Jedro

Tožnik je v tožbi navedel, da spornega dne ni prišel na delo zaradi bolezni in da je delovodjo seznanil s svojo boleznijo, da pa se je že naslednjega dne oglasil na delu, vendar ga je nadrejeni delavec napotil z delovišča in izjavil, da ga več ne potrebujejo. Tožnik je v potrditev svojih trditev predlagal zaslišanje prič, ki so slišale njun pogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga po 2. in 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, glede na trditve tožnika, da v očitanem obdobju ni bil neopravičeno odsoten z dela in da je svojo odsotnost za sporni dan opravičil. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ni podala nobenih nasprotnih trditev in dokazov, tako ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, čeprav je dokazno breme na njeni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2012 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati nadomestilo plače in vse druge prejemke, od mesečnih neto zneskov nadomestil plače pa plačati zakonske zamudne obresti od 20. dne v mesecu do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 272,04 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo dne 21. 9. 2012, čeprav zanjo niso bili izpolnjeni pogoji z 1., 3. in 4. točke 1. odstavka ter 2. odstavka 318. člena ZPP. V obrazložitvi zamudne sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka 27. 6. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik več kot 5 dni zapored ni prišel na delo in ni opravičil svoje odsotnosti. Navedena ugotovitev sodišča ne drži. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je bila tožniku podana izredna odpoved iz razloga, ker delavec najmanj teden dni zapored ni prišel na delo in o razlogih odsotnosti ni obvestil delodajalca, pa tudi iz razloga, ker je delavec naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Do navedenega odpovednega razloga pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožnik je toženo stranko zavajal, da obvlada tesarska dela, za katera je tožena stranka tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi, kar pa se je izkazalo za neresnično, saj na delovišču tožnik omenjenih del ni želel opravljati, niti ni imel znanja za delovno mesto tesarja. Tožena stranka je v izredni odpovedi tudi navedla, da tožnik svoje odsotnosti ni javil nadrejenemu oz. delodajalcu in da je samovoljno brez vednosti delodajalca in nadrejenih zapustil delo. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, saj iz odločbe o izredni odpovedi izhaja, da je bil tožnik pisno vabljen na sedež podjetja, da bi opravičil svojo odsotnost. Sicer pa tudi tožnik sam priznava, da je prejel vabilo na zagovor. Tožena stranka je torej želela, da bi tožnik svojo odsotnost opravičil in z delom nadaljeval. Tožnik se je zagovora udeležil, vendar svoje odsotnosti z dela ni opravičil. Tožnik je prišel na zagovor in je bil sprejet v prostorih tožene stranke s strani predstavnika tožene stranke, kar tožnik tudi priznava, zato je nerazumna ugotovitev sodišča, da ni imel možnosti, da se izjasni o razlogu svoje odsotnosti. Sodišče je sledilo navedbam tožnika, ne da bi ga pozvalo na predložitev prejetega pisanega vabila. Tožnik bi moral tudi v tožbi predložiti listinske dokaze, ki bi dokazovali njegovo opravičeno odsotnost z dela. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da so povsem pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožba je bila s pravilnim pravnim poukom vročena toženi stranki v skladu z določili ZPP o osebni vročitvi sodnega pisanja. Zato sklicevanje pritožnika, da tožba ni bila vročena pravilno, ni utemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi zatrjuje tožena stranka niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odgovor na tožbo podala prepozno in da so za izdajo sporne zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih opredeljuje 1. odstavek 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal zahtevek, s katerim lahko razpolaga, da je utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera je tožnik oprl svoj zahtevek, niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oz. z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je v tožbi navedel, da zaradi bolezni ni prišel na delo dne 12. 6. 2012 ter je delovodjo seznanil s svojo boleznijo, da pa se je že naslednjega dne 13. 6. 2012 kljub bolezni oglasil na delu, vendar ga je nadrejeni delavec napotil z delovišča in izjavil, da ga več ne rabijo. Tožnik je v potrditev svojih trditev predlagal zaslišanje prič, ki so slišale njun pogovor. Za sklepčnost tožbe zadostujejo navedbe o odločilnih dejstvih in ustrezni dokazni predlogi. Med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi ni nasprotja. Tožnik je predložil pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2012 in aneks z dne 8. 6. 2012 in odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2012. Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP stori sodišče, če izda sodbo, ki ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana zamudna sodba navedenih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazložilo, iz kakšnih razlogov je ugodilo tožbenemu zahtevku, svojo odločitev pa je utemeljilo tako s procesno pravnega vidika glede pogojev za izdajo zamudne sodbe kot tudi z materialnopravnega vidika glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da ni podana s pritožbo zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi smiselno zatrjuje nesklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neopravičenih izostankov z dela od 12. 6. 2012 dalje in da mu je tožena stranka v odpovedi očitala, da je z dela izostal neupravičeno več kot 5 dni ter svoje odsotnosti ni opravičil toženi stranki.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec najmanj 5 dni zapored ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga po 2. in 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, glede na trditve tožnika, da v očitanem obdobju ni bil neopravičeno odsoten z dela in da je svojo odsotnost za dan 12. 6. 2012 opravičil. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ni podala nobenih nasprotnih trditev in dokazov, tako ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, čeprav je dokazno breme na njeni strani. Postopek pred izdajo zamudne sodbe je pisni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in se ne opravi obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka. To je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru. V tožbi so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in ta dejstva niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Ta dejstva pa so taka kot jih pravilno povzema sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Prav tako je obseg izpodbijanja zamudne sodbe omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 358. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek; priznava tudi navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni jih pa tudi več mogoče izpodbijati. Tožena stranka, ki ne oporeka tožbi, čeprav ji je bilo to omogočeno, na ta način udejani svojo pravico razpolaganja z zahtevkom nasprotne stranke. Posledica tega je, da v materialnopravnem pogledu omeji možnosti izpodbijanja zamudne sodbe samo na preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 8/2009 z dne 28. 9. 2010). Z dodatnimi navedbami ni mogoče vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Navedeno pa poskuša doseči tožena stranka z navajanjem trditev, da se sodišče ni opredelilo do tožniku očitanih kršitev v sporni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da je zavajal toženo stranko da obvlada tesarska dela, za katera je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

Ker niso bile podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti s pritožbo zatrjevane bistvene kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP ter na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.