Jedro

Način vodenja postopka, ki zajema obračun na podlagi več kriterijev dejanske narave, ki imajo pomembne pravne posledice, pomeni kompleksno odločanje, ki pa mora stranki omogočati celovito ter vsebinsko varovanje njenih pravic in pravnih koristi. Bistvo načela zaslišanja stranke je v tem, da se stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to pa predpostavlja, da je stranka o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah najprej na ustrezen način seznanjena.

V obravnavani zadevi je bil s predstavnikom tožeče stranke opravljen zgolj telefonski pogovor, o čemer je bil sestavljen uradni zaznamek, tak način vodenja postopka pa (očitno) ni zagotovil ustrezne seznanitve predstavnika tožeče stranke z vsemi odločilnimi dejanskimi okoliščinami in je posledično onemogočil pravico tožeče stranke do vsebinske in informirane izjave v postopku. Uradni zaznamek o telefonskem pogovoru med uradno osebo in stranko ne more biti ustrezen in zadosten dokaz o poteku in vsebini dejanja v postopku ter dane izjave stranke.

Prvostopenjski upravni organ bi moral za pravilno in zakonito odločitev pri odločanju upoštevati tretji odstavek 5. člena Uredbe o vodnih povračilih in pri odmeri vodnega povračila presojati vprašanje dejanske rabe vode s strani tožeče stranke kot končnega uporabnika. Ta v postopku namreč zatrjuje, da se deskanje na vodi („wakeboardinga“) zaradi načina postavitve konstrukcije za izvajanje dejavnosti (dva nosilna stebra na nasprotnih brežinah, med katerima je napeta nosilna jeklenica s šrkipcem, ki se premika po jeklenici, in hkrati poganja deskarja) lahko izvaja zgolj na določenem pasu gramozne jame B., ne pa na celotni površini, za katero je tožeči stranki podeljena vodna pravica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije RS za okolje št. 42601-2009/2014 z dne 28. 5. 2014 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (Agencija RS za okolje) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot zavezanki v 1. točki izreka za posebno rabo vode v letu 2013, ki jo izvaja na podlagi podeljene vodne pravice, odmeril vodno povračilo v skupni višini 3.948,46 EUR. Pri tem je upošteval osnovo 360 (za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč), količino 22.703,00 m², delež 184/365 in ceno 0,345 EUR. Pod točko 2. izreka je tožeči stranki naložil plačilo odmerjenega vodnega povračila v 60 dneh po dokončnosti odločbe, pod točko 3. in 4. izreka pa je prvostopenjski organ odločil, da mora za nepravočasno plačano vodno povračilo tožeča stranka plačati zakonske zamudne obresti in da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na določila 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in na določbe Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) ter citira prvi odstavek 5. člena, 6. člen, 8. člen in 9. člen navedene Uredbe. Navaja, da je bila tožeči stranki z vodnim dovoljenjem št. 35537-22/2010-15 z dne 20. 12. 2010 in spremembo vodnega dovoljenja št. 35537-109/2011 z dne 8. 12. 2011 dovoljena neposredna raba vode za drugo rabo (deskanje na vodi, „wakeboarding“) v gramozni jami B. v skupni površini 22.703 m² v obdobju od 1. 5 . do 31. 10. in da je od tožeče stranke kot zavezanke prejel neizpolnjeno napoved za plačilo vodnega povračila za leto 2013 s priloženim dopisom. V dopisu je tožeča stranka oporekala pogojem postavitve vlečnice, določenim v delnem vodnem dovoljenju št. 35537-22/2010-15, in navajala, da skladno z ZV-1 njihova dejavnost nima škodljivih vplivov na vode ter ne omejuje enakih pravic drugim (npr. ribiči lahko uporabljajo gramozno jamo za potrebe ribolova ves čas).

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da glede na določbo drugega odstavka 105. člena ZV-1 splošna raba vode obsega zlasti rabo vodnega ali morskega dobra za pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav (vodne črpalke, natege in podobno) ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti dovoljenje skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov. Glede na to, da je za izvajanje dejavnosti deskanja na vodi („wakeboarding“) potrebna postavitev vlečnice, ki skladno z navedenim določilom ZV-1 predstavlja posebno napravo, gre brez dvoma za rabo, ki presega splošno rabo, zato gre upoštevaje 108. člen ZV-1 za posebno rabo, za katero je treba pridobiti vodno pravico, v tem primeru vodno dovoljenje. Prvostopenjski organ je pri izdaji odločbe vezan na veljavno vodno dovoljenje, zato ne more slediti navedbam tožeče stranke, da njihova dejavnost ne omejuje enakih pravic drugim, saj na območju podeljene vodne pravice ni onemogočena splošna raba.

4. Prvostopenjski organ navaja, da je dal tožeči stranki pred izdajo odločbe možnost, da se skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustno izjasni o načinu obračuna vodnega povračila ter upoštevani površini pri izdaji odločbe o vodnem povračilu, o čemer je bil narejen uradni zaznamek. Tožeči stranki je bilo na podlagi njenih vprašanj pojasnjeno, zakaj so upoštevani določena osnova za obračun vodnega povračila, cena in površina, ki izhaja iz veljavnega delnega vodnega dovoljenja, in katero mora pristojni organ pri izdaji odločbe upoštevati.

5. Glede obveznosti plačila vodnega povračila se prvostopenjski organ sklicuje na 6. člen ZV-1, ki določa, da se za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, plačuje pridobitev vodne pravice in vodno povračilo. Nato ugotavlja, da s Sklepom o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2013 (v nadaljevanju Sklep), ki ga je Vlada RS sprejela na podlagi pooblastila iz 8. člena Uredbe, cena za drugo rabo - deskanje na vodi - ni posebej določena, zato lahko prvostopenjski organ skladno s tretjim odstavkom 9. člena Uredbe sam določi višino vodnega povračila z upoštevanjem meril iz 5. člena Uredbe. Ker je vodno zemljišče namenjeno športni dejavnosti, kopanje na območju pa je prepovedano, je po mnenju prvostopenjskega organa pri odmeri vodnega povračila za leto 2012 (pravilno 2013) najbolj smiselno uporabiti ceno, ki je določena za rabo vodnih zemljišč za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč, v višini 0,345 EUR/m² površine vodnega zemljišča. V vodnem dovoljenju pa je vodna pravica časovno omejena, zato je pristojni organ pri odmeri vodnega povračila smiselno upošteval kriterij iz drugega odstavka 5. člena Uredbe, saj vodno zemljišče zaradi objektivnih razlogov zavezancu ni razpoložljivo za uporabo celo leto, temveč le za obdobje od 1. 5. do 31. 10., to je 184 dni v letu.

6. Z vsem navedenim je po prepričanju pristojnega organa odmera vodnega povračila, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, utemeljena. Odločba je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, odločitev pa je organ sprejel na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala tožeča stranka in na podlagi uradnih podatkov, s katerimi razpolaga.

7. Tožeča stranka je zoper izdano odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je plačilo vodnega povračila vezano na podeljeno vodno pravico, po mnenju drugostopenjskega organa pa je prvostopenjski upravni organ pravilno odmeril višino vodnega povračila, za kar ima pravno podlago v določbah ZV-1, Uredbe in Sklepa. Prvostopenjski organ je za svojo odločitev navedel tudi razloge, tako da je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti. Glede okoliščine, ki jo izpostavlja tožeča stranka, da od količine 22.703,00 m², ki je sicer navedena v izpodbijani odločbi in tudi Delnem vodnem dovoljenju, dejansko uporablja samo majhen del in bi ji moralo biti nadomestilo odmerjeno v manjšem znesku, drugostopenjski organ poudarja, da se osnova za določitev plačila vodnega povračila določa glede na rabo, ki je določena v pridobljeni vodni pravici. Če je dejanske površine manj, kot je bilo določeno v pridobljeni vodni pravici, bi lahko tožeča stranka plačala nižje vodno povračilo šele tedaj, ko bi bilo delno vodno dovoljenje spremenjeno in prilagojeno dejanskemu stanju. Do tedaj pa mora plačati vodno povračilo glede na podatke iz pridobljene vodne pravice.

8. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma pojasnjuje, da deskanje na vodi, za katerega ji je bila podeljena vodna pravica, ne vključuje nobenih plovil ali pristanišča, temveč sta na obalo postavljena dva prenosna stebra brez trajnih sidrišč, na katerih je napeta vrv, ki vleče deskarja po vodni površini, kot izhaja tudi iz Delnega vodnega dovoljenja. Deskanje se zaradi narave „wakeboardinga“ izvaja v pasu z dolžino 200 m in širino 30 m, pri čemer se dejavnost ne izvaja vsakodnevno, temveč v obdobju od 1. 5. do 31. 10. dvakrat do trikrat na teden. Z deskanjem se ne posega v druge morebitne rabe gramoznice B. Tožeča stranka trdi, da se v upravnem postopku nič od navedenega ni ugotavljalo niti ni bilo ugotovljeno.

9. Tožeča stranka najprej uveljavlja kršitev njene pravice do izjave oziroma kršitev načela kontradiktornosti, saj ji upravni organ ni omogočil sodelovanja v postopku. Navaja, da ji upravni organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se pisno ali ustno na obravnavi izjasni pred upravnim organom, čeprav na odmero vodnega povračila in na njegovo višino vplivajo številne okoliščine in bi ji morala biti ta možnost dana. Dejstvo, da ji ni bila omogočena pravica do izjave v polnem obsegu, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katere je razvidno, da naj bi upravni organ stranki dal le možnost, da se ustno izjasni o načinu obračuna vodnega povračila in upoštevani površini, o čemer je bil sestavljen uradni zaznamek. Tožeči stranki vsebina tega uradnega zaznamka ni poznana, ker pa se do nje ni mogla opredeliti in je izpodbijati, ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožeča stranka pravico do izjave izkoristila oziroma na kakšen način bi jo izkoristila, prav tako pa ni razvidno, kako naj bi bila (če je bila) pozvana k podaji ustne izjave in tudi ne v zvezi s čim. Po mnenju tožeče stranke ni v skladu s prakso, da se zavezance poziva k podaji ustne izjave in tudi ZUP tega ne predvideva brez oprave obravnave.

10. Tožeča stranka nadalje trdi, da je prvostopenjski organ zmotno uporabil 9. člen Uredbe, 5. člen Uredbe, 124. člen ZV-1 in Sklep Vlade RS, ko je sam določil višino vodnega povračila. Iz 124. člena ZV-1 izhaja, da se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, tožeča stranka pa s svojo dejavnostjo takšnih stroškov ne povzroča niti tega upravni organ ni ugotavljal. Prav tako povračilo ni opredeljeno niti v Uredbi niti v Sklepu, kar bi moral ugotoviti tudi upravni organ. Prvi in drugi odstavek 9. člena Uredbe se nanašata na obračunavanje vodnega povračila v smislu odstopanja od osnove, ki je določena v 6. členu Uredbe, pri tem pa Uredba niti noben drug predpis prvostopenjskemu organu ne daje mandata, da točno določene osnove iz 6. člena Uredbe uporablja oziroma razširja na druge rabe, konkretno na deskanje na vodi. Za tožnikovo rabo vodno povračilo ni nikjer opredeljeno, zato prvostopenjski organ nima nobene pravne podlage za njegovo obračunavanje.

11. Četudi bi imel prvostopenjski organ možnost, da na podlagi 9. člena Uredbe sam določi plačilo vodnega povračila za tožečo stranko, je bila kljub temu storjena kršitev, saj prvostopenjski organ ni upošteval meril iz 5. člena Uredbe (drugi in tretji odstavek), na katera se sklicuje tretji odstavek 9. člena Uredbe. Prvostopenjski organ ni upošteval načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda oziroma socialnih, gospodarskih in geografskih značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, kot to določa 124. člen ZV-1. Tožnikova raba očitno nima nobene zveze s pristanišči, deskanje na vodi pa nima niti približno takšnega vpliva na stroške, povezane z obremenjevanjem okolja, zaradi česar uporabljena osnova ni primerna. Pri tožniku ni nobenih motornih ali drugačnih čolnov niti nobene infrastrukture, ki bi bila povezana s pristanišči ali sidrišči in bi obremenjevala okolico. Vleka deskarja z vrvjo z obale v ničemer ne posega v vodno dobro in ga ne obremenjuje, gibanje deskarja pa je primerljivo s plavanjem ali drsanjem in je po vplivu smiselno enako splošni rabi oziroma gre celo za splošno rabo, za katero se vodno povračilo ne plača. 12. Tožeča stranka pojasnjuje, da sistem Sesitec - SYSTEM 2.0 tvorita dva nosilna stebra na nasprotnih brežinah, med katerima je napeta nosilna jeklenica, na kateri se nahaja škripec, ki se premika po jeklenici in hkrati poganja deskarja po 200 m dolgi progi. To ni posebna naprava v smislu drugega odstavka 105. člena ZV-1 in za njeno postavitev ni potrebno pridobiti nobenega dovoljenja, kar bi moral ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ugotoviti upravni organ. Raba tožeče stranke ne povzroča nobenih stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, tožeča stranka je ponovno vzpostavila zanimanje okolice za območje gramoznice, kar ima socialen pomen, prav tako pa je odmera vodnega povračila tudi z gospodarskega vidika povsem nesorazmerna. Prvostopenjski organ zato ne bi smel odmeriti vodnega povračila, še posebej pa ne po osnovi 360, ki je določena za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč, saj je ta povsem neprimerna, nesorazmerna in bistveno previsoka glede na rabo tožnika.

13. Četudi bi prvostopenjski organ lahko uporabil osnovo 360 iz Sklepa, pa je še vedno napačno odmeril obseg rabe vode. Prvostopenjski organ je namreč zaradi časovne omejitve vodne pravice na čas od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013 upošteval delež 184/360, ni pa upošteval, da je obseg rabe odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice. Dejavnost se ne izvaja vsakodnevno, temveč približno dvakrat do trikrat na teden, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ pri izračunu deleža upoštevati delež 65/364, torej dvakrat do trikrat na teden v obdobju 184 dni. Prav tako se vodna pravica dejansko izvaja v pasu z dolžino približno 200 m in širino približno 30 m, zato bi moral prvostopenjski organ kot odmerno površino upoštevati maksimalno 6.000 m² in ne 22.703,00 m² ter sorazmerno zmanjšati odmero. Tudi iz samega vodnega dovoljenja izhaja, da tožnik dejansko ne uporablja celotne površine 22.703,00 m², temveč bistveno manj, največ pa 6.000 m², saj so že v vodnem dovoljenju določene koordinate uporabe vode in je poleg tega izrecno določeno, da mora tožnik pri izvajanju vodne pravice upoštevati tudi določene varstvene in razvojne usmeritve ter varstvene režime. Tožena stranka bi morala najmanj ugotoviti, da tožeča stranka izvaja vodno pravico le znotraj okvira označenega območja svojega Wake Parka, povsem nepravično in diskriminatorno pa je, da se tožeči stranki zaračunava vodno povračilo za rabo vode, ki je dejansko nikoli ne rabi, in na kateri imajo vodno pravico tudi drugi (na primer Ribiška družina B.).

14. Tožeča stranka predlaga zaslišanje strank in več prič na glavni obravnavi, ogled na kraju samem ter postavitev izvedenca. Zahteva, naj sodišče tožbi ugodi in odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

15. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odmera vodnega povračila, plačilo katerega je tožena stranka za leto 2013 z izpodbijano odločbo naložila tožeči stranki za posebno rabo vode, ki jo izvaja na podlagi vodne pravice, podeljene z vodnim dovoljenjem.

18. Med strankama upravnega spora in glede na podatke upravnega spisa v tej zadevi ni sporno, da je bila tožeči stranki z izdajo vodnega dovoljenja št. 35537-22/2010-15 z dne 20. 12. 2010 in spremembo vodnega dovoljenja št. 35537-109/2011 z dne 8. 12. 2011 dovoljena neposredna raba vode za drugo rabo (deskanje na vodi, „wakeboarding“) v gramozni jami B. v skupni površini 22.703 m² v obdobju od 1. 5 . do 31. 10., na območju akvatorija, kot je opredeljeno v delnem vodnem dovoljenju. Sporno pa je, ali je tožena stranka pri vodenju postopka spoštovala postopkovne zahteve ZUP in ali je glede na materialnopravne določbe ZV-1, Uredbe o vodnih povračilih in Sklepa Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2013, pravilno odmerila vodno povračilo tožeči stranki za leto 2013 na način, da je upoštevala osnovo 360 iz Sklepa Vlade RS (za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč), količino 22.703,00 m², delež 184/365 in ceno 0,345 EUR.

19. Sodišče najprej ugotavlja, da v postopku odmere vodnega povračila niso relevantne navedbe tožeče stranke o tem, da njena raba vode ne predstavlja posebne rabe vode, ampak naj bi šlo za splošno rabo, saj je omenjeno vprašanje predmet izdaje vodnega dovoljenja. Če pristojni organ presodi, da je raba vode s strani vlagatelja posebna in mu z vodnim dovoljenjem podeli vodno pravico, je potrebno za podeljeno pravico plačati tudi vodno povračilo v skladu s 124. členom ZV-1. V primeru, da gre za splošno rabo vode, pa vodno dovoljenje sploh ni potrebno. Ker je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki na podlagi njene vloge vodno dovoljenje podeljeno, je potrebno torej v času njegove veljavnosti, ker gre za zemljišča v lasti države, plačati tudi vodno povračilo.

20. Tožeča stranka nadalje zmotno meni, da prvostopenjski organ za odmero vodnega povračila ni imel nobene zakonske podlage, saj obveznost plačila vodnega povračila izhaja že iz 6. člena in 124. člena ZV-1, prav tako pa je določena v 9. točki izreka Delnega vodnega dovoljenja št. 35537-22/2010-15 z dne 20. 12. 2010. Vlada RS s Sklepom o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2013 (v nadaljevanju Sklep), ki je bil sprejet na podlagi pooblastila iz 8. člena Uredbe, cene za rabo vode tožeče stranke (deskanja na vodi) sicer resda ni predvidela, vendar pa zaradi raznolikosti življenjskih primerov vseh načinov posebne rabe vode tega niti ni mogoče pričakovati. Prvostopenjski organ je tako pravilno z analogno in smiselno uporabo določenih cen za druge načine rabe pri odmeri vodnega povračila za tožečo stranko upošteval ceno, ki je določena za rabo vodnih zemljišč za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč, v višini 0,345 EUR/m² površine vodnega zemljišča, ter to tudi utemeljil z dejstvom, da je vodno zemljišče namenjeno športni dejavnosti in da je kopanje na območju prepovedano. Sodišče pri tem pripominja, da bi bilo v primeru, če bi upoštevali navedbe tožeče stranke, da njena dejavnost ni povezana s pristanišči in je bolj podobna plavanju ali potapljanju, ter uporabili ceno, ki je določena za rabo vodnih zemljišč za obratovanje kopališč, to tožeči stranki v škodo, saj je cena za tovrstno rabo 0,9597 EUR/m², kar je trikrat višje od uporabljene cene.

21. Prvostopenjski organ se je pri tem, ko je sam določil ceno za osnovo vodnega povračila, sicer zmotno skliceval na tretji odstavek 9. člena Uredbe, ki ureja vprašanje obračunavanja vodnega povračila, saj je cena določena v 8. členu Uredbe, na podlagi katerega je bil sprejet tudi Sklep Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč. Vendar pa je kljub temu iz razlogov, obrazloženih v prejšnji točki te sodbe, ravnal pravilno, ko je s pomočjo analogne in smiselne razlage pri odmeri vodnega povračila, ki ga je tožeča stranka na podlagi veljavnih predpisov zavezana plačati, uporabil za ceno iz Sklepa Vlade RS, ki je za obravnavani primer najbolj primerna.

22. Tožeča stranka se nadalje tudi neutemeljeno zavzema za upoštevanje načela povrnitve stroškov v smislu, da bi moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali in katere stroške z rabo vode povzroča tožeča stranka v konkretnem primeru, ter to upoštevati pri odmeri vodnega povračila. Načelo ekonomskega vrednotenja iz 124. člena ZV-1, ki vključuje stroške obremenjevanja, varstva in urejanja voda, je namreč, kot to pojasnjuje Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-215/11 z dne 10. 1. 2013, „vrednostno merilo, ki zavezuje tako uredbodajalca kot konkretne uporabnike pri uporabi zakonskih določb. Iz zakonskega besedila ne izhaja zahteva, kot zmotno meni pobudnica, da bi morala višina vodnega povračila temeljiti na natančnem izračunu konkretnih stroškov, ki jih vsak konkreten zavezanec za plačilo vodnega povračila povzroči s konkretno rabo vodnega javnega dobra. Zakon zgolj zahteva, da je načelo povrnitve stroškov upoštevano kot vrednostno merilo pri določitvi meril za določitev višine vodnega povračila in pri njihovi razlagi.“ Prvostopenjski organ glede na navedeno pri odmeri vodnega povračila ni bil dolžan ugotavljati konkretnih stroškov, ki jih s svojo rabo povzroča tožeča stranka.

23. Poleg tega niso upoštevne tožbene trditve o tem, da bi moral prvostopenjski organ pri izračunu deleža upoštevati delež 65/365, češ da tožeča stranka dejavnost deskanja na vodi izvaja le dvakrat do trikrat na teden v obdobju 184 dni. Letna razpoložljivost vodnega dobra iz drugega odstavka 5. člena Uredbe se namreč nanaša na objektivno razpoložljivost vodnega dobra v različnih letnih časih in ne na čas, ko zavezanec za plačilo vodnega povračila vodo dejansko rabi. Glede na to, da bi tožeča stranka v toplejših mesecih v obdobju od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013 vodno pravico lahko izvajala vsak dan, tako ne more zahtevati sorazmernega zmanjšanja zneska vodnega povračila, saj je dejavnost deskanja na vodi zgolj dvakrat do trikrat tedensko izvajala po svoji volji. Drugi odstavek 5. člena Uredbe, ki sicer upošteva način rabe vode končnega uporabnika, pa se nanaša na obseg rabe vode, ki je odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, ne pa na časovno komponento rabe vode s strani končnega uporabnika, tako da tudi ta določba ne more biti materialnopravna podlaga za sorazmerno zmanjšanje upoštevanega deleža pri odmeri vodnega povračila v konkretnem primeru.

24. Vendar pa tožeča stranka po presoji sodišča v tem upravnem sporu utemeljeno opozarja na kršitev njene pravice do izjave iz 9. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Iz uradnega zaznamka, ki ni datiran, namreč izhaja, da sta uslužbenki prvostopenjskega organa dne 26. 5. 2014 z A.A., ki je bil v Napovedi za plačilo vodnega povračila za leto 2013 naveden kot kontaktna oseba tožeče stranke, govorili zgolj po telefonu in mu (ustno) pojasnili, na kakšen način in z upoštevanjem katerih določb upoštevnih predpisov bo izdana odločba ter odgovorili na nekatera njegova vprašanja. Ni pa iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da bi bila tožeča stranka pred izdajo odločbe ustrezno seznanjena z relevantno pravno podlago in dejanskimi okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe niti ni bil predstavnik tožeče stranke s strani prvostopenjskega organa vabljen na zaslišanje, kjer bi mu bile lahko informacije glede odmere vodnega povračila natančneje predstavljene in bi se o njih lahko izjavil oziroma bi organ izvajal dokaze.

25. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe sicer navaja, da je bila tožeči stranki možnost izjave dana s tem, ko je bila pozvana, naj se ustno izjasni o načinu obračuna vodnega povračila ter upoštevani površini pri izdaji odločbe o vodnem povračilu, o čemer je bil narejen uradni zaznamek, vendar pa po mnenju sodišča tožeči stranki s takšnim postopanjem pravica do pravno učinkovite izjave v postopku pred izdajo odločbe ni bila zagotovljena. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka že Napoved za plačilo vodnega povračila za leto 2013 oddala neizpolnjeno ter ji je zgolj priložila dopis s svojimi naziranji glede obveznosti plačila vodnega povračila. Opisan način vodenja postopka, ki zajema obračun na podlagi več kriterijev dejanske narave, ki imajo pomembne pravne posledice, pomeni kompleksno odločanje, ki pa mora stranki omogočati celovito ter vsebinsko varovanje njenih pravic in pravnih koristi. Bistvo načela zaslišanja stranke je v tem, da se stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to pa predpostavlja, da je stranka o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah najprej na ustrezen način seznanjena. To je mogoče zagotoviti s predhodno seznanitvijo stranke z vsemi pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki jih namerava upravni organ upoštevati pri izdaji odločbe, kar zagotavlja njeno informirano izjavo o teh dejstvih, oziroma z opravo posebnega ugotovitvenega postopka, v okviru katerega se lahko stranka ustno ali pisno na glavni obravnavi ali izven nje seznani z vsemi bistvenimi pravnimi in dejanskimi okoliščinami ter se o njih izjavi in morebiti predlaga izvedbo dodatnih dokazov. Prav tako je potrebno v primeru, ko stranka upravnemu organu ne posreduje pisne izjave, temveč svojo pravico do izjave uresničuje ustno, o tem procesnem dejanju sestaviti zapisnik (74. člen ZUP) in v njem natančno zabeležiti informacije, s katerimi je bila stranka seznanjena, podano izjavo stranke ter morebitna postavljena vprašanja. Uradni zaznamek o telefonskem pogovoru med uradno osebo in stranko pa ne more biti ustrezen in zadosten dokaz o poteku in vsebini dejanja v postopku ter dane izjave stranke.

26. Sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi s predstavnikom tožeče stranke glede na podatke iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe opravljen zgolj telefonski pogovor, o čemer je bil sestavljen uradni zaznamek, tak način vodenja postopka pa (očitno) ni zagotovil ustrezne seznanitve predstavnika tožeče stranke z vsemi odločilnimi dejanskimi okoliščinami in je posledično onemogočil pravico tožeče stranke do vsebinske in informirane izjave v postopku. Navedeno potrjuje dejstvo, da tožeča stranka tudi v pritožbi zoper izdano prvostopenjsko odločbo zaproša za pojasnila in pomoč glede navedene količine in osnove za obračunavanje vodnega povračila. Iz sestavljenega uradnega zaznamka pa ne izhaja niti, kaj točno je bilo kontaktni osebi tožeče stranke po telefonu povedano in s katerimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami ter določbami predpisov je bila seznanjena, preden je lahko podala svojo izjavo, tako da sploh ni mogoče opraviti preizkusa, ali so bila tožeči stranki ustrezna vsebinska pojasnila dana.

27. Prvostopenjski organ je torej s tem, ko tožeče stranke ni predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, ter ji je na ta način onemogočil informirano in vsebinsko izjavo o teh dejstvih in okoliščinah, kršil pravico tožeče stranke do izjave v postopku ter s tem storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Na takšno presojo ne vpliva navedba prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da je bilo odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP), saj v primeru, ko je treba stranki dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, skrajšanega postopka ni mogoče izvesti.

28. Prvostopenjski organ je v obravnavani zadevi poleg tega pri odmeri vodnega povračila tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Organ pri obračunu ni upošteval trditev tožeče stranke o tem, da vodno pravico dejansko izvaja samo v pasu z dolžino približno 200 m in širino približno 30 m, tako da naj bi odmerna površina znašala največ 6.000m² in ne upoštevanih 22.703,00 m². Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta se tako pri odmeri vodnega povračila oprla na prvi odstavek 5. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki določa, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, ki jo določa vodna pravica, zaradi česar sta zavzela stališče, da je upravni organ pri odmeri vodnega povračila v celoti vezan na podeljeno vodno dovoljenje. Pri tem pa sta prezrla tretji odstavek 5. člena Uredbe, ki določa, da se v primeru, ko je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanje vodne pravice, višina vodnega povračila zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica.

29. Prav tretji odstavek 5. člena Uredbe predstavlja uresničitev zakonske zahteve iz petega odstavka 124. člena ZV-1, ki določa, morajo biti pri določanju višine vodnega povračila in načinu njegovega obračunavanja oziroma odmere (med drugim) upoštevane socialne in gospodarske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica,(1) zaradi česar bi moral prvostopenjski upravni organ za pravilno in zakonito odločitev pri odločanju upoštevati tudi omenjeno določilo Uredbe in pri odmeri vodnega povračila presojati vprašanje dejanske rabe vode s strani tožeče stranke kot končnega uporabnika. Ta v postopku namreč zatrjuje, da se deskanje na vodi („wakeboardinga“) zaradi načina postavitve konstrukcije za izvajanje dejavnosti (dva nosilna stebra na nasprotnih brežinah, med katerima je napeta nosilna jeklenica s škripcem, ki se premika po jeklenici, in hkrati poganja deskarja) lahko izvaja zgolj na določenem pasu gramozne jame B., ne pa na celotni površini, za katero je tožeči stranki podeljena vodna pravica. Tudi iz delnega vodnega dovoljenja št. 35537-22/2010-15 z dne 20. 12. 2010 izhaja, da je tožeča stranka vlogi za izdajo vodnega dovoljenja priložila načrt parcel z vrisanim potekom proge za deskanje, tako da je bilo že v postopku podelitve vodnega dovoljenja očitno znano, da se vodna pravica ne izvaja na celotnem območju akvatorija, na katerem je dovoljena posebna raba vode tožeči stranki. Vendar pa se v upravnem spisu grafična priloga k izdanemu vodnemu dovoljenju (grafični načrt oziroma prikaz mesta izvajanja vodne pravice - akvatorija) ne nahaja, zaradi česar iz sodišču dostopnih podatkov ni razvidno, kje v naravi je določeno mesto izvajanja vodne pravice (akvatorij) in ali ta obsega celotno območje, na katerem se lahko izvaja dejavnost tožeče stranke, ali pa je raba tožeče stranke omejena samo na določen pas, kot to slednja zatrjuje v tem postopku.

30. Glede na trditve tožeče stranke o tem, da dejavnosti na celotnem območju 22.703,00 m², kot ga zajema vodno dovoljenje, ne izvaja, bi moral prvostopenjski organ to okoliščino raziskati in se do nje v izpodbijani odločbi opredeliti, pri odmeri vodnega povračila pa nato upoštevati tretji odstavek 5. člena Uredbe, ki odmero vodnega povračila določa v odvisnosti od načina rabe vode končnega uporabnika, ne pa izključno na podlagi podeljene vodne pravice.

31. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi tožeče stranke na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tako, da je prvostopenjsko odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, glavne obravnave pa ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom sicer zahtevala tudi odpravo drugostopenjske odločbe, vendar pa se lahko v upravnem sporu skladno z določbo 2. člena ZUS-1 s tožbo izpodbija akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke, kar je v obravnavanem primeru akt organa prve stopnje, medtem ko je drugostopenjski organ pritožbo zgolj zavrnil. 32. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku tožeči stranki na ustrezen način podati pojasnila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bistvena za odločitev v tej zadevi, ter ji zagotoviti pravico do izjave v smislu 9. člena ZUP, pri odmeri vodnega povračila pa bo moral spoštovati materialnopravna stališča iz te sodbe. Prvostopenjski organ je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezan (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

33. Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je izpodbijani prvostopenjski akt odpravilo, je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Priglašeni materialni stroški po Zakonu o odvetniški tarifi niso priznani, saj 5. člen Pravilnika določa, da se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru stroškov prič, izvedencev in tolmačev. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

opomba (1) : Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-215/11 z dne 10. 1. 2013, v kateri je presojalo skladnost določb 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih z Ustavo, navedlo, da so v drugem in tretjem odstavku 5. člena ter v 9. členu Uredbe „upoštevane socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Uredbe pomeni upoštevanje geografskih značilnosti območja upoštevanje letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra. Upoštevanje načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice (tretji odstavek 5. člena Uredbe), in različni načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe (prvi odstavek 9. člen Uredbe) pa pomenijo upoštevanje gospodarskih in socialnih značilnosti.“ Vrhovno sodišče RS pa je v zadevah X Ips 452/2010 z dne 13. 7. 2011 in X Ips 383/2011 z dne 7. 3. 2012 zavzelo stališče, da določbe Uredbe o vodnih povračilih ne uvajajo novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v 124. členu ZV-1, ter s tem v zvezi navedlo, da se socialne in gospodarske značilnosti območja, upoštevanje katerih pri obračunu vodnega povračila predvideva 124. člen ZV-1, odražajo v tretjem odstavku 5. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki višino vodnega povračila določa v odvisnosti od načina rabe končnega uporabnika.