsojencu ni bilo omogočeno, da se izjavi o spremenjeni obtožbi. V čem naj bi bila kršitev 9. člena ZKP vložnik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, zato v tej smeri napadenih sodb ni mogoče preizkusiti. Sicer pa očitana kršitev 5. člena ZKP po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. Modifikacija obtožbe s stilističnim popravkom kot tudi z opustitvijo določenega očitka, potem ko je bil obsojenec na glavni obravnavi z njeno vsebino seznanjen, pa tej vsebini ni oporekal tudi ne po modificirani obtožbi, ampak je zgolj pojasnjeval ozadje - povod za fizični obračun med njim in oškodovancem. Obsojenec v zaključni besedi ni zahteval preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe zaradi spremenjene obtožbe, vložnik pa tudi ne pove, v čem je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, kot to zahteva 2. odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sodbah ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98a členom ZKP.