Jedro

Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe je z vidika posega v telesno celovitost poškodbeno kaznivo dejanje, z vidika življenja poškodovanca, ki bi bilo lahko zaradi poškodbe v nevarnosti, pa abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za ta dejanja je značilno, da je podana zgolj abstraktna nevarnost, to je samo oddaljena možnost, da bo prišlo do poškodovanja pravno zavarovane dobrine, ne da bi se v konkretni situaciji ta nevarnost dejansko pojavila. Okoliščine, iz katerih izhaja abstraktna nevarnost za življenje, mora sodišče nedvoumno ugotoviti, pri čemer zadostuje splošna nevarnost, da bi lahko prišlo do konkretne ogrozitve življenja ali celo smrti. Ravno stopnja ogroženosti življenja je temeljni razlikovalni element med kaznivima dejanjema hude in posebno hude telesne poškodbe; če je nevarnost za življenje konkretna, gre za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe.

Med sodbo in obtožbo, kljub spremenjenemu opisu, obstaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba in je bil s strani sodišča spremenjen le toliko, da je sodišče vanj dodalo, da bi oškodovanka zaradi zastrupitve in nezavesti lahko bruhala. Sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, zakaj je štelo, da v obravnavanem primeru ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obsojenka v resnici bruhala. S tem, ko je sodišče v konkretni del opisa obsojencu očitanega ravnanja dodalo, da bi obsojenka lahko bruhala je ravnalo v obsojenčevo korist in opravilo tako imenovano redukcijo kazenskopravnega očitka obsojencu. Zato obtožba ni mogla biti prekoračena.

Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana zaradi nasprotja med sodbo sodišča prve in druge stopnje, temveč se (praviloma) nanaša le na nasprotje v sodbi sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. B. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 13672/2015 z dne 2. 7. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Zoper obsojenca je iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, da je storil kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti po 128. členu KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka v zavrnilnem delu sodbe obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 13672/2015 z dne 19. 11. 2019 pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi, ob nespremenjeni preizkusni dobi, določeno kazen zvišalo na eno leto zapora. V preostalem je pritožbo državne tožilke in v celoti pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da je sodišče s posegom v konkretni opis kaznivega dejanja prekoračilo obtožbo, da je spregledalo izvedensko mnenje doc. dr. Mirana Brvarja, dr. med., da oškodovankino življenje ni bilo v nevarnosti, da je bila obsojencu zaradi prekoračitve obtožbe kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, in da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe prišlo v nasprotje z izrekom sodbe sodišča prve stopnje in njeno obrazložitvijo, kar je zaključilo, da je bilo oškodovankino življenje v nevarnosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe po obtožnem predlogu, oziroma podrejeno, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da sodišče prve stopnje s spremembo izreka ni prekoračilo svoje zakonske pravice, sprememba pa ne pomeni poslabšanja pravnega položaja obsojenca, da zahteva s trditvijo, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, da se je višje sodišče ustrezno opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb, in da kršitev ustavne pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca v obravnavanem primeru ni podana.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so v izjavi navedli, "da obtožba ne bi vzdržala, če sodišče ne bi poseglo vanjo", zato je neutemeljena trditev Vrhovnega državnega tožilstva, da se dejansko stanje za obsojenca ni poslabšalo, da ne drži, da obsojenčeva obramba pri očitku kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbija dejansko stanje, in da je sodba sodišča prve stopnje za obsojenca predstavljala "nedopusten element presenečenja.

B.

5. Temeljni ugovor zahteve za varstvo zakonitosti je, da je sodišče prve stopnje ob izreku sodbe zagrešilo kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s posegom v konkretni del opisa kaznivega dejanja. Vložniki utemeljujejo kršitev z navedbami, da je državno tožilstvo obsojencu v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja očitalo, da bi bilo zaradi njegovega ravnanja lahko oškodovankino življenje v nevarnosti, ker je v nezavestnem stanju tudi bruhala in bi se lahko zadavila z izbljuvano želodčno vsebino. Sodišče je konkretni del opisa kaznivega dejanja spremenilo tako, da je dodalo, da bi oškodovanka v nezavestnem stanju lahko tudi bruhala. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da je sodišče na takšen način „obdržalo očitek vložniku v smeri obsodilne sodbe“ in tako prevzelo funkcijo tožilstva, ki mu ni uspelo dokazati trditev v obtožnem predlogu.

6. Državno tožilstvo je obsojencu v obravnavanem primeru očitalo, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1, ker je iz malomarnosti drugemu prizadejal tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti njegovo življenje s tem, da je v restavraciji oškodovanki v pijačo vlil točno neugotovljeno količino GHB – gama hidroksi butanojske kisline ali njenega prekurzorja, ki jo je oškodovanka spila, zaradi česar je padla v nezavest, iz katere se je zbudila šele po 10 urah na urgentnem bloku Kliničnega centra v Ljubljani, zaradi zastrupitve in nezavesti pa bi bilo lahko njeno življenje v nevarnosti, ker je v nezavestnem stanju tudi bruhala in bi se lahko zadavila z izbljuvano želodčno vsebino.

7. Sodišče je po opravljenem dokaznem postopku, ob nespremenjenem abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja, v njegov konkretni del dodalo, da bi oškodovanka zaradi zastrupitve in nezavesti lahko tudi bruhala in bi se lahko zadavila z izbljuvano želodčno vsebino. Konkretni del opisa kaznivega dejanja je torej dopolnilo z besedo „lahko“.

8. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe je z vidika posega v telesno celovitost poškodbeno kaznivo dejanje, z vidika življenja poškodovanca, ki bi bilo lahko zaradi poškodbe v nevarnosti, pa abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za ta dejanja je značilno, da je podana zgolj abstraktna nevarnost, to je samo oddaljena možnost, da bo prišlo do poškodovanja pravno zavarovane dobrine, ne da bi se v konkretni situaciji ta nevarnost dejansko pojavila. Okoliščine, iz katerih izhaja abstraktna nevarnost za življenje, mora sodišče nedvoumno ugotoviti, pri čemer zadostuje splošna nevarnost, da bi lahko prišlo do konkretne ogrozitve življenja ali celo smrti. Ravno stopnja ogroženosti življenja je temeljni razlikovalni element med kaznivima dejanjema hude in posebno hude telesne poškodbe; če je nevarnost za življenje konkretna, gre za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe.1

9. Upoštevaje, da za obstoj kaznivega dejanja hude telesne poškodbe zadošča že abstraktna nevarnost, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili že iz očitka tožilstva, preden je vanj poseglo sodišče, razvidni vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 je namreč razvidno stališče, da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja za obsojenca ugodnejši. 10. V obravnavanem primeru med sodbo in obtožbo, kljub spremenjenemu opisu, obstaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba in je bil s strani sodišča spremenjen le toliko, da je sodišče vanj dodalo, da bi oškodovanka zaradi zastrupitve in nezavesti lahko bruhala. Sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe3 podrobno obrazložilo, zakaj je štelo, da v obravnavanem primeru ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obsojenka v resnici bruhala. S tem, ko je sodišče v konkretni del opisa obsojencu očitanega ravnanja dodalo, da bi obsojenka lahko bruhala je ravnalo v obsojenčevo korist in opravilo tako imenovano redukcijo kazenskopravnega očitka obsojencu. Zato obtožba ni mogla biti prekoračena.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ker se ni mogel opredeliti do ugotovitve sodišča, da bi oškodovanka „lahko bruhala“ in s tem v zvezi predlagati izvedbe novih razbremenilnih dokazov. Kot že rečeno, je bil poseg sodišča v konkretni del opisa kaznivega dejanja v obsojenčevo korist. Zato izvedba dodatnih dokazov s tem v zvezi, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti naštevajo obsojenčevi zagovorniki (ponovno zaslišanje doc. dr. Mirana Brvarja, dr. med., njegovo soočenje z dr. Gordano Koželj in podobno,) ne bi bila materialnopravno relevantna za odločitev o obsojenčevi krivdi. Za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja je namreč ob hudi zastrupitvi, s posledično več ur trajajočo nezavestjo, nepomembno, ali je obsojenka dejansko bruhala, ali pa je zaradi zastrupitve in nezavesti obstajala zgolj možnost, da bi pri njen prišlo do bruhanja, saj je sodišče utemeljeno presodilo, da je v obeh primerih podana abstraktna nevarnost za njeno življenje. Poleg tega vložniki v zahtevi konkretno ne pojasnijo, katero odločilno dejstvo bi lahko dokazali z izvedbo dodatnih dokazov.

12. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo še kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da je podano nasprotje med opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, ki je v razlogih sodbe zaključilo, da je bilo oškodovankino življenje v nevarnosti, čeprav je iz izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da bi zaradi zastrupitve in nezavesti lahko bilo njeno življenje v nevarnosti.

13. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

14. Pritrditi je treba vložnikom zahteve, da je pritožbeno sodišče4 navedlo, da je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da že sama nezavest, ki je trajala kar 10 ur, v povezavi z nestrokovnim obravnavanjem oškodovanke (polivanjem z vodo, premeščanjem v drug prostor in podobno), „pomeni zadostno dejstveno podlago, da je bilo oškodovankino življenje v nevarnosti“. Neutemeljena pa je trditev zahteve, da je zaradi te navedbe v sodbi sodišča druge stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev namreč ne more biti podana zaradi nasprotja med sodbo sodišča prve in druge stopnje, temveč se (praviloma) nanaša le na nasprotje v sodbi sodišča prve stopnje. Zapis pritožbenega sodišča, da je bilo oškodovankino življenje v nevarnosti predstavlja nedoslednost, saj bi moralo pritožbeno sodišče uporabiti pogojnik in v obrazložitvi navesti, da bi bilo oškodovankino življenje lahko v nevarnosti. Vendar pa takšna navedba pritožbenega sodišča nima vpliva na zakonitost sodbe, saj je sodišče v obrazložitvi podrobno presodilo5, da je oškodovankino zdravstveno stanje, povzročeno z obsojenčevim ravnanjem, pomenilo abstraktno nevarnost za njeno življenje, ker je obstajala realna možnost, da bi v nezavesti bruhala. Utemeljeno je torej zaključilo, da v obravnavani zadevi okoliščina, ali je oškodovanka bruhala, ne predstavlja odločilnega dejstva, ker je bilo ugotovljeno, da so bili pri njej podani znaki hude zastrupitve, ki vsebujejo tudi potencialno nevarnost bruhanja.

15. Z ostalimi trditvami zahteve (da je izvedenec doc. dr. Miran Brvar ugotovil, da oškodovankino življenje ni bilo v nevarnosti, da je bilo njeno stanje podobno stanju opitosti, da je bilo dokazovanje v kazenskem postopku ves čas osredotočeno na zadnji kontakt med obsojencem in oškodovanko, čeprav oškodovanka ni izgubila zavesti „zaradi zadnjega kozarčka pijače, ki naj bi ji ga natočil obsojenec, temveč pa od pijače, ki jo je popila najmanj 15 do 45 minut prej) obramba po vsebini ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izraža svoje nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec po podatkih sodišča prve stopnje zaposlen in prejema plačo v višini okoli 700,00 EUR, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Primerjaj Šošić M., v Korošec D., et. al. (2018): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), prva knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakultete Univerze v Ljubljani, stran 432 do 433. 2 Primerjaj na primer sodbe v zadevah I Ips 168/97, I Ips 11/2001, I Ips 332/2003 in I Ips 214/2005 in številne druge. 3 11. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 8. točka obrazložitve sodb pritožbenega sodišča. 4 8. točka na peti strani sodbe. 5 8. in 10. točka razlogov sodbe.