Jedro

Določila čl. 319 ZPP in 324/III ZPP nalagajo posebno oblikovanost izreka sodbe glede na procesno uveljavljanje pobota, določba čl. 310 ZPP pa v zvezi z zahtevki po nasprotni tožbi nalaga odločitev o takšnem zahtevku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in tožeče stranke po nasprotni tožbi J. Š. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi: Ugotovi se terjatev tožnika L. P. s.p., M., S., G. ..., Ž. zoper toženca J. Š. v. znesku 2.469,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.469,73 EUR od 1. 7. 2003 dalje in od zneska 4.138,91 EUR od 1. 6. 2003 do 30. 6. 2003. Ugotovi se terjatev toženca J. Š. do tožnika P. L. s.p.. M. S., G. ..., Ž. v znesku 2.469,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.469,73 EUR od 1. 7. 2003 dalje in od zneska 4.138,91 EUR od 1. 6. 2003 do 30. 6. 2003. Terjatvi se pobotata in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu št. I 2005/00486 z dne 8. 4. 2005 v točki 1 in 4 izreka razveljavi, tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 2.469,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.469,73 EUR od 1. 7. 2003 dalje in od zneska 4.138,91 EUR od 1. 6. 2003 do 30. 6. 2003, pa se zavrne.

Tožena stranka po nasprotni tožbi P. L. s.p., M. S., G. ..., Ž. je dolžan tožeči stranki po nasprotni tožbi J. Š. plačati 3.193,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje od plačila, vse v 15 dneh.

Tožbeni zahtevek nasprotnega tožnika J. Š. se v presežku za znesek 846,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje kot neutemeljen zavrne.

Tožeča in po nasprotni tožbi tožena stranka P. L., s.p., M. S., G. …., Ž. je dolžna toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki J. Š. povrniti pravdne stroške v znesku 2.553,33 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od prejema sodbe, dalje.“ Nadaljnja pritožba tožene in po nasprotni tožbi tožeče stranke J. Š. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, še izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča in po nasprotni tožbi tožena stranka P. L. s.p., M. S., G. ..., Ž. je dolžna toženi in po nasprotni tožbi tožeči stranki J. Š. v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 28,00 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od vročitve te sodbe, dalje.

Tožeča stranka P. L. s.p., M. S., G. ..., Ž. sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 9. 2010 razsodilo: pod tč. 1 izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu št. 2005/00486 z dne 8. 4. 2005 in odločilo, da se sklep v 1. in 4. točki izreka obdrži v veljavi, toženec J. Š. pa je dolžan tožniku P. L. plačati znesek 2.469,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.469,73 EUR od 1. 7. 2003 dalje in od zneska 4.138,91 EUR od 1. 6. 2003 do 30. 6. 2003; pod tč. 2 izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke J. Š. po nasprotni tožbi zoper tožečo stranko P. L. glede plačila stroškov sanacije v višini 5.722,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.469,73 EUR od 1. 7. 2003 dalje in od zneska 4.138,91 EUR od 1. 6. 2003 do 30. 6. 2003; pod tč. 3 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke J. Š. po nasprotni tožbi v presežku za znesek 846,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje; pod tč. 4 izreka odločilo, da je po medsebojnem pobotanju terjatev, navedenih v tč. 1 in 2 izreka sodbe, tožeča stranka P. L. dolžna toženi stranki J. Š. plačati glavnico v višini 3.193,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; pod tč. 5 odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 989,93 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje.

Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložila toženka in po nasprotni tožbi tožeča stranka J. Š. (v nadaljevanju tožena stranka) ter uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi je navajala, da je izrek sodbe nerazumljiv, oblikovan v nasprotju z določili ZPP, med razlogi sodbe in izrekom obstoji nasprotje, nasprotja pa obstojijo tudi med razlogi sodbe. Tožena stranka je zoper zahtevek tožnika uveljavljala ugovor neizpolnitve oz. nepravilne izpolnitve in skladno določbam Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugovarjala škodo oziroma znižanje cene zaradi napak v izvršenih delih v višini enaki tožbenemu zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stroški potrebne sanacije presegajo vtoževani znesek. Zato pa bi moralo skladno določbam OZ o stvarnih napakah tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrniti. Že zato pa je nepravilna odločitev, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi. Tudi če je sodišče odločalo po sistemu procesnega pobotnega ugovora, je izrek oblikovan v nasprotju s tročlensko obliko, kot jo nalaga ZPP. Sodišče v razlogih tako pravilno ugotavlja, da je ugovor toženca za znižanje kupnine oziroma uveljavljanje škode v višini, enaki višini tožbenega zahtevka, utemeljen, izrek pa je v nasprotju s takšnimi razlogi. Po materialnem pravu bi moralo sodišče glede na takšne ugotovitve v izreku sodbe tožbeni zahtevek zavrniti, zato pa je tudi materialno pravo napačno uporabilo. Vse pritožbene razloge je sodišče uresničilo tudi pri odločitvi o toženčevem zahtevku po nasprotni tožbi. Toženec je zatrjeval, da znašajo stroški potrebne sanacije napak 6.510,00 EUR, po odštetju pobotnega ugovora v višini 2.469,73 EUR s pripadki pa je pravilno zahteval plačilo razlike v znesku 4.040,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje. Sodišče prve stopnje je zmotno na podlagi predračuna ugotovilo, da znašajo stroški sanacije 5.722,80 EUR. Predračunska vrednost ne ustreza dejanski vrednosti sanacije, zato pa bi sodišče moralo odločati na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke gradbene stroke, ki je nedvoumno ugotovila, da ti stroški znašajo 6.510,00 EUR, v tem znesku pa ni zajete sanacije uničene izolacije. Zato bi sodišče moralo v celoti ugoditi zahtevku toženca po nasprotni tožbi. Izrek sodbe o zahtevku iz nasprotne tožbe je napačno oblikovan, saj za terjatev po nasprotni tožbi sodišče ne ugotavlja njenega obstoja, ampak se o njej izreče z dajatvenim izrekom. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odločilo o stroških, ker je napačno ugotovilo uspeh v postopku. Toženčev uspeh je zaradi uspešnega pobotnega ugovora 100 %, z zahtevkom po nasprotni tožbi pa 79 %, kar pomeni skupaj 89,5 %. Sodišče prve stopnje je tožencu napačno odmerilo tudi potrebne stroške, ko za prvi in nadaljnje naroke in pripravljalne vloge toženca ni upoštevalo, da sta se hkrati obravnavala zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi. Zato pa bi pri nagradi pooblaščencu moralo upoštevati skupno pripadajoče število točk, to je 300 točk za tožbo in 300 točk za nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odmerilo tožencu nagrado za ugovor in posamezne vloge.

Nasprotna stranka je na pritožbene trditve odgovorila, da so te neutemeljene in glede na to, da je tožeča stranka po prejemu sodbe že nakazala znesek iz točke 4 izreka skupaj z obrestmi, pritožba nepotrebna. Priglasila je tudi stroške sestave odgovora na pritožbo in zahtevala, da se naložijo v plačilo tožencu.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz razlogovanja sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe izhaja, da je tožnik izkazal svojo terjatev do toženca, v zvezi s katero je bil izdan tudi sklep o izvršbi, zoper katerega je toženec ugovarjal in v ugovoru tej terjatvi v pobot uveljavljal svojo terjatev iz naslova škode oz. stroškov sanacije, ki jo je tožnik povzročil tožencu z nekvalitetno izvedbo del, in sicer v enaki višini tožnikove terjatve, glede presežka do polne škode oziroma celotnih stroškov sanacije v znesku 6.510,0EUR, torej za znesek 4.040,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 dalje, pa je toženec plačilo tega uveljavljal z nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da je toženec dokazal, da mu je zaradi nekvalitetne izvedbe del nastala škoda oziroma bi stroški potrebne sanacije znašali 5.722,80 EUR in z zapadlostjo 1. 7. 2003, presodilo, da je izkazana tudi toženčeva v pobot uveljavljena terjatev in da so izpolnjeni vsi pogoji za pobot, kot jih določa čl. 311 OZ. Zato pa je tožeča stranka tožencu glede na zahtevek po nasprotni tožbi dolžna plačati še 3.193,82 EUR s pripadki in je sodišče prve stopnje zahtevku toženca po nasprotni tožbi ugodilo do takšne višine, presežni zahtevek do vtoževanih 4.040,27 EUR s pripadki, to je za znesek 846,45 EUR s pripadki pa zavrnilo. Iz takšnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo nasprotja med odločilnim dejstvi, s katerimi je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe utemeljilo svojo odločitev glede zahtevka tožnika, v zvezi s katerim je že bil izdan sklep o izvršbi, pobotnega ugovora tožene stranke in zahtevka tožene stranke uveljavljenega v nasprotni tožbi. Zato pa so takšni pritožbeni očitki pritožnika in v zvezi s temi očitana podanost absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi materialnega ugovora neizpolnitve oz. zahtevka na povrnitev škode sklep o izvršbi v nerazveljavljenem delu razveljaviti in tožbeni zahtevek tožnika zavrniti. Ob ugotoviti sodišča prve stopnje o uveljavitvi teh materialnih ugovorov toženca šele s procesnih pobotnim ugovorom v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, so odločitev o le-teh narekovala procesna pravila, kot jih v zvezi s postavljenim procesnim pobotnim ugovorom določata čl. 319 in 324/3 ZPP.

Sodišče prve stopnje je višino stroškov sanacije strehe v znesku 5.722,80 EUR kot škodo, ki jo je z nekvalitetno izvedbo del povzročil tožencu tožnik, ugotovilo na podlagi predračuna Stavbnega kleparstva in krovstva S. s.p. z dne 24. 6. 2005 zato, ker je zaključilo, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, z utemeljevanjem zatrjevane višine 6.510,00 EUR z izvedeniškim mnenjem izvedenke gradbene stroke, ki je v svojem izvedeniškem mnenju to škodo ocenila le s približkom „cca 6.000,00 EUR“, takšne višine zatrjevane škode ni uspela prepričljivo dokazati. Zato je ob dejstvu, da tožena stranka ni predlagala oz. predložila drugega dokaza, ki bi natančneje določil škodo, štelo kot prepričljiv dokaz tudi s strani toženca predložen predračun z dne 24. 6. 2005. Tožena stranka s pritožbenimi protispisnimi trditvami, da je izvedenka višino stroškov sanacije nedvoumno ugotovila (vpogled v izvedeniško mnenje izvedenke namreč potrjuje, da je ta višino stroškov sanacije brez upoštevanja DDV ugotovila v približku cca 6.000,0 EUR“) prepričljivosti takšnih ugotovitev ne more omajati, teh pa tudi ne s trditvami, s katerimi zatrjuje dokazno neprepričljivost predračuna in ki so (glede na dokazni zaključek sodišča prve stopnje in dokazno breme toženca za dokaz višine škode) v škodo samemu pritožniku.

Utemeljene pa so pritožbene trditve o bistveni kršitvi določb ZPP, ker izrek sodbe glede na razlogovanje sodišča v obrazložitvi, glede odločitve o tožbenemu zahtevku tožnika glede na uspešno uveljavljeni pobotni ugovor in glede na odločitev o delni utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi, ni oblikovan v skladu z določili člena 319 ZPP in 324/III ter 310 ZPP. Določila čl. 319 in 324/III ZPP namreč nalagajo posebno oblikovanost izreka sodbe glede na procesno uveljavljanje pobota, določba člena 310 ZPP pa v zvezi z zahtevki po nasprotni tožbi nalaga odločitev o takšnem zahtevku. Ker pa se obe zatrjevani kršitvi nanašata samo na (napačno) oblikovanje izreka sodbe, kar pa predstavlja za pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku odpravljivo kršitev, je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbe toženca v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev v izreku sodbe spremenilo tako, da je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v razlogih sodbe v zvezi z uveljavljenim pobotanjem oblikovalo v novih točkah I/1, 2 in 3 izreka v skladu s členom 324/III in 319 ZPP, izrek v zvezi z odločitvijo sodišča o nasprotnem tožbenem zahtevku toženca pa v točki II v skladu z določbo člena 310 ZPP.

Utemeljene so sicer tudi pritožbene trditve toženca, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank. Glede na uspešno uveljavljeno procesno pobotanje tako tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, toženec pa je s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi uspel v višini 79 %, kar pomeni, da je povprečen uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje znašal 11%, toženca pa 89 %, kot to utemeljeno pritožbeno zatrjuje toženec.

Delno utemeljene so tudi pritožbene trditve toženca, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju toženčevih potrebnih pravdnih stroškov ob določitvi nagrade za udeležbo na narokih in ob določitvi nagrade za sestavo pripravljalnih spisov po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) ni upoštevalo tudi dejstva, da je šlo za združen postopek, v katerem se je obravnaval zahtevek tožnika in zahtevek toženca kot tožnika po nasprotni tožbi. Vrednost spornega predmeta iz tožbe in vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe se s sprejemom odločitve sodišča, da se zadevi združita v skupno obravnavo, združita v skupno vrednost spornega predmeta, ki opredeljuje višino nagrade pooblaščencu glede na veljavno Odvetniško tarifo (takšen sklep je sprejel tudi upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije 8. 1. 2002). Zato so delno utemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje z odmero nagrade, izhajajoče iz vrednosti 300 točk OT, kot vrednosti spornega predmeta, materialnopravno zmotno priznalo nagrado tožencu za udeležbe na narokih in za sestave pripravljalnih vlog. Glede na vrednost spornega predmeta (6.510,00 EUR) je tako toženec bil za udeležbo na prvem naroku dne 26. 10. 2006 upravičen do nagrade v višini 400 točk (torej še za nadaljnjih 100 točk), za narok dne 18. 6. 2007 do nagrade 200 točk (torej še za nadaljnjih 50 točk), še za nadaljnjih 50 točk nagrade pa je bil upravičen tudi za udeležbo na narokih 6. 2. 2008 in 29. 9. 2010. V zvezi s sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 18. 5. 2009, četrte pripravljalne vloge z dne 3. 7. 2009 in pripravljalne vloge z dne 17. 8. 2010 pa je toženec upravičen do nagrade v višini 200 točk, torej za vsako vlogo še za nadaljnjih 50 točk. Utemeljene so tudi pritožbene trditve toženca, da je sodišče prve stopnje tožencu zmotno kot nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi odmerilo nagrado v višini 200 točk po tarifni številki 27/1 OT namesto prav po tar. št. 27/6 OT v višini 300 točk (torej še nadaljnjih 100 točk). Neutemeljene pa so nadaljnje pritožbene trditve o nepravilno odmerjeni nagradi tožencu za sestavo vlog z dne 12. 6. 2007, 13. 10. 2008, 25. 8. 2009, ko mu jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 50 točk za vsako vlogo po tar. št. 19/4 OT. Vse navedene vloge predstavljajo le kratke dopise sodišču, zato je sodišče prve stopnje v zvezi s priglašenimi stroški za sestavo teh vlog tožencu tudi pravilno, glede na določila tar. št. 19/4 OT, priznalo nagrado. Ker iz vsebine vlog z dne 22. 5. 2009 in 5. 6. 2009 izhaja, da ti dejansko prestavljata le kratka dopisa v zvezi s katerima pa je sodišče tožencu sicer priznalo nagrado v višini 150 točk kot za pripravljalne vloge, pa čeprav bi glede na tar. št. 19/4 OT glede na takšno vsebino teh vlog tožencu šlo le 50 točk za vlogo, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene pritožbene trditve toženca v zvezi s priznanjem nagrade za te vloge. Pritožbeno sodišče je torej glede na pritožbene trditve toženca v zvezi s priznanjem potrebnih pravdnih stroškov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožencu premalo priznalo nagrado v višini 500 točk OT, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR in pripadajoči 20 % DDV pomeni 275,04 EUR. Glede na navedeno in po sodišču prve stopnje ugotovljeno višino 2.745,00 EU potrebnih stroškov toženca, tako znašajo potrebni stroški toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje 3.020,40 EUR. Upoštevajoč 89 % pravdni uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje bi bil tako toženec upravičen do povračila 2.688,11 EUR, tožeča stranka pa do 134,83 EUR, kolikor znaša 11 % od zneska 1.225,55 EUR, na kakršen je sodišče prve stopnje odmerilo potrebne pravdne stroške tožeče stranke (in ti niso bili pritožbeno izpodbijani). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.553,33 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca tudi v delu, v katerem je izpodbijal izrek o stroških, delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških v novo oblikovanem izreku pod tč. III izreka oblikovalo tako, da je tožeči stranki naložilo v povrnitev pravdne stroške tožene stranke v višini 2.553,33 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj s pripadki.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno, to je v delu, ki se nanaša na oblikovanje izreka sodbe in delno zoper odločitev o stroških postopka, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka in oblikovanjem izreka o glavni stvari, spremenilo, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (člen 353 ZPP). Sodišču prve stopnje se v zvezi z izdano sodbo sicer niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Pritožbeni uspeh tožene stranke je glede na to, da se pri presoji pritožbenega uspeha upošteva le pritožbeni uspeh zoper odločitev o glavni stvari, pritožbeno sodišče ocenilo na 10 %. Zato je v sorazmerju s takšno oceno pritožbenega uspeha tožencu prisodilo tudi pritožbene stroške. Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi zahteve tožene stranke, podane v sami pritožbi in glede na izhodiščno vrednost spornega predmeta 400 točk (po tar. št. 18 OT), kot ta izhaja iz skupne vrednosti spornega predmeta. Pritožbeni stroški pritožnika tako znašajo 279,99 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe 229,50 EUR (500 točk OT), 20 % DDV višini 45,09 EUR in 2 % materialni stroški v višini 4,59 EUR. Glede na 10 % pritožbeni uspeh je tako tožena stranka upravičena do povrnitve 28,00 EUR pritožbenih stroškov.

Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov in tožeča stranka do njihovega povračila od tožene stranke ni upravičena (člen 155 ZPP). Zato je glede priglašenih pritožbenih stroškov tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče odločilo, da jih trpi tožeča stranka sama.