Jedro

Predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi podredni zahtevek za delno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2558/2009 z dne 22. 9. 2015 (I. točka izreka). Predlog tožene stranke za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse, je zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je sklep nerazumljiv in nejasen, saj sodišče v 4. točki obrazložitve govori o veljavnosti Zakona o sodnih taksah (ZST), ki je veljal ob začetku postopka, v istem odstavku pa kot podlago uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1, toženi stranki ni razumljivo, kateri zakon pravzaprav velja. Sklep je nerazumljiv tudi v delu odmere, saj je v času veljave ZST kot plačilno sredstvo veljal slovenski tolar in je bila vrednost točke 19 tolarjev (preračunano 0,0792855951 EUR). Posledično je napačen izračun sodne takse. Sodišče ni odgovorilo na trditev, da je sodno takso treba odmeriti po ZST, ki je bolj ugoden za stranko. Nepravilno je bil obravnavan predlog in zahteva po oprostitvi plačila sodne takse, saj materialni položaj tožene stranke ni bil proučen dovolj skrbno. S plačilom sodne takse bi se položaj tožene stranke in njene družine bistveno poslabšal, nepravilen je tudi zaključek, da je sodišče zavrnilo tudi podreden zahtevek. Tožena stranka predlaga, da sodišče njeno zahtevo po obročnem plačevanju ali odlogu plačila oziroma oprostitvi sodne takse ponovno prouči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v četrtem in petem odstavku obrazložitve pravilno navedlo materialnopravno podlago, ki jo je treba uporabiti pri odmeri sodne takse v konkretnem primeru. Na ZST-1 se je sklicevalo le v delu, ki ureja dopustnost ugovora zoper plačilni nalog iz razloga, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (34.a člen ZST-1) ter glede 39. člena ZST-1, ki opredeljuje časovno veljavnost zakonov. Ta določa, da se v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo zakona, do pravnomočnega zaključka postopka takse plačujejo po prejšnjih predpisih, torej je treba upoštevati in odmeriti takso po prej veljavnem ZST. Sodišče se je torej pravilno opredelilo do trditev glede tega, kateri zakon je treba uporabiti pri odmeri takse.

5. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil sklep nerazumljiv v delu odmere, ker je bil v času veljave ZST plačilno sredstvo slovenski tolar in vrednost točke 19 tolarjev. Drži, da je bila vrednost točke v času sprejema navedenega zakona, to je v letu 1990, 19 tolarjev, vendar se je vrednost točke usklajevala z rastjo cen življenjskih potrebščin, nazadnje je znašala 0,0821 EUR, kot je pri odmeri pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Nadaljnjih razlogov glede odmere, ki so pravilni, pritožba ne izpodbija. Ker bi znesek sodne takse v konkretnem primeru presegal maksimalni znesek 40.000 točk (taksa bi namreč znašala 5.255,82 EUR), je sodišče sodno takso pravilno odmerilo v višini 40.000 točk, kar znaša 3.284,00 EUR.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev v II. točki izreka, to je glede zavrženja predloga za taksno oprostitev. Sodišče prve stopnje je namreč predlog zavrglo zato, ker je bilo o predlogu za taksno oprostitev za pritožbeni postopek že pravnomočno odločeno (sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 4. 2015, potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1911/2015 z dne 1. 7. 2015). Ker je torej tožena stranka ponovno vložila predlog za oprostitev, odlog in obročno plačilo iste sodne takse, česar ni utemeljila z nobenimi drugimi oziroma dodatnimi okoliščinami, kot s tistimi, s katerimi je utemeljevala že prvi predlog za oprostitev, je sodišče prve stopnje njen predlog, glede na to, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pravilno zavrglo. Materialnega položaja zato sodišču prve stopnje pri konkretni odločitvi ni bilo treba presojati, prejšnja odločitev je že pravnomočna in je zato tožena stranka ne more več izpodbijati.

7. Končno je neutemeljena tudi navedba, da je nepravilen zaključek, da je sodišče zavrnilo tudi podreden zahtevek o odlogu ali obročnem plačevanju, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi podredni zahtevek za delno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse, pri čemer je sodišče prve stopnje v pravnomočnem sklepu z dne 9. 4. 2015 tudi predlog za odlog plačila sodne takse izrecno zavrnilo, potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka razpolaga z dovolj sredstvi, da bi dolžno takso lahko poplačala takoj in v enkratnem znesku, ne da bi bilo pri tem ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njene družine.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).