Jedro

Breme vzpostavitve zakonitega stanja z vidika ZGO-1 torej nosi ne le investitor, ampak tudi vsi morebitni kasnejši lastniki objekta, zato za izrek inšpekcijskega ukrepa ni pomembno, ali je kasnejši lastnik kupil že zgrajeno nepremičnino obremenjeno s pravno napako. V takem primeru ima kupec možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke proti prodajalcu nepremičnine, to dejstvo pa na samo vodenje inšpekcijskega postopka ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožnici naložila, da takoj ustavi gradnjo garaže tlorisnih izmer okoli 6,5 x 6,5 m, dograjeno k stanovanjski hiši, in stopnic širine približno 1,2 m za dostop na krovno ploščo garaže, oboje na zemljišču parc. št. 742 k.o. ..., ter da do 30. 4. 2008 odstrani sporni objekt in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je tožnica postala lastnica teh nepremičnin februarja 2006, da sta investitorja gradnje (A.A. in B.A.) objekt zgradila v letu 1980 in da z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem za hišo, oboje izdanim pri Občini Dravograd, sporna gradnja ni bila dovoljena. V nadaljevanju upravni organ ugotavlja, da za gradnjo obravnavanega objekta ni bilo pridobljeno ne lokacijsko ne gradbeno ali enotno gradbeno dovoljenje, ki bi bilo izdano na podlagi enega od v času gradnje veljavnih predpisov (Zakona o urbanističnem planiranju, ZGO/73, ZGO/84, ZUN ali ZGO-1). Poleg tega garaža ne izpolnjuje pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, saj ne gre za enostavni objekt v skladu z določbami Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Po določbi 3. točke 1. odstavka 5. člena Pravilnika sme tloris garaže kot enostavnega objekta znašati do 30 m2, medtem ko je površina tožničine garaže 38,65 m2, večji od dovoljenih 3 metrov pa je tudi razpon nosilnih delov krovne plošče, ki ni montažne izvedbe. Poleg tega je ta z enim vogalom postavljena na parcelno mejo s sosednjim zemljiščem, za kar pisno soglasje soseda ni bilo pridobljeno. S tem obravnavani objekt ne izpolnjuje pogoja odmika od sosednjih zemljišč po 4. alineji 1. točke 20. člena Pravilnika. Ker je za gradnjo objekta potrebno gradbeno dovoljenje, ki ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je tožnica pasivno legitimirana v obravnavanem inšpekcijskem postopku, saj bi se morala pred inšpekcijskim organom izkazati z gradbenim dovoljenjem, zato da gradnja ne bi bila opredeljena kot nelegalna. Gradbeno dovoljenje mora sicer pridobiti investitor, vendar pa mora lastnik objekta tega hraniti dokler objekt stoji, kar velja tudi za njegovega pravnega naslednika (1. odstavek 107. člena ZGO-1). Zato je tožnica kot lastnica objekta pasivno legitimirana v tem postopku. Kot razbremenitveni argumenti v zadevi ne morejo biti upoštevani ugovori glede zmote oz. nevednosti ob sklepanju pogodbe o prenosu lastninske pravice, saj se inšpekcijski nadzor vrši z namenom zaščite javnega interesa. Neutemeljeno je tudi stališče, da bi morala biti izrečena obveznost le v delni odstranitvi objekta (do določenih teritorialnih mej), saj inšpektor pri nelegalni gradnji za kaj takega nima zakonske podlage.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je postala lastnica nepremičnin na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17. 2. 2007. Ob sklenitvi pogodbe je od prodajalca C. d.o.o. Ljubljana izvedela le, da meja med zemljišči parc. št. 741 in 742 na eni strani in sosednjimi zemljišči parc. št. 690/2 in 690/6 k.o. ... ni urejena, ni pa bila seznanjena z dejstvom, da je garaža postavljena na črno in da sega celo do sosedove meje. Predlaga, da v pravdo kot stranski intervenient na njeni strani vstopi podjetje C. d.o.o. Nadalje poudarja, da se lastnik sosednjega zemljišča gradnji objekta ni uprl, prav tako ji ni znano, da bi zahteval lastninsko pravico na njem ali njegovo odstranitev ali izplačilo prometne cene zemljišča v smislu 25. člena takrat veljavnega ZTLR. Meni, da je zahteva toženke po odstranitvi objekta, ki je bil zgrajen že pred 18 leti, zastarana. Nadalje navaja, da želi sporni objekt legalizirati in da ga je pripravljena porušiti v merah, ki presegajo meje in kjer posega v tuje pravice. Z lastnikom sosednjega zemljišča se dogovarja tudi o zamenjavi dela zemljišča, na katerem stoji sporni objekt. Če bo sklenjena menjalna pogodba, bo kot lastnica tudi tega dela zemljišča legalizirala gradnjo. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in da toženki naloži izdajo ustrezne odločbe za legalizacijo garaže in stopnic. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi odločb, izdanih v obravnavanem primeru na prvi in drugi stopnji, ter se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem še dodaja: Nepravilno je stališče, da tožnica ni inšpekcijska zavezanka v obravnavanem postopku. Inšpekcijski zavezanec, to je oseba, zoper katero se vodi inšpekcijski postopek, je v primeru nedovoljenih gradenj - pri čemer je nelegalna gradnja, to je gradnja brez gradbenega dovoljenja, le ena od oblik (12. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) -, primarno investitor, če pride do prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu pa njegov novi lastnik. To izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščena v poglavje „3. Druge sankcije“ in ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa dolžnost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po navedeni določbi je namreč zavezanec za plačilo investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Dodaten argument v prid izpodbijanemu stališču izhaja tudi iz samega namena inšpekcijskih ukrepov v zvezi z nedovoljenimi gradnjami: ti naj dosežejo oz. vzpostavijo stanje, kakršno je bilo pred nedovoljenim posegom v prostor. V skladu z določbo 1. odstavka 3. člena ZGO-1 je gradnjo novega objekta namreč dopustno začeti le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Breme vzpostavitve zakonitega stanja z vidika ZGO-1 torej nosi ne le investitor ampak tudi vsi morebitni kasnejši lastniki objekta, zato za izrek inšpekcijskega ukrepa ni pomembno, ali je kasnejši lastnik kupil že zgrajeno nepremičnino – tako kot v obravnavanem primeru – obremenjeno s pravno napako (odsotnost gradbenega dovoljenja). V takem primeru ima kupec možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke proti prodajalcu nepremičnine, to dejstvo pa na samo vodenje inšpekcijskega postopka ne vpliva.

Za izrek inšpekcijskega ukrepa ni bistveno, ali sporni objekt v celoti leži na zemljišču tožnice, niti njegov odmik od meje s sosednjim zemljiščem. Tožnica namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega organa, da garaža ne izpolnjuje pogojev iz 3. točke 1. odstavka 5. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji) glede največjega dovoljenega tlorisa (presega največjo dovoljeno tlorisno površino do 30 m) in glede načina gradnje, saj nosilni deli krovne plošče niso montažne izvedbe, čeprav je razpon večji od 3 m (v zvezi s 3. alinejo 1. točke 20. člena Pravilnika). Že iz teh razlogov ne gre za enostavni objekt – samo tak objekt pa je mogoče pod nadaljnimi pogoji graditi brez gradbenega dovoljenja.

Ker v zadevi ni sporno, da za garažo s stopnicami gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, gre v celoti za nelegalno gradnjo, zato se izrečeni inšpekcijski ukrep glede njene odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja lahko nanaša le na objekt kot celoto.

Prav tako na odločitev v zadevi ne more vplivati načrtovana legalizacija. Če bo tožnica pridobila gradbeno dovoljenje, bo to lahko razlog za ustavitev morebitnega izvršilnega postopka, na zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa pa ne vpliva. Ker ne ZGO-1 ne Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ne določata zastaranja vodenja inšpekcijskega postopka, se tožnica ne more sklicevati niti na to okoliščino.

Sodišče glede tožbenega zahtevka, da naj toženka tožnici izda odločbo, s katero ji bo omogočila legalizacijo garaže in stopnic, dodaja, da lahko tožnica v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 33. člena ZUS-1 v upravnem sporu v primeru izpodbojne tožbe zahteva le odpravo upravnega akta. Za pridobitev gradbenega dovoljenja pa mora vložiti vlogo v skladu z določbami ZGO-1 in ZUP, na podlagi katere bo lahko upravni organ sploh odločal o tovrstnem njenem zahtevku.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.