Jedro

Upnik lahko predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Znesek, ki se lahko izterjuje v skladu s 134. členom ZIZ, ni vedno oziroma avtomatično enak znesku celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku, ni pa to izključeno, upoštevaje višino terjatve in čas, ki poteče od seznanitve delodajalca s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi pa do vložitve predloga za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 11. 12. 2007 spremenilo tako, da je omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, ki so do 31. 12. 2001 že dosegle oziroma presegle glavnico (1. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (2. točka izreka), dolžniku je naložilo plačati upniku stroške odgovora na ugovor v višini 64,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), zavrnilo pa je upnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred potekom petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. točka izreka).

Proti 2. in 3. točki izreka sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da bi ga moralo sodišče, ki ga je pozvalo, da sporoči, zakaj sklepa o izvršbi kot delodajalec ne upošteva, pozvati k navajanju dejstev o upnikih dolžnice I. W., o višini terjatve ter o začetku in zaključku obremenitve plače. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je zgolj na splošno, brez trditev upnika, sprejelo ugotovitev, da bi dolžnik ob normalnem teku stvari sklep o izvršbi pravočasno poplačal. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank v postopku in ne more podajati zaključkov dejanskega stanja izven te trditvene podlage. Ne strinja se tudi z obrazložitvijo, da je ugovor neobrazložen in neutemeljen, saj se negativna dejstva ne dokazujejo. Iz določila 134. člena ZIZ ni razbrati, da je na dolžnikovem delodajalcu dokazno breme, da dokaže nezmožnosti izpolnitve. Upnik je tisti, ki bi v predlogu za izvršbo moral opredeliti, kakšna je višina neizplačanih zneskov izvršbe, katere je dolžan plačati dolžnik kot delodajalec na podlagi odgovornosti za opuščeno odtegnitev, saj je on tisti, ki zatrjuje pozitivno dejstvo. Sodišče je napačno uporabilo določbo 134. člena ZIZ in glede dokaznega bremena kršilo določbe postopka. Napačna je ugotovitev sodišča, da upnik nima možnosti pridobiti podatkov o višini osebnih dohodkov dolžnice. Različni državni organi imajo evidenco o višini osebnih dohodkov, saj so od tega odvisni obvezni prispevki, ki se plačujejo državi. Upnik bi moral zgolj podati vlogo in izkazati pravni interes za pridobitev podatkov. Ponovno se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. I Cp 193/2007 in očita sodišču, da ni zavzelo svojega stališča glede tega. Nepravilen je tudi sklep glede odmere izvršilnih stroškov, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je ugovoru delno ugodilo, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, zakaj ni upoštevalo načela uspeha v postopku. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka, ker se odločitve sodišča o nadaljnjih izvršilnih stroških ne da preizkusiti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev izvršilnega postopka, upniku pa naj se naloži v plačilo izvršilne stroške dolžnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške tudi priglaša. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sklepa, dolžniku pa naj se naloži v plačilo nadaljnje izvršilne stroške postopka, ki jih priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da ni bilo dolžno pozivati dolžnika k dopolnitvi vloge, to je dopisa z dne 3. 1. 2007, ki ga je sodišče prejelo 5. 1. 2007. Dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi upnikovega predloga, temelječega na 134. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), niti ni bilo treba pozivati k pojasnilom, saj je kontradiktornost zagotovljena v nadaljnjem ugovornem postopku. Dolžnik je bil v sklepu o izvršbi poučen, da sme vložiti ugovor ter da mora biti ugovor obrazložen, kakor tudi, kaj pomeni obrazloženost ugovora. Trditveno in dokazno breme v dolžnikovo obrambo v ugovoru je torej na dolžniku, tako glede temelja, kot tudi glede višine izterjevane terjatve. V ugovoru je torej imel možnost uveljavljati razloge, zaradi katerih v času od seznanitve s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi zoper dolžnico I. W. ni bilo mogoče odtegniti in izplačati zneskov po sklepu o izvršbi, da so torej obstajale ovire za nerealizacijo sklepa o izvršbi, za katere pa ni odgovoren. Za obrambo ne zadošča le trditev, podana v ugovoru, da je dolžnik z dopisom z dne 3. 1. 2007 izrecno navedel upnika in opravilno številko sklepa, ki ga izvršuje glede na vrstni red prispelih sklepov o izvršbi. Tako splošnih trditev, za katere dolžnik niti ni ponudil nobenega dokaza, ni mogoče preizkusiti in je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že trditvena podlaga v ugovoru pomanjkljiva. Dolžnik v celotnem dosedanjem postopku ni pojasnil pravno pomembnih dejstev, kakšna je višina plače, ki jo prejema dolžnica I. W., ter kakšne so obremenitve plače. Dolžnikov delodajalec namreč lahko v breme prejemka, ki ga izplačuje delavcu, prejme raznovrstne odločbe oziroma akte (sodne sklepe o izvršbi, izplačilne prepovedi z dolžnikovo privolitvijo, sklepe o davčni izvršbi). Le na podlagi konkretno navedenih dejstev, za katera bi morali biti predlagani tudi dokazi, bi lahko sodišče prve stopnje vsebinsko presodilo, ali so podani razlogi, ki izključujejo odgovornost dolžnika kot delodajalca za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov.

Neutemeljen je očitek kršitve 134. člena ZIZ glede dokaznega bremena. V skladu s tretjim odstavkom tega člena ima sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu ugodi, učinek sklepa o izvršbi, pri čemer sodišče predlog za izdajo sklepa na podlagi 134. člena ZIZ presoja enako, kot predlog za izvršbo v skladu s 40. členom ZIZ. Res mora sodišče prve stopnje pri tem preizkusiti, ali je predlog sestavljen tudi v skladu s prvim odstavkom 134. člena ZIZ, ki predpisuje, da lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Znesek, ki se lahko izterjuje v skladu s 134. členom ZIZ, ni vedno oziroma avtomatično enak znesku celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku, ni pa to izključeno, upoštevaje višino terjatve in čas, ki poteče od seznanitve delodajalca s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi pa do vložitve predloga za izvršbo. Iz upnikovega predloga v konkretnem primeru je mogoče razbrati trditev, da od dolžnika kot delodajalca izterjuje celotno terjatev, torej da bi moral delodajalec v času od obvestila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi 20. 11. 2004 do vložitve predloga za izvršbo 27. 10. 2006 odtegniti in izplačati celotno terjatev v izterjevani višini, ki glede na čas ni nesorazmerno visoka. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da predlog za izvršbo vsebuje vse predpostavke, zahtevane v 40. členu ZIZ, vključno z višino terjatve, je pravilno izdalo sklep o izvršbi z dne 11. 12. 2007 in je bilo dokazno breme v zvezi z nemožnostjo izvršitve sklepa v celoti na dolžniku. Pojasniti je treba še, da dejstvo, da ni mogel odtegovati zneskov po sklepu o izvršbi, ni negativno dejstvo, zaradi katerega bi bilo dokazno breme prevaljeno na upnika, saj je nezmožnost odtegovanja in izplačil odvisna od dejstev, ki pa jih dolžnik lahko dokaže (višina plače, njena obremenitev ...). Neutemeljena je tudi kritika stališča sodišča prve stopnje, da upnik nima nobene možnosti pridobiti podatke o višini osebnih dohodkov dolžnice. V prvi vrsti je delodajalec (dolžnik) tisti, ki s temi podatki razpolaga in je imel tudi možnost obvestiti sodišče in upnika o razlogih za neizvrševanje sklepa o izvršbi. Dolžnik ne izpodbija upnikove trditve, da ga je pozval, da sporoči razloge za neizvrševanje pravnomočnega sklepa, vendar dolžnik na ta poziv ni reagiral. V zvezi z upnikovim sklicevanjem na sodbo (pravilno: sklep) Višjega sodišča v Celju opr. št. I Cp 193/2007 pa višje sodišče le pojasnjuje, da je v tem sklepu zavzeto tudi stališče, da je dolžnikov delodajalec dolžan upniku posredovati podatke o dolžnikovi plači. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeljevati do navedenega sklepa Višjega sodišča v Celju, saj s svojim sklepom ni odstopilo od uveljavljene sodne prakse, da je upnik dolžan v predlogu po 134. členu ZIZ opredeliti višino dolžnikove obveznosti, saj delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi. To stališče, kot je bilo že prej pojasnjeno, ne izključuje možnosti, da bi bilo glede na višino terjatve in pretečen čas mogoče zahtevati plačilo celotne terjatve, kot je bilo tudi v konkretnem primeru.

Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor utemeljeno ocenilo kot neobrazložen in s tem pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni kršilo določb postopka, ki jih očita pritožnik, niti drugih, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini stroškov postopka. Obrazložitev odločitve je zadostna in se jo da preizkusiti. Višje sodišče pa le še dodaja, da odločitev temelji na pravilni uporabi petega odstavka 38. člena ZIZ, ki kot temeljni kriterij za povrnitev izvršilnih stroškov upniku predpisuje potrebnost stroškov. Pravilno je odločilo o višini stroškov, ki jih je upniku priznalo za odgovor na ugovor, upoštevaje načelo potrebnosti stroškov in ne načela uspeha z ugovorom. Ne gre namreč za vprašanje uspešnosti odgovora na ugovor, pri čemer glede na to, da je bil sklep izpodbijan v celoti, teh stroškov niti ni mogoče deliti. Upnika, ki na ugovor ne bi odgovoril, bi zadele posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, tako da bi se dolžnikove navedbe v ugovoru štele za resnične. Načelo uspeha z ugovorom torej v konkretnem primeru ne more biti kriterij za odločitev o upnikovih stroških postopka, višje sodišče pa še dodaja, da je dolžnik z ugovorom uspel le glede stranske terjatve.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel in zato ni mogoče ugotoviti, da bi mu upnik neutemeljeno povzročil stroške pritožbenega postopka, upnikovi stroški odgovora na pritožbo pa so nepotrebni. Upnik sicer ima pravico na pritožbo odgovoriti, vendar pa mu sama ta pravica še ne daje tudi pravice do povračila stroškov postopka. To pravico ima, če z odgovorom na ugovor prispeva k odločitvi o zadevi, v konkretnem primeru pa ni navedel nobenega dejstva, ki sodišču ne bi bilo poznano že na podlagi podatkov v spisu.