Jedro

Sodišče prve stopnje se je v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka 262. člena ZPP opredelilo do pomena toženčevega izostanka. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da trditve tožnika o neobstoju ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe niso resnične. S tem ni prevalilo dokaznega bremena na toženca, kot ta to zmotno meni v pritožbi, ampak je le ugotovilo, da je dejstva o sklenitvi prodajne pogodbe uspelo dokazati tožniku, tožencu pa jih ni uspelo ovreči. Med tožnikom in tožencem je prišlo do dogovora o nakupu stanovanja. Pogodba je vsebovala dogovor o vseh bistvenih sestavinah, to je o ceni in predmetu prodaje, ter je bila realizirana na podlagi načela afirmacije pravnih poslov, zato pomanjkanje obličnosti dogovora, torej pisnosti pogodbe, ni vplivalo na njeno veljavnost. Ker sta pravdni stranki veljavno sklenili zavezovalni posel, ki ga je tožnik v celoti izpolnil, toženec pa ne, je utemeljen zahtevek za opravo razpolagalnega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta stric in nečak. Tožnik zatrjuje, da sta s tožencem sklenila ustno kupoprodajno pogodbo, predmet katere je bil nakup toženčevega stanovanja na ... za kupnino 88.000 EUR, katere zadnji obrok je bil plačan 1. 6. 2012. Toženec pa prejete zneske opredeljuje kot posojila in pomoč med sorodnikoma, zanika sklenitev prodajne pogodbe in pojasnjuje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja.

2. V tej zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani prvič odločilo s sodbo P 1092/2016-II-55 s 27. 6. 2017 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaradi bistvenih kršitev iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 2. odstavkom 262. člena ZPP in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je višje sodišče s sklepom II Cp 2846/2017 z 11. 4. 2018 pritožbi tožnika ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje po prodajni pogodbi, sklenjeni leta 2011, iz naslova katere je toženec dolžan tožniku izročiti v last in posest nepremičnino - posamezni del št. 4 v stavbi št. 846, k. o. X (ID znak 0000-846-4), ter ugotovilo, da je bila dogovorjena kupnina po pogodbi v celoti plačana 1. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora toženec v 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v korist tožnika. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti 5.856,95 EUR pravdnih stroškov.

4. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali zavrne tožnikov zahtevek. Meni, da je sodišče v dokazni oceni glede sklenitve prodajne pogodbe sledilo izključno izpovedbi tožnika na naroku, pri tem pa prezrlo trditve iz vlog ter izpustilo dokazno oceno spreminjanja tožnikovih trditev. Zmotna je tudi ocena sodišča, da priče niso imele interesa za izid pravde. V nasprotju s podatki v spisu je ocena sodišča, da je toženec za hipoteko izvedel šele po nakupu stanovanja. Pritožnik opozarja, da se sodišče sploh ni ukvarjalo s tem, kdaj je bila pogodba o nakupu stanovanja sklenjena. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bila pogodba o ustanovitvi služnosti sklenjena, ker prodaja zaradi hipoteke ni bila možna. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do navedb tožnika in toženca, da sta stanovanje imela oba v posesti, da sta oba imela ključe in da je do spora med njima prišlo zardi Nade in ne zardi nadaljnje prodaja ali najema. Sodišče tudi ni presodilo, kakšen pomen ima izostanek toženca z naroka; napačno je nanj prevalilo dokazno breme o zatrjevanju negativnega dejstva. Pritožnik izpodbija tudi verodostojnost priče M. D. ter končno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni napravilo dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zaradi česar je tudi ta sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a se pritožba ukvarja pretežno z izpodbijanjem dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitki v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka so tudi namenjeni dokazni oceni sodišča prve stopnje - pritožnik meni, da ta ne sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP, zdi se mu, da ponovno ni presoje njegovega izostanka v skladu z 2. odstavkom 262. člena ZPP, pogreša še dokazno oceno spreminjanja tožnikovih trditev.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ponovno ni presodilo, kakšen pomen ima to, da toženec ni prišel na narok. Sodišče prve stopnje se je v 20. točki izpodbijane sodbe v skladu z metodološkim napotkom iz 2. odstavka 262. člena ZPP opredelilo do pomena toženčevega izostanka. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da trditve tožnika o neobstoju ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe niso resnične. S tem ni prevalilo dokaznega bremena na toženca, kot ta to zmotno meni v pritožbi, ampak je le ugotovilo, da je dejstva o sklenitvi prodajne pogodbe uspelo dokazati tožniku, tožencu pa jih ni uspelo ovreči. 9. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do spreminjanja tožnikovih trditev, je neutemeljen. Da so bile trditve spremenjene, je dejstvo; a to samo po sebi še ni razlog za drugačno dokazno oceno. Da bi bila sprememba trditev posledica njihovega prilagajanja, ne trdi niti sam toženec. Sodišče prve stopnje je v 17. in 20. točki izpodbijane sodbe dovolj določno obrazložilo, da kljub predhodnemu drugačnemu navajanju trditev glede sklepanja pogodbe o služnosti verjame prepričljivi izpovedi tožnika.1 Razhajanje v trditvah sploh ni tako odločilno, kot se trudi prikazati pritožnik2, in tudi ne tako veliko, da ne bi moglo biti posledica pooblaščenkinega napačnega razumevanja ali zapisa tožnikove pripovedi.3 Sodišču prve stopnje poleg opisanega ni bilo treba dodatno „napraviti dokazne ocene glede spreminjanja tožnikovih trditev“ ali se spraševati o tem, ali je tožnik dokazal, da se je pooblaščenka zmotila.

10. Sodišče se je povsem ustrezno opredelilo do dokazne vrednosti vsakega od izvedenih dokazov posebej, nato opravilo primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka, skupaj z oceno procesnih dejanj obeh pravdnih strank.4

11. Kje naj bi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, pritožnik ne pojasni. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določbe Obligacijskega zakonika (OZ), predvsem 15. člen, 52. člen, 1. odstavek 55. člena, 58. člen in 435. člen ter 23. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika, uporabilo pravilno.

12. Pritožnik v pritožbi (večinoma) vztraja pri svojih trditvah in izpostavlja nekatere okoliščine, ki bi po njegovi oceni morale utemeljiti drugačne dokazne zaključke sodišča prve stopnje. A dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, pritožnik pa (neuspešno) izpodbija le njene posamezne dele. Sodišče prve stopnje je podrobno, jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj plačani znesek 88.000 EUR5, predstavlja kupnino ter kako je bila ta ustno dogovorjena in zakaj v prav takšni višini.

13. Pritožnik izpodbija verodostojnost prič N. S. in J. S, ki naj bi oba imela interes za izid pravde, pri čemer niti ne pojasni, v katerem delu priči (zaradi morebitnega lastnega interesa) nista izpovedali verodostojno. Pritožbeni očitek je torej posplošen, pritožbeno sodišče pa (tako kot sodišče prve stopnje) v izpovedih prič ne zazna kakšne neprepričljivosti ali neverodostojnosti. Pritožnik neuspešno želi vnesti tudi dvom v verodostojnost izpovedi priče M. D., ko navaja, da očitno le ni bil tako podrobno seznanjen z dogovorom med pravdnima strankama, saj ni vedel povedati podrobno glede sklenitve služnostne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v 15. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj verjame priči, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in dodaja, da je za dokazno oceno o tem, ali je bila sklenjena ustna prodajna pogodba, nepomembno (in življenjsko razumljivo) to, da priča ni vedela izpovedati o kasnejši sklenitvi služnostne pogodbe. Zakaj naj bi bilo evidentno, da je M. D. z izpovedjo hotel pomagati tožniku, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti.

14. Na podlagi (tokrat v sodbo pravilno prenesene izpovedi) M. D.6, je sodišče prve stopnje torej ugotovilo, da sta se tožnik in toženec v prisotnosti priče dogovarjala o prodaji tožnikovega stanovanja v X. ter njegovem nakupu toženčevega stanovanja v Y. in usklajevala kupnini. To v celoti ovrže toženčeve trditve o tem, da nakazani denar predstavlja tožnikovo pomoč toženčevi družini. Tožnik je tudi jasno in prepričljivo izpovedal, zakaj sta s tožencem kasneje sklenila pogodbo o služnosti stanovanja. Nebistveno za odločitev o tožbenem zahtevku je, če je imel po sklenitvi prodajne pogodbe ključe stanovanja tudi toženec7, kar izpostavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišče prve stopnje, da ni življenjsko logično, da bi tožnik poleg siceršnje občasne finančne pomoči tožencu poklonil še 88.000 EUR. Druge prepričljive razlage za nakazilo skupno tako visokega zneska, kot je ta, ki sledi tožnikovim trditvam o nakupu stanovanja, toženec ni ponudil. Pritožnik s pritožbenim vztrajanjem pri svojem in ponujanjem nove možnosti (da je najprej bilo govora o prodaji, a sta se stranki morda kasneje premislili), ne uspe izpodbiti dokazne ocene, ki ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP.

15. Pritožnika še moti, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, kdaj je bila pogodba o nakupu stanovanja sklenjena. Natančnejši datum sklenitve pogodbe za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno pomemben. Iz izreka sodbe izhaja, da je bila ustna pogodba sklenjena v letu 2011 in pritožnik temu v časovnem smislu argumentirano ne nasprotuje (torej s trditvami, da je bila sklenjena prej ali pozneje). Sodišče prve stopnje pa je v 17. točki obrazložitve podrobneje pojasnilo, da je bila sklenjena pred pogodbo o služnosti s 1. 6. 2012, sodba tudi vsebuje datume vseh tožnikovih nakazil, prvo nakazilo je bilo sprva mišljeno kot posojilo, najkasneje pri naslednjem (12. 12. 2011), pa je bilo jasno, da gre za plačilo po pogodbi o nakupu stanovanja.8

16. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi dokazne ocene izpovedi tožnika in prič N. S., B. S., J. S. in M. D. ter potrdil o bančnih nakazilih (priloge A 3 do A 6) prepričljivo zaključilo, da je med tožnikom in tožencem prišlo do dogovora o nakupu stanovanja. Pogodba je vsebovala dogovor o vseh bistvenih sestavinah, to je o ceni in predmetu prodaje, ter je bila realizirana na podlagi načela afirmacije pravnih poslov, zato pomanjkanje obličnosti dogovora, torej pisnosti pogodbe, ni vplivalo na njeno veljavnost. Ker sta pravdni stranki veljavno sklenili zavezovalni posel, ki ga je tožnik v celoti izpolnil, toženec pa ne, je utemeljen zahtevek za opravo razpolagalnega posla.

17. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ne izpolni kriterijev potrebnosti. Zato pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1 Tožnik je že v tretji pripravljalni vlogi s 14. 3. 2017 pojasnil, da je prišlo do pomote v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, z dopisom o tem pa tudi sam opozoril odvetnico. Ob zaslišanju je pojasnil, da je odvetnica delovala v nasprotju s tem, kar ji je povedal. 2 Ne nanaša se namreč na dejstva, odločilna za oceno, ali je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe, ampak le na tista, o razlogih za sklenitev pogodbe o služnosti stanovanja. 3 Ni neobičajno, da pride do odvetnikovega napačnega razumevanja tega, kar mu povedo stranke, in zato navedb, ki jih stranke nato v izpovedih ne potrdijo (sodba VSL I Cp 919/2018). 4 Prim. Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 91 - 93. 5 Natančni zneski in datumi nakazil so navedeni v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik ugotovitvam ne nasprotuje. 6 Ki ji ne nasprotuje nobeden od izvedenih dokazov. 7 Posebej glede na bližnje odnose in zaupanje med pravdnima strankama (prim. 19. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 8 Prim. dokazna ocena v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.