Jedro

Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oziroma zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjati takso, ni nastopilo. Taksna obveznost je nastala dne 21. 8. 2007, sodišče je predlog davčnemu uradu poslalo dne 30. 10. 2008, prvič je bila prvostopenjska odločba izdana dne 11. 11. 2008, izpodbijana odločba pa je bila izdana 27. 8. 2010. Upoštevajoč navedeno torej še ni poteklo 4 leta od takrat, ko je nastala taksna obveznost za plačilo takse, v tem času pa je bila ponovno izdana odločba o plačilu sodne takse, v zadevi pa je bilo tudi dokončno odločeno dne 27. 11. 2010, z vročitvijo drugostopenjske odločbe tožeči stranki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo taksni zavezanki – tožeči stranki naloženo v plačilo 1.638,32 EUR na podlagi drugega odstavka 29. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04, v nadaljevanju ZST). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da terjani znesek predstavlja sodno takso, kazensko takso in takso za opomin, ki jo je terjal na podlagi predloga za izterjavo sodne takse Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 1103/2002 z dne 27. 10. 2008. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 8. 7. 2009 pritožbi tožeče stranke ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotilom, da pristojno sodišče pozove na pojasnitev glede nastanka taksne obveznosti in predložitev ustreznih dokazil. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ v skladu z napotili pozval Okrožno sodišče v Mariboru, da pojasni kdaj je nastala taksna obveznost in predloži ustrezna dokazila. Sodišče je dne 20. 5. 2010 posredovalo sklep opr. št. II P 1103/2002 z dne 5. 11. 2007, ki je postal pravnomočen dne 24. 1. 2008, nato pa še dne 11. 6. 2010 odgovor na tožbo s predlogom za oprostitev vseh stroškov postopka z dne 20. 2. 2003, pritožbo zoper sodbo s predlogom za oprostitev vseh stroškov postopka z dne 12. 4. 2007 ter revizijo z dne 15. 10. 2007. Na podlagi navedenega prvostopenjski organ ugotavlja, da je taksna obveznost nastala z vložitvijo odgovora na tožbo opr. št. II P 1103/2005-5 z dne 20. 2. 2003 in z vložitvijo pritožbe zoper sodbo opr. št. II P 1103/2002 z dne 16. 1. 2007. Za obe vlogi je bilo plačilo taksne obveznosti odloženo do pravnomočnosti sodbe. Sodba, na katero sta vezani obe taksni obveznosti je postala pravnomočna z dne 21. 8. 2007. Iz navedenega izhaja, da je taksna obveznost nastala 21. 8. 2007 in tako še ni zastarala, zato prvostopenjski organ tožeči stranki izstavlja odločbo v ponovnem postopku, s katero ji naloži obveznost plačila sodne takse za odgovor na tožbo in opomin ter pritožbo in opomin, v znesku 1.638,32 EUR.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. V odločbi navaja, da je sodišče v skladu z 29. členom ZST sporočilo, da je tožeča stranka taksna zavezanka v pravdni zadevi zoper A.A. zaradi plačila 42.593,69 EUR. Iz navedenega obvestila je razvidno, da tožeča stranka kot taksna zavezanka kljub opominu po 26. členu ZST, ki ji je bil vročen dne 6. 9. 2008, sodne takse v višini 1.054,85 EUR in sodne takse za opomin po tarifni št. 37 ZST, v višini 41,05 EUR ni plačala. Tožnica pa je dolžna poravnati tudi kazensko takso v skladu z 29. členom ZST. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Drugi odstavek istega člena pa določa, da zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse, prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Drugostopenjski organ se strinja, da je taksna obveznost nastala 21. 8. 2007 s pravnomočnostjo sodbe. Upoštevajoč 9. člen ZST taksna obveznost torej še ni zastarala. Tožena stranka še pojasni, da se davčna izvršba opravi skladno s 159. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbenih navedbah v celoti ponovi navedbe pritožbe. Navaja, da je dne 25. 7. 2010 vložila pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 1103/2002 o kateri višje sodišče še ni odločilo. Z izterjavo sodne takse je treba počakati do pravnomočnosti sklepa. Meni, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse že zastarala v skladu z 9. členom ZST. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, saj tožeča stranka ponavlja pritožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 29. člena ZST sodišče, če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v 26. členu ZST, sporoči to v nadaljnjem roku 15 dni pristojnemu davčnemu uradu, v katerem ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi. Po drugem odstavku istega člena pa pristojni davčni organ, ko prejme sporočilo izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu naj v 15 dneh od prejema odločbe, plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se obe taksi prisilno izterjata in knjižita na račun prihodkov od sodnih taks.

7. V obravnavanem primeru je tožeča stranka bila dolžna poravnati stroške sodnih taks za odgovor na tožbo in pritožbo v pravdnem postopku. Potem, ko je sodišče ugotovilo, da dolžni znesek sodnih taks ni poravnan, je prvostopenjskemu organu dne 30. 10. 2008 poslalo sporočilo, da sodna taksa kljub opominu po 26. členu ZST, ki je bil tožeči stranki vročen dne 6. 9. 2008, ni bila plačana. Zato je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki naložil v plačilo sodno takso v skupnem znesku 1.638,32 EUR (1.064,85 EUR sodne takse, 532,42 EUR kazenske takse in 41,05 EUR takse za opomin). Po presoji sodišča tudi ni sporno, da je taksna obveznost nastala dne 21. 8. 2007, to je z dnem seje senata Višjega sodišča v Mariboru, ki je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je predlog tožeče stranke za oprostitev plačila stroškov postopka z dne 13. 4. 2007 zavrnilo (sklep se nahaja v upravnih spisih).

8. Tudi po presoji sodišča zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oziroma zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjati takso, ni nastopilo. Kot rečeno je taksna obveznost nastala dne 21. 8. 2007, sodišče je predlog davčnemu uradu poslalo dne 30. 10. 2008, prvič je bila prvostopenjska odločba izdana dne 11. 11. 2008, izpodbijana odločba pa je bila izdana 27. 8. 2010. Upoštevajoč navedeno, torej še ni poteklo 4 leta od takrat, ko je nastala taksna obveznost za plačilo takse, v tem času pa je bila ponovno izdana odločba o plačilu sodne takse (izpodbijana odločba), v zadevi pa je bilo tudi dokončno odločeno dne 27. 11. 2010, z vročitvijo drugostopenjske odločbe tožeči stranki.

9. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.