Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 892/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.892.2010 Civilni oddelek

predpostavke odškodninske odgovornosti protipravnost ravnanja prekluzija dokazov skrbnost odvetnika prepozno vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja
Višje sodišče v Ljubljani
4. avgust 2010

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine, ker tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja svojega pooblaščenca, ki naj bi zamudil rok za vložitev zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je ugotovilo, da je mandatno razmerje nastalo marca 2001, vendar tožnik ni uspel prepričljivo dokazati, da je pooblaščenec ravnal protipravno in mu s tem povzročil materialno škodo. Sodišče je tudi presodilo, da so tožnikove trditve in dokazni predlogi prepozni ter da je skrbnost odvetnika treba strožje presojati.
  • Protipravnost ravnanja odvetnikaAli je tožnik dokazal protipravnost ravnanja svojega pooblaščenca, ki je mandatno razmerje nastalo marca 2001, pooblaščenec pa je šele marca 2005 vložil zahtevo za priznanje tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja?
  • Ugotovitev mandatnega razmerjaKdaj je tožnik pooblastil odvetnika M. J. za zastopanje v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja?
  • Prekluzija dokazovAli je sodišče pravilno presodilo, da so tožnikove trditve in dokazni predlogi prepozni?
  • Skrbnost odvetnikaKako strogo je treba presojati skrbnost odvetnikovega ravnanja pri zbiranju procesnega gradiva?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Skrbnost odvetnikovega ravnanja je treba strožje presojati, kar velja tudi za zbiranje procesnega gradiva, ki se že nahaja pri odvetniku.

Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja svojega pooblaščenca, da je mandatno razmerje nastalo že marca 2001, pooblaščenec pa šele marca 2005 vložil zahtevo za priznanje tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja ter s to zamudo tožniku povzročil materialno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine 10.803,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 53,50 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik prekludiran s trditvami v vlogi z dne 2.12.2009 in na naroku 4.12.2009, hkrati pa se sodišče sklicuje na upravni spis ZPIZ Slovenije o uvedbi postopka za priznanje invalidske pokojnine, s citiranjem vsebine prilog k temu spisu in z razlago pooblastila, čeprav toženka ni substancirala tega dokaza. Tako sodba temelji na pisnih dokazih, ki niso bili predlagani s strani strank. Na poziv sodišča, zakaj naj vpogleda v spis ZPIZ Slovenije in katere listine, toženka ni navajala, katere listine naj se vpogledajo, ampak je navedla le generalno trditev, da gre za okoliščine, ki so pomembne za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je na naroku 4.12.2009 v skladu z 2. in 3. odst. 286. čl. ZPP vložil pripravljalno vlogo z dne 2.12.2009, v kateri je pojasnil, da je pooblaščenec tožnika po daljšem iskanju našel dopis tožniku iz leta 2000 ter ga predložil v spis. Dopis kaže, da tožnikov pooblaščenec v letu 2000 sploh ni vedel, da tožnik ne prejema invalidske pokojnine. To je bil razlog, da je tožnik marca 2001 podpisal in vrnil pooblastilo pooblaščencu zaradi uveljavljanja invalidske pokojnine. Tožnik je navajal tudi, da je njegov pooblaščenec ugotovil iz pridruženega spisa ZPIZ Slovenije, da je tožnik v novembru 2004 sprožil postopek preko zdravnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je štelo vse te navedbe in trditve ter dokazne predloge kot prepozne, nato pa je sprejelo odločitev z upoštevanjem dokazov, ki so opredeljeni na 3. strani sodbe. Sodišče je kot dokaz med drugim izvedlo tudi vpogled v predložena pooblastila v prilogah A1, A15 in A17. V zvezi s tem je sodišče zmotno analiziralo izpovedbo tožnika, da naj bi izpovedal, da je samo enkrat podpisal odvetniku M. J. tri izvode pooblastila za zastopanje v odškodninskem postopku zoper S. ž., da je to pooblastilo podpisal leta 2005 oziroma leta 2000 ter da je na pooblastilu na zadnji strani zapisan datum 5.3.2005, iz česar naj bi izhajalo, da je to pooblastilo podpisano leta 2005. Sodišče na drugi strani trdi, da je pooblastilo, ki ga je zavarovalnici izročil tožnikov pooblaščenec z zahtevo za plačilo odškodnine, različno od pooblastila, ki je predloženo skupaj s tožbo in pozneje na obravnavi, ter da je pooblastilo, predloženo zahtevi za priznanje invalidske pokojnine, spet različno. Zaradi tega sodišče ni verjelo tožniku, da je pooblastil odvetnika M. J. za zastopanje ravno marca 2001. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju s tožnikovimi trditvami, vsebino tožnikove izpovedbe in vsebino trditev tožnika in njegovega pooblaščenca, prav tako pa v nasprotju s predloženimi pooblastili. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo tudi določbe 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. in 8. členom ZPP, ko je ugotovilo, da so tožnikove trditve v njegovi zadnji pripravljalni vlogi prepozne in da je prepozen tudi dokazni predlog z vpogledom v dopis z dne 17.5.2000. Na drugi strani je sodišče štelo, da je dokazni predlog toženke z vpogledom v spis ZPIZ Slovenije pravočasen in na tej podlagi sprejelo svojo sodbo. Pooblastilo za vložitev zahteve za pridobitev pokojnine je tožnik podpisal marca 2001, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje. Navedeni dopis je pooblaščenec tožnika naključno našel v svojem arhivu ob temeljitem in daljšem iskanju, kar priča, da je pooblaščenec brez svoje krivde zamudil rok za predložitev te listine na prvem naroku. Zato se ne more šteti, da je listina vložena prepozno. Kljub stališču o prekluziji je sodišče prve stopnje upoštevalo med svojimi razlogi tudi zatrjevano sprožitev postopka pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja s strani tožnikove zdravnice novembra 2004, zaradi česar ne verjame tožniku, da je pred tem pooblastil odvetnika M. J. za zastopanje v postopku invalidske upokojitve, vendar pa za takšne zaključke pravdni stranki nista podali trditev in predlagali dokazov. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zlasti ker tožniku ni bilo omogočeno, da se glede tega dejstva izjavi. Sodišče bi lahko uporabilo trditveno in dokazno gradivo iz spisa ZPIZ Slovenije le, če bi tožena stranka natančno opredelila svoje dokazne predloge. Ugotovitve sodišča v zvezi z uvedbo postopka tožnikove upokojitve leta 2004 zato ne morejo biti podlaga za sodbo. Sodišča ni imelo upravičenja, da samo ugotavlja dejstva, ki izhajajo iz vsebine listin, ki so izvedene v dokazne namene mimo dokaznih prepovedi. Sodišče je poizkušalo ugotoviti relevantna dejstva z zaslišanjem tožnika in njegovega pooblaščenca, vendar pa je sodišče spraševalo vse drugo, tega kar je bistveno za zadevo, pa ne. Tožnik zaradi časovne odmaknjenosti ni mogel točno povedati, kdaj je vložil tožbo zoper S. ž. Zaradi časovne odmaknjenosti ali pa zaradi tega, ker je bil tožnik prvič na sodišču, je napačno izpovedal tudi o tem, da je 5.3.2001 pooblastil odvetnika za zastopanje proti S. ž.. Tožnik je v nadaljevanju izpovedal, da je pooblastilo za postopek pri ZPIZ Slovenije podpisal leta 2005 ali 2001. Povedal je še, da je vpisal datum 5.3.2001 v pooblastilo in ga podpisanega vrnil odvetniku. Ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik trdil, da je podpisal odvetniku samo tri pooblastila za zastopanje proti S. ž. in ničesar več. Pooblastilo z dne 5.3.2001 je edino, s katerim je tožnik pooblastil odvetnika M. J., da ga zastopa v postopku invalidske upokojitve. V letu 2001 tožnik ni imel drugih razlogov, da bi podpisal odvetniku pooblastila. Sodišče ni vprašalo priče M. J. glede danega pooblastila v marcu 2001 in kako je prišlo do tega, da je tožnik pooblastilo dal svojemu odvetniku. Pooblaščenec tožnika je želel izpovedati o teh dejstvih, vendar sodišča to ni zanimalo. Pooblaščenec je lahko samo generalno izpovedal, da je predložil ob zahtevi v letu 2005 tisto pooblastilo, ki ga je imel v spisu in da obstaja verjetnost, da je to eno od pooblastil, ki ga je tožnik podpisal za vložitev revizije. Odvetniške napake kot strokovne napake niso redkost. Odvetnik M. J. je pri pisanju revizije v odškodninskem postopku zoper S. ž. v letu 2005 naključno našel invalidski spis tožnika s pooblastilom za vložitev zahteve za uveljavljanje invalidske pokojnine po podpisanem pooblastilu iz leta 2001 in je z veliko zamudo marca 2005 vložil zahtevo za invalidsko upokojitev. O tej zamudi je obvestil tudi tožnika. Šlo je za pošteno priznanje storjene odvetniške napake. Sodišče si je ustvarilo vtis o zadevi tudi na podlagi napačnega sklepanja odvetnika M. F. o podpisanem pooblastilu. Zmotna je tudi interpretacija sodišča, da izhaja iz zahteve za uveljavljanje invalidske pokojnine, da je tožnik pooblastil odvetnika za vložitev te zahteve leta 1999 in ne leta 2001. Pooblaščenec tožnika je pojasnil, da gre za očitno pisno pomoto glede te letnice. S to razliko v zapisu letnice sodišče relativizira trditev tožnika, da je pooblastilo za vložitev zahteve za invalidsko upokojitev podpisal leta 2001. Tožnik je na pooblastilu sam vpisal datum 5.3.2001, kot je razvidno iz priloge A17. Iz pisave imena tožnika in njegovega podpisa se vidi, da gre za isto pooblastilo v prilogah A15 in A17. Datum 11.3.2001 je pooblaščenec tožnika sam vpisal v prejeto pooblastilo, in sicer takrat, ko ga je leta 2001 prejel. Zato je razlika med pooblastilom, ki ga je tožnik hranil pri sebi in pooblastilom, ki ga je poslal odvetniku M. J.. Normalno je, da je odvetnik sam vpisal datum v pooblastilo, in sicer tisti datum, ko je pooblastilo prejel. Tožnik je dokazal vse elemente odgovornosti tožene stranke, zato bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je pooblaščenec tožnika glede na novo ugotovljena dejstva, zlasti vložitev zahteve s strani tožnikove zdravnice leta 2004, predlagal, da sodišče ponovno zasliši tožnika in njegovega pooblaščenca. Če bo pritožbeno sodišče menilo, da odločilna dejstva niso ugotovljena, naj zaradi njihove razjasnitve razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja tedanjega odvetnika M. J. oz. ni dokazal, da je mandantno razmerje med tožnikom in odvetnikom M. J. zaradi uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja nastalo v marcu 2001. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbama tožnika in priče M. J. Sodba ima izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje, glede na posamezne pritožbene navedbe pa dodaja, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

Glede toženkinega dokaznega predloga za vpogled v celoten spis ZPIZ Slovenije (o tožnikovem zahtevku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja) je sicer delno točna tožnikova trditev, da ga toženka ni substancirala (to je storila le delno). Iz njenih trditev v odgovoru na tožbo izhaja, da je že v predpravdnem postopku želela ugotoviti, kdaj je tožnik pooblastil odvetnika M. J. za zastopanje pred ZPIZ Slovenije, da je že tedaj pozvala odvetnika, da predloži kot dokaz tožnikovo pooblastilo za zastopanje pred ZPIZ Slovenije (tožnik ni zanikal te toženkine trditve, zahtevanega pooblastila pa toženki pred pravdo tudi ni predložil), da predloženo pooblastilo ni bilo tisto, ki naj bi bilo izdano marca 2001, ampak šele leta 2005 in da je tožnik v tej pravdi predložil predrugačeno pooblastilo. Te trditve lahko vodijo zgolj do zaključka, da je toženka s tem dokaznim predlogom želela dokazati resničnost svoje trditve, da mandatno razmerje ni nastalo v marcu 2001. Za to dejstvo pa je bil glede na toženkine trditve lahko relevanten zgolj vpogled v pooblastilo, dano odvetniku M. J. v tem spisu. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vpogled v celoten spis ZPIZ Slovenije, temveč le za vpogled v tožnikovo pooblastilo v tem spisu. Kolikor se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev opira tudi na ostale listine v spisu ZPIZ Slovenije, je to sicer storilo mimo trditvene podlage toženke, vendar pa ta okoliščina za končno odločitev v zadevi ni imela pomena (kot bo povedano kasneje). Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja na netočno tožnikovo trditev (3. stran pritožbe), saj sodišče na prvem naroku ni pozivalo toženke, da pojasni, zakaj naj bi se vpogledalo v spis ZPIZ Slovenije, ampak se njegov poziv nanaša na zahtevo po toženkinem pojasnilu razlogov za predlagani vpogled v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (Ps 489/2006). Listine iz tega spisa pa niso imele pomena za ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavanem primeru. Enako velja tudi za listine iz spisa P 1847/2003 – III.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker kot prepoznih ni upoštevalo tožnikovega dokaznega predloga za vpogled v dopis z dne 17.5.2000, tožnikove pripravljalne vloge z dne 2.12.2009 in tožnikovih navedb na naroku 4.12.2009, saj je bil prvi narok končan že 26.8.2009. Na prvem naroku tožnik ni podal nobenih trditev o dopisu z dne 17.5.2000, katerega je odvetnik M. J. imel v svojem arhivu. Če ga je založil in ga je po naključju našel po prvem naroku v enem od tožnikovih spisov, to ne more predstavljati upoštevnega razloga za njegovo kasnejšo predložitev v smislu 286. člena ZPP. Skrbnost odvetnikovega ravnanja je treba strožje presojati (2. odstavek 6. člena OZ), kar velja tudi za zbiranje procesnega gradiva, ki se že nahaja pri odvetniku. Navedbe v pripravljalni vlogi z dne 2.12.2009 in na naroku 4.12.2009 so neupoštevne iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 286. in 8. členom ZPP.

Do ugotovitve, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel 15.5.2004, to pa na podlagi predloga tožnikovega lečečega zdravnika, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi vpogleda v odločbo ZPIZ Slovenije z dne 22.4.2005 (priloga A2), ki jo je v dokazne namene predložil tožnik, in ne na podlagi tožnikovih navedb v prepozni in zato neupoštevni pripravljalni vlogi z dne 2.12.2009. Že iz same okoliščine, da je predlog podal tožnikov osebni zdravnik (dr. T. P. – priloga A3), po osnovnih pravilih logičnega mišljenja izhaja, da je bil s tem predlogom seznanjen tudi tožnik. Listine iz spisa ZPIZ Slovenije, ki jih je pri tem upoštevalo sodišče prve stopnje (9. in 10. stran sodbe), zato niso imele nobenega pomena pri ugotovitvi te okoliščine, ki je razvidna že iz tožnikovih dokaznih listin. Pri tem ni šlo za ugotavljanje dejanskega stanja mimo trditvene podlage toženke, kot trdi pritožba, temveč za sodno presojo prepričljivosti tožnikovih dokazov in trditev o spornem dejstvu (nastanku zatrjevanega mandatnega razmerja v marcu 2001) tudi z vidika vseh ostalih dokazov, ki jih je predložil tožnik sam.

Iz odločbe v prilogi A2 razvidno dejstvo, da je bil postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja uveden na podlagi tožnikove zahteve oz. predloga njegove osebne zdravnice v letu 2004, potrjuje pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje oz. njegove dokazne ocene, da tožnik ni s stopnjo prepričljivosti dokazal obstoja zatrjevanega mandatnega razmerja iz marca 2001. Če bi tožnik res pooblastil odvetnika M. J. za uvedbo postopka zaradi uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja že marca 2001, ne bi bilo nobenega razloga, da bi enak postopek sprožil preko svoje lečeče zdravnice tudi leta 2004. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter izvedenih dokazov in listin v spisu med drugim tudi izhaja, da je bil tožnik pred tragično nesrečo 11.7.1986 nekaj mesecev nezaposlen, zaradi posledic nesreče pa nato tudi pozneje ter s tem tudi brez vsakega vira sredstev za preživljanje. Če bi do sklenitve mandatnega razmerja z odvetnikom M. J. prišlo že marca 2001, bi se tožnik zaradi svojega slabega eksistenčnega položaja nedvomno že prej obrnil na odvetnika M. J. za informacije o poteku postopka invalidske upokojitve, ne pa šele po štirih letih, v letu 2005, ko naj bi ga šele prvič vprašal (ob vlaganju revizije v odškodninski zadevi zoper S. ž., d.d., kot izhaja iz tožnikovih trditev tudi v pritožbi), kaj je z njegovo invalidsko zadevo. Takšno tožnikovo zapoznelo ravnanje bi bilo izkustveno oziroma življenjsko povsem neverjetno. S tem v zvezi je neresnična tudi pritožbena trditev, da naj bi tožnikov pooblaščenec šele iz priloženega spisa ZPIZ Slovenije (kopij listin iz tega spisa) zvedel, da je tožnik preko lečeče zdravnice sprožil postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj to dejstvo izhaja že listine v prilogi A2, ki jo je tožnikov pooblaščenec priložil k tožbi. Tudi same tožnikove trditve v posameznih postopkih so nasprotujoče. V zahtevi z dne 16.3.2005 (priloga A10) trdi, da je pooblastil odvetnika M. J. za uveljavljanje pravice do invalidske pokojnine v letu 1999, v tožbi pa trdi, da je to mandatno razmerje nastalo v marcu 2001. Te protislovnosti svojih trditev tožnik ni pojasnil (navedbe na naroku 4.12.2009 so bile prepozne). Vsa ta dejstva potrjujejo neprepričljivost tožnikovih trditev o nastanku mandatnega razmerja že v marcu 2001. Kot že rečeno je bil toženkin dokazni predlog za vpogled v celoten spis ZPIZ Slovenije dovolj razločno pojasnjen le do te mere, da je imelo sodišče prve stopnje podlago za vpogled po toženkinem predlogu le glede pooblastila, ki ga je odvetnik M. J. priložil zahtevi za priznanje tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tudi to pooblastilo, ki je brez datuma (priloga C2), ne potrjuje, da bi mandatno razmerje med tožnikom in odvetnikom M. J. nastalo že marca 2001. Tožnik je sicer predložil kot dokaz tudi pooblastilo v prilogi A17, vendar pa prepozno, šele na naroku 14.10.2009, saj je bil prvi narok opravljen že 26.8.2009, tožnik pa pri tem ni zatrjeval obstoja okoliščin iz 4. odst. 286. čl. ZPP, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je kot dokaz upoštevalo tudi to listino in se je z njeno dokazno presojo ukvarjalo po nepotrebnem. Pooblastilo, datirano dne 11.3.2001 (kopija v prilogi A1 oziroma izvirnik v prilogi A15), samo po sebi ne dokazuje nastanka mandatnega razmerja za uveljavljanje tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja v marcu 2001, saj je bilo kot pooblastilo priloženo tej tožbi, ne pa zahtevi za začetek postopka pred ZPIZ Slovenije (ki se je začel po predlogu tožnikove lečeče zdravnice v letu 2004, odvetnik M. J. pa je zahtevi za priznanje tožnikovih pravic pri ZPIZ Slovenije v letu 2005 priložil nedatirano pooblastilo v prilogi C2, ki se razlikuje od pooblastila v prilogi A15 tudi po tožnikovem podpisu).

Pritožba nekorektno očita sodišču prve stopnje napačno analizo izpovedb tožnika in priče, saj sodišče v razlogih sodbe (7. in 8. stran) ne trdi, da naj bi tožnik po lastni izpovedbi podpisal samo tri pooblastila za zastopanje proti S. Ž., d.d. in ničesar več. Sodišče prve stopnje je podrobno razčlenilo izpovedbi tožnika in priče M. J. (v zvezi z ostalimi dokazi) in obrazložilo, zakaj sta njuni izpovedbi neprepričljivi, te ugotovitve pa pritožbene trditve ne morejo izpodbiti (iz že navedenih razlogov). Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z zaslišanjem priče M. J. (da mu sodišče prve stopnje ni dovolilo izpovedati vsega v zvezi s sprejetim pooblastilom), saj iz zapisnika o naroku 14.10.2009 ne izhaja, da bi tožeča stranka v zvezi s tem imela kakšne pripombe, razen tega pa bi morala tožeča stranka, če je menila, da je sodišče prve stopnje pri zaslišanju priče kršilo določbe ZPP, te kršitve uveljavljati takoj na naroku (1. odst. 286.b člena ZPP), vendar v tej smeri ni zatrjevala ničesar. S tem v zvezi so očitki o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP zaradi domnevnih nasprotij med razlogi sodbe na eni ter izpovedbama tožnika in priče in vsebino posameznih listin na drugi strani (stran 5 pritožbe) nekonkretizirani, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Glede na povedano je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja svojega pooblaščenca (da je mandatno razmerje nastalo že marca 2001, pooblaščenec pa šele marca 2005 vložil zahtevo za priznanje tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja ter s to zamudo tožniku povzročil materialno škodo). Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ponovno zasliševati tožnika in njegovega pooblaščenca (v okviru predloga za vrnitev v prejšnje stanje) že zato, ker je tožnik umaknil ta predlog.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam trpi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 165. čl. ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia