Jedro

Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave republike Slovenije DT 4234-358/2020-70 z dne 22. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožnici za motorno vozilo znamke AUDI, tip in model A6 ALLROAD KARAVAN, številka šasije ..., od davčne osnove 10.053,00 EUR odmerila davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) po stopnji 18,00 % in dodatni davek na motorna vozila po stopnji 8,00 % v znesku 2.613,78 EUR (točka 1 izreka). Odmerjeni davek mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe na prehodni davčni podračun, ki ga navaja (točka 2 izreka). Po preteku 30 dnevnega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka 4 izreka). Posebni stroški v tem postopku niso nastali. O stroških zastopanja pri vložitvi pritožbe se bo odločalo s posebnim sklepom (točka 5 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v ponovnem postopku ugotavljal davčno osnovo prometne vrednosti primerljivih vozil po Eurotax-u in Auto Scout 24, kar pojasni. Izračun vrednosti primerljivih vozil znaša od 7.290,00 EUR do 16.900,00 EUR, kar je v povprečju 11.170,00 EUR. Z upoštevanjem odbitne postavke 10,00 %, bi znašala vrednost primerljivih vozil 10.053,00 EUR. Pri upoštevanju vrednotenja primerljivih vozil na Auto Scout 24, ki v povprečju z upoštevanjem odbitne postavke 10,00 % znaša 10.053,00 EUR in na Eurotax-u, ki v povprečju z upoštevanjem odbitne postavke 10,00 % znaša 11.350,00 EUR, je davčni organ upošteval za odmero davka za tožnico ugodnejše vrednotenje, to je vrednotenje primerljivih vozil na Auto Scout 24, ki v povprečju z upoštevanjem odbitne postavke 10,00 % znaša 10.053,00 EUR. Iz cenilnega poročila z dne 31. 12. 2019 izhaja, da je cenilec ocenil tržno vrednost osebnega avtomobila znamke AUDI, tip: A6 ALLROAD QUATTRO, leto izdelave: november 2010, delovna prostornina: 2967 cm3, moč motorja: 176 Kw, števika šasije: ..., število prevoženih kilometrov: 156.000 km. Ogled navedenega vozila je bil izveden 30. 12. 2019. Ugotovljeno je bilo, da je vozilo brez elektronike, par plastik, predalnika, brez sedežev, števca kilometrov, ekrana MMi enote (radio + navigacija), brez predalnika na sopotnikovi strani, brez plastik v motornem prostoru, poškodovan prednji desni zračni amortizer ter zadnji desni zračni amortizer, oba ključa ter ključavnica na voznikovi strani sta uničena - potrebna menjava samo original. Po vgradnji manjkajočih delov elektronike je potrebno na uradnem servisu vse kodirati in omogočiti delovanje. Priložene so tudi fotografije poškodb vozila. Cenilec v poročilu navaja, da bi po katalogih znašala maloprodajna cena novega vozila za ta model na dan 30. 12. 2019 z vso opremo 52.812,00 EUR. Cenitev je bila izvedena s pomočjo prilagoditve po sistemu Eurotax, Schwacke, Auto Scout 24 ter ponudbe in povpraševanja. Za primerjavo tržne vrednosti vozila je bila izbrana kotacija prodaje takšnih vozil, starih 109 mesecev iz kataloga Eurotax trgo ABC, Schwacke ter Auto Scout 24 in znaša 12.100,00 EUR. Iz cenitve izhaja, da je na predmetnem vozilu potrebno popraviti oz. zamenjati poškodovane in odtujene dele. Cenilec je v cenilnem poročilu specificiral vrednost nakupa posameznih poškodovanih in odtujenih delov za navedeno vozilo. Material naj bi skupaj z DDV znašal 21.052,52 EUR. Poleg materiala so navedeni še stroški za delo. Skupni stroški popravila navedenega vozila naj bi znašali skupaj z DDV 25.177,52 EUR. Ker stroški popravila vozila presegajo tržno vrednost, je cenilec upošteval vrednost rešenih delov. Na podlagi analize ocenjuje vrednost predmetnega vozila na dan 31. 12. 2019 v višini 400,00 EUR. Davčni organ je ugotovil, da je v cenilnem poročilu za primerjavo tržne vrednosti vozila izbrana kotacija prodaje takšnih vozil, starih 109 mesecev iz kataloga Eurotax trgo ABC, Schwacke ter Auto Scout 24 in znaša 12.100,00 EUR. Davčni organ vrednosti vozila, ugotovljenega s cenilnim poročilom, ki ga je k napovedi priložila tožnica, ni vzel kot davčno osnovo za odmero davka, saj je bilo vozilo ob ogledu mobilne enote 20. 1. 2020 v drugačnem stanju kot to izhaja iz cenilnega poročila z dne 31. 12. 2019, kar je razvidno tudi iz priloženih fotografij vozila, tako pri ogledu mobilne enote, kot pri cenilnem poročilu. Iz cenilnega poročila tudi ne izhaja, koko je bila ugotovljena vrednost rabljenega in poškodovanega vozila v znesku 400,00 EUR.

3. Tožnica je odgovorila na dopis davčnega organa z dne 29. 7. 2020 in navedla, da je bilo vozilo ob pridobitvi v Republiko Slovenijo nevozno, kar je še danes. V Republiko Slovenijo je bilo pripeljano na prikolici. Kot dokaz je priložila izjavo A. A. z dne 19. 8. 2020, ki je dne 17. 7. 2019 ob 20:00 uri videla, da je predmetno vozilo nevozno in da v notranjosti manjka določena oprema. Istega dne je kriminalist Policijske uprave Koper B. B. opravil ogled navedenega vozila, zato tožnica predlaga zaslišanje kriminalista in poziva davčni organ, naj pridobi poročilo o ogledu predmetnega vozila. Priložila je tudi izjavo C. C. z dne 20. 8. 2020, ki je imel predmetno vozilo v pregledu julija 2019. Predlaga tudi izvedbo ogleda vozila. V nadaljevanju navaja, da je bilo vozilo ob pridobitvi brez elektronike, par plastik, predalnika, brez sedežev, števca kilometrov, ekrana MMI enote, brez predalnika na sopotnikovi strani, brez plastik v motornem prostoru, poškodovan prednji desni zračni amortizer ter zadnji desni zračni amortizer, oba ključa ter ključavnica na voznikovi strani so bili uničeni, kot izhaja tudi iz poročila sodnega cenilca. V cenilnem poročilu so ugotovitve podkrepljene s slikami, ki kažejo stanje vozila ob pridobitvi. Iz predhodno navedenih izjav izhaja, da je bilo vozilo povsem spuščeno na tla, da je bila elektronika uničena, da ročna zavora ni delovala, da je bilo krmiljenje vozila onesposobljeno in da so bile pnevmatike močno obrabljene. Prilaga tudi zapisnik o zasegu predmetov z dne 7. 1. 2020 ter izjavo prodajalca predmetnega vozila z dne 20. 8. 2020, da bilo vozilo 27 .12. 2019 prodano E. E. brez sedežev, kilometerskega števca in navigacijskega sistema za 500,oo EUR v gotovini. Od pridobitve vozila oz. od izvedene cenitve do pregleda mobilne enote organa je bilo vozilo v nekoliko drugačnem stanju. V vozilo je bil vgrajen števec, začasno nameščena MMI enota, zamenjani prednje podvozje, dva stabilizatorja, dve zračni blazini, vse štiri pnevmatike, baterija, prednja žarometa, olje, hladilna tekočina in popravljena prednja leva zračna blazina. Vse stare dele vozila, ki so bili zamenjani, ima zavezanka v hrambi na naslovu ..., kjer se nahaja tudi predmetno vozilo. Predlaga ponovni ogled vozila. Navaja, da je davčni organ zgolj pavšalno ocenil cenilno poročilo. V zvezi s pozivom davčnega organa k predložitvi dokazil pa navaja, da je izkazala, v kakšnem stanju je bilo vozilo ob pridobitvi. Dela na predmetnem vozilu je izvedel njen življenjski partner, ki je tudi natančno opredelil, kaj se je dogajalo z vozilom do ogleda mobilne enote. Kot dokaz navaja cenilno poročilo cenilca D. D. z dne 31. 12. 2019, izjavo E. E., predlaga zaslišanje kriminalista B. B. in tudi, da organ po uradni dolžnosti pridobi uradno poročilo o ogledu vozila s strani kriminalista Policijske uprave Koper. Prilaga pa tudi izjavi A. A. in C. C., ter izjavo F. F. v overjenem prevodu, zapisnik o zasegu predmetov z dne 7. 1. 2020 ter predlaga ogled predmetnega vozila skupaj z zbirko zamenjanih starih delov na naslovu ...

4. V zvezi z navedenim je davčni organ tožnici pojasnil, da v predmetnem postopku ni sporno dejstvo, da je vozilo v nevoznem stanju. Sporno je drugačno stanje vozila ob ogledu mobilne enote 22. 1. 2020 v primerjavi s stanjem vozila ob izvedeni cenitvi na dan 31. 12. 2019. Tožnico je davčni organ večkrat pozval k predložitvi dokazil o popravilu. Glede predloženih izjav 21. 8. 2020 davčni organ ni zaslišal oseb, ki so podale izjave, saj se izjave nanašajo na obdobje pred cenitvijo cenilca D. D. z dne 31. 12. 2019 in navajajo predvsem nevoznost predmetnega vozila, ki pa ni sporna. Tožnico je večkrat pozival k predložitvi dokazil, s katerimi bi dokazala drugačno stanje vozila ob ogledu mobilne enote v primerjavi s stanjem vozila ob izvedeni cenitvi, ki pa jih tožnica ni predložila. Davčni organ v ponovnem postopku cenitve ni upošteval. Pri odmeri davka je za določitev davčne osnove upošteval povprečje primerljivih vrednosti vozil na Auto Scout 24 v znesku 11.170,00 EUR, z odbitno postavko v višini 10,00 % in odmeril davek od vrednosti 10.053,00 EUR, po stopnji 18,00 % ter dodatni davek po stopnji 8,00%, skupaj 2.613,76 EUR.

5. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožničino pritožbo zavrnilo.

6. Tožnica v tožbi ugovarja napačno uporabo materialnega prava, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitve določb postopka. Uvodoma povzema potek postopka in prvenstveno ugovarja bistveno kršitev določb postopka po točki 2 prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s točko 7 drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi katerih se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. Davčni organ ni nikjer navedel konkretno katera vozila je vzel za primerjavo in kakšne konkretno so njihove karakteristike in kako je prišel do odbitne postavke 10,00 % in ni obrazložil razlogov za takšno višino. Davčni organ se ni opredelil do slik stanja vozila iz cenitvenega poročila, ki objektivno kažejo stanje vozila ob pridobitvi v Republiko Slovenijo. Davčni organ je navedel le, da cenilnega poročila ne bo upošteval, ker je bilo vozilo ob ogledu mobilne enote v drugačnem stanju kot izhaja iz cenilnega poročila. Prav tako se ni opredelil do izjave tožnice in do dokaznih predlogov iz vloge z dne 21. 8. 2020, kjer je bilo natančno opisano stanje vozila in konkretno navedeno, kaj je bilo zamenjano oz. popravljeno na vozilu do trenutka cenitve. Davčni organ ni upošteval slik zamenjanih oz. popravljenih delov, ki jih je naredila mobilna enota in ni navedel razlogov, zakaj predlaganih dokazov ni izvedel. Prav tako tudi ni utemelji razlogov zakaj naj bi bili v konkretnem primeru kot dokazno sredstvo bistveni prav računi za popravljene oz. zamenjane dele na vozilu pri tem, da je tožnica jasno navedla, da je so bila dela na predmetnem vozilu izvedena s strani E. E., ki je tožničin življenjski partner in je natančno opredelil, kaj se je z vozilom dogajalo do ogleda mobilne enote, tožnica pa je tudi predlagala ogled vozila in zamenjanih delov vozila, ki jih hrani. Kršitev postopka pa je podana tudi, ker mobilna enota ob ogledu vozila ni sestavila zapisnika, kot to določa prvi odstavek 74. člena ZUP. Kršena sta tudi 10. člen in 164. člen ZUP, ki določata pravila dokazovanja. Davčni organ je povsem pavšalno zavrnil izvedbo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, kar pojasni na straneh 4 in 5 tožbe. Davčni organ je kršil tudi prvi odstavek 82. člena ZUP, ker je tožnici oteževal vpogled v spis, kar pojasni na strani 5 tožbe. Zaradi navedenih kršitev določb postopka je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Davčni organ pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo in sicer 6. člen Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) in napačno ugotovil dejansko stanje v zadevi, kar pojasni na straneh 6 in 7 tožbe. Davčni organ je napačno ugotovil, da je nakupna vrednost predmetnega vozila v višini 500,00 EUR nerealna in ne ustreza prometni vrednosti vozila in posledično napačno uporabil 6. člen ZDMV, ker je namesto prodajne vrednosti vozila (ki ustreza realnemu stanju predmetnega vozila ob pridobitvi) upošteval vrednost po mnenju davčnega organa primerljivih vozil, pri čemer je upošteval, da je bilo stanje predmetnega vozila dobro, kar ne ustreza realnemu stanju. Tožnica pa izpodbija stroškovni del izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ter tožnici tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, ki jih priglaša, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Davčni organ je utemeljeno pristopil k ugotavljanju prometne vrednosti vozila kot osnove za odmero davka. Tožnico je večkrat pozval k predložitvi dokazov, ki so pravno odločilni za ugotovitev davčne osnove, to je računov o popravilu in zamenjavi delov, ki pa jih ni predložila. Davčni organ je uporabil podatke iz Eurotax in opravil primerjavo 8 vozil, ki po karakteristikah ustrezajo obravnavanemu vozilu in upošteval odbitno postavko 10,00 % zaradi navoznosti predmetnega vozila. Davčni organ je sam ugotovil davčno osnovo v višini 10.053,00 EUR, kar pojasni. Zavrne tudi ugovore o kršitvah določb postopka ter vse dokazne predloge tožnice s katerimi tožnica dokazuje, da je vozilo nevozno, kar pa ni sporno Stanje vozila ob ogledu mobilne enote 22. 1. 2020 je bistveno drugačno od stanja, ki ga navaja tožnica in ga dokazuje s cenitvijo na dan 31. 12. 2019, hkrati pa ne predloži dokazil o popravilu oz. zamenjavi delov na predmetnem vozilu Tožnica se je tudi ves čas postopka imela možnost udeleževati se postopka. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito z izpodbijano odločbo tožnici odmeril davek na motorna vozila in dodatni davek na motorna vozila. Sporna je ugotovitev davčnega organa, da prodajna cena predmetnega vozila ne ustreza prometni vrednosti ob pridobitvi, zaradi česar je davčni organ sam ugotavljal davčno osnovo. Med strankama pa ni sporno, da je bilo predmetno vozilo ob pridobitvi in tudi kasneje v nevoznem stanju. Prav tako med strankama tudi ni sporno, da se je stanje predmetnega vozila od pridobitve (stanje vozila tožnica dokazuje s cenitvenim poročilom cenilca z dne 31. 12. 2019) do ogleda mobilne enote dne 20. 1. 2020, spremenilo. Sporno pa je, ali je tožnica s predloženimi dokazi v postopku izkazala stanje vozila ob pridobitvi in posledično ustreznost prodajne cene glede na prometno vrednost predmetnega vozila ob pridobitvi oz. ustreznost priglašene davčne osnove za odmero davka. Sporno je tudi ali je davčni organ višino ugotovljene davčne osnove v izpodbijani odločbi obrazložil do te mere, da omogoča preizkus in v post0pku tožnici tudi omogočil, da se o ugotovitvah izreče. 10. V skladu s 3. členom ZDMV se davek plačuje od motornih vozil iz tarifnih oznak: 8703 21, 8703 22, 8703 23, 8703 24, 8703 31, 8703 32, 8703 33 in 8703 90 ter iz tarifne oznake 8711, določenih v carinski tarifi Evropske skupnosti, objavljeni kot Priloga I Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), z vsemi spremembami, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. V skladu z 6. aa členom ZDMV od motornih vozil iz 3. člena tega zakona davčni zavezanci iz 4. člena tega zakona poleg davka na motorna vozila plačujejo tudi dodatni davek na motorna vozila. Zavezanec za obračunavanje in plačevanje davka je proizvajalec oziroma oseba, ki pridobi motorno vozilo v drugi državi članici Evropske unije oziroma uvoznik motornih vozil. Pridobitev motornega vozila iz druge države članice Evropske unije za namene tega zakona pomeni pridobitev blaga znotraj Skupnosti, kot je opredeljena v Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Osnova za davek je prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in davka na dodano vrednost. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice Evropske unije šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost, določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. Na podlagi določbe 6. člena ZDMV je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in davka na dodano vrednost. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primerih uvoza, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil. 11. Davčni organ vrednosti vozila, ugotovljenega s cenilnim poročilom z dne 31. 12. 2019, ki ga je k napovedi priložila tožnica, ni vzel kot davčno osnovo za odmero davka, kar je utemeljil, da je bilo vozilo ob ogledu mobilne enote 20. 1. 2020 v drugačnem stanju kot to izhaja iz cenilnega poročila z dne 31. 12. 2019, kakor tudi, da iz cenilnega poročila cenilca ne izhaja, koko je bila ugotovljena vrednost predmetnega vozila v višini 400,00 EUR. Na podlagi določbe 6. člena ZDMV je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, na kar vpliva stanje vozila ob pridobitvi. Stanje vozila oz. ustreznost priglašene prodajne cene predmetnega vozila je tožnica dokazovala s cenilnim poročilom cenilca D. D. z dne 31. 12. 2019, kakor tudi z drugimi dokaznimi sredstvi in dokaznimi predlogi in sicer: z izjavo E. E., predlagala je zaslišanje kriminalista B. B., ki je opravil ogled vozila in tudi, da naj davčni organ po uradni dolžnosti pridobi uradno poročilo o ogledu vozila, ki ga je opravil kriminalist Policijske uprave Koper. Davčnemu organu je predložila tudi izjavi A. A. in C. C., ter izjavo F. F. v overjenem prevodu, zapisnik o zasegu predmetov z dne 7. 1. 2020 ter predlaga ogled predmetnega vozila in tudi ogled zamenjanih starih delov na predmetnem vozilu, ki se nahajajo na naslovu ... Davčni organ pa je po presoji sodišča napačno presodil, da z navedenimi dokazi in dokaznimi predlogi skuša tožnica dokazati dejstvo, da je bilo predmetno vozilo v nevoznem stanju, kar pa med strankama ni sporno. Do nekaterih dokaznih predlogov tožnice pa se davčni organ tudi ni opredelil (npr. do dokaznega predloga ogled zamenjanih starih delov na predmetnem vozilu). Po presoji sodišča tožnica s predlaganimi dokazi in dokaznimi predlogi skuša dokazati ustreznost prodajne vrednosti vozila oz. ustreznost priglašene davčne osnove za odmero davka. Po presoji sodišča tožnica utemeljeno davčnemu organu očita bistveno kršitev določb postopka. Tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ tožničinih dokaznih predlogov nista zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov oz. se do posameznih dokaznih predlogov nista opredelila.

12. Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov strank pa se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna. Upravni organ lahko sicer predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev predlaganih dokazov ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v upravnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja. Ko stranka v upravnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da upravni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena). Upravni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Vnaprejšnja dokazna ocena pa predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka.

13. Tožnica je v postopku po presoji sodišča pravočasno in substancirano za dokazovanje relevantnih dejstev (stanje predmetnega vozila ob pridobitvi motornega vozila iz druge države članice Evropske unije) podala dokazni predlog za zaslišanje prič, ki so podale izjave, ki pa mu prvostopenjski organ ni sledil (strani 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe), zavrnil pa ga je tudi pritožbeni organ (stran 8 obrazložitve) z obrazložitvijo, da tožnica kljub večkratnim pozivom davčnega organa ni predložila dokazil o popravilu oz. zamenjavi delov vozila (npr. računov). Po stališču davčnega organa bi bili edino računi v konkretnem primeru primerno in verodostojno dokazno sredstvo. Pri tem pa sam pritožbeni organ na strani 9 obrazložitve navaja, da: "je v postopku dejstva možno dokazovati tudi z izjavami in predlagati zaslišanje prič, vendar se s temi dokaznimi predlogi dokazuje dejstva, ki so v postopku sporna, to pa je v konkretnem primeru ugotovitev pravilne davčne osnove za odmero davka." Na podlagi določbe 6. člena ZDMV je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice Evropske unije šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost, določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. Na prodajno ceno oz. na višino davčne osnove za odmero davka v konkretnem primeru pa vsekakor vpliva stanje vozila ob pridobitvi (nevoznost, oprema, manjkajoči deli vozila), ki ga skuša s svojimi dokaznimi predlogi dokazat tožnica. Po presoji sodišča pa je stanje predmetnega vozila ob pridobitvi vsekakor sporno.

14. Davčni organ je pri svoji presoji izhajal iz dejstva, da tožnica ni predložila verodostojnih listin (računov za popravilo predmetnega vozila oz. za zamenjane dela vozila), iz katerih bi bili razvidni zatrjevani poslovni dogodki.1 Po presoji sodišča prvostopenjski in pritožbeni organ predlaganih dokaznih predlogov nista zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. Že iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve "praviloma" dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. izjava priče, zaslišanje stranke, zaslišanje priče, ogled) pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora.2 Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil zgolj s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze o popravilu oz. zamenjavi novih delov vozila - računi, stran 5 obrazložitve izpodbijane odločbe) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.3 Splošna vnaprejšnja dokazna ocena pomena določene vrste dokazov pa po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno predlaganega zaslišanja prič, ogleda vozila oz. zamenjanih delov vozila) ter predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 15. Res je, da imajo v davčnem postopku listinski dokazi prednost. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati naravo spora, in sicer, da gre za obdavčitev fizične osebe, ki dokazuje stanje predmetnega vozila ob pridobitvi oz. ustreznost priglašene davčne osnove za odmero davka. V takšnih primerih so dokazni predlogi kot so izjava priče, zaslišanje priče ter ogled vozila oz. ogled zamenjanih delov na predmetnem vozilu, ki jih hrani tožnica, primeren dokaz in v skladu s 77. členom ZDavP-2. Poleg navedenega je citiran dokazni predlog za zaslišanje prič po presoji sodišča tudi potreben, saj tožnica z njim ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana in tudi ne dejstev, ki med strankama niso sporna, temveč nasprotna dejstva in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna.4

16. Po presoji sodišča je davčni organ storil bistveno kršitev določb postopka ker ni zavrnil predlaganih dokaznih predlogov tožnice iz zakonsko dopustnih razlogov oz. se do predlaganega dokaza za ogled zamenjanih starih delov predmetnega vozila, ki jih tožnica hrani, ni opredelil in ker izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu z določbo 214. člena ZUP. Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo (6. člen ZDMV) napačno uporabljeno.

17. Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče ne more samo rešiti spora, saj so relevantna dejstva nepopolno ugotovljena in so bili zmotno presojeni dokazi in ker je potrebno dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj očitane kršitve določb postopka odpravi. Davčni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. V ponovnem postopku naj davčni organ dopolni ugotovitveni postopek in očitane kršitve določb postopka odpravi ter ugotovi vsa relevantna dejstva in jih dokazno oceni v skladu s stališči in napotki sodišča iz te sodbe ter v zadevi ponovno odloči in o tem izda odločbo, ki bo zadostila pogojem iz 214. člena ZUP. V primeru, če bo v ponovljenem postopku ocenil, da so predlagani dokazi pravočasni, substancirani oz. taki, da jih je potrebno izvesti, bo moral predlagano zaslišanje prič izvesti (saj so pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama sporna) oz. predlagan ogled delov, ki so bila v predmetnem vozilu zamenjana in jih hrani tožnica, prav tako izvesti in ponovno oceniti izvedene dokaze s tehtanjem vseh dokazov in tožničinih ugovorov, ter utemeljiti svojo odločitev. V nasprotnem primeru pa bo moral izvedbo dokazov ustrezno in argumentirano zavrniti iz pravno dopustnih razlogov. Po izvedenem ugotovitvenem postopku bo moral v zadevi ponovno odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka izdati upravni akt, ki bo vsebovala vse sestavine upravne odločbe, kot jih določa 214. člen ZUP, z obrazložitvijo, ki bo omogočala preizkus.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnica, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povečano za znesek davka na dodano vrednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 259/2016 z dne 24. 10. 2018 i n X Ips 5/2015 z dne 30. 11.2016. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 3 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016 in X Ips 407/2019 z dne 11. 6.2019. 4 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 460/2011 z dne 29. 9. 2011 in X Ips 114/2013 z dne 23. 10. 2014.