Jedro

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

Ker civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke.

Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP.

Izrek

I. Pritožba zoper točke II., III.b, IV. b in V. izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožbi zoper točko VI. izreka se deloma ugodi in se točka VI. izreka glede višine spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 54,67 EUR. V preostalem se pritožba zoper točko VI izreka zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je deloma ugodilo zahtevkoma za povrnitev neupravičene obogatitve zaradi priobčevanja fonogramov in za plačilo civilne kazni. Zavrnilo je zahtevka za poročanje o priobčevanju fonogramov in za povrnitev z iskanjem tožene stranke kot kršitelja nastalih stroškov. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov postopka.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka in sicer zoper vse tiste dele sodbe, s katerimi ni uspela. V zvezi z zahtevkom za povrnitev neupravičene obogatitve in plačilo civilne kazni navaja različne razloge, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče ne bilo uporabilo pravilne tarife, kar odločilno vpliva na njen uspeh v postopku. V zvezi s plačilom civilne kazni tudi meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi tudi pribitek za plačilo DDV. Glede zahtevka na poročanje in glede zahtevka na povrnitev z iskanjem tožene stranke kot kršiteljem nastalih stroškov navaja različne materialnopravne razloge, zaradi katerih naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna. Kolikor pa se pritožba nanaša na stroške postopka, pa je nezadovoljna s tem, ker ji prvostopenjsko sodišče ni prisodilo zahtevanih stroškov opomina v višini 40,00 EU in pa ker ni odločilo o povrnitvi stroškov za fotokopije.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

5. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožena stranka glede na velikost gostinskega obrata (50 m2) in čas priobčevanja fonogramov (28 mesecev) dolžna plačati nadomestilo v skupni višini 202,72 EUR. Glede podrobnih ugotovitev dejstev in izračuna nadomestila se ta sodba sklicuje na prvostopenjsko sodbo, ker jih nobena od strank niti ne izpodbija.

6. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča torej predvajala fonograme v svojem lokalu. Avtorsko delo je uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP).

7. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov.(1) Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“(2). SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005. 8. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno.

9. V 4. členu SS 2006 so urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti.

10. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

11. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

12. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

13. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

14. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

15. Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim torej ne more določiti posebne, najvišje tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko ali sorodno pravico.

16. V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika).

Civilna kazen

17. Pritožba tožeče stranke meni, da je bila civilna kazen narobe odmerjena zaradi uporabe napačne tarife. Poleg tega meni, da bi ji moralo prvostopenjsko sodišče prisoditi tudi nadomestilo za DDV. Oboje je materialnopravno zmotno.

18. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. Za takšen primer gre v tej zadevi.

19. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo za odločitev o zahtevku iz neupravičene obogatitve tarifo iz SS 2006. Takšna odločitev je bila materialnopravno pravilna. Pravilno je uporabilo isto tarifo tudi za odločitev, v kakšni višini je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni.

20. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(3), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(4) Zahtevek na poročanje

21. Eden pogojev za izdajo zamudne sodbe je sklepčnost tožbe. Sklepčnost pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Glede na 4. odstavek istega člena sodišče zavrne zahtevek, če je tožba obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo.

22. Prvostopenjsko sodišče je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poročanje, zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila. Tožba je torej bila v tem delu obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo iz povsem procesnopravnih razlogov.

23. V prid pravilnosti prvostopenjske odločbe v tem delu govorijo tudi materialnopravni razlogi. Edina norma, ki bi nemara lahko prišla v poštev kot materialnopravni temelj za zahtevek, je 4. odstavek 159. člena ZASP. Ta norma se nahaja v nizu drugih norm, ki urejajo pravni položaj kolektivnih organizacij (146. člen in nasl. ZASP). Zanj je značilno, da imajo deloma tudi javnopravni značaj.

24. Za zasebnopravne subjekte je značilna pravna enakopravnost. Takšno pravilo vzpostavlja 4. člen OZ, smiselno pa velja tudi za vsa ostala zasebnopravna razmerja. V literaturi takšno pravilo velja kot nesporna značilnost zasebnopravnih razmerij. Popolne pravne enakopravnosti pa očitno prav pri kolektivnih organizacijah ni. Na to med drugim tudi kaže tudi to, da je kršitev nekaterih določb celo prekršek (gl. 185. člen ZASP). To pa bi bilo nepredstavljivo, če bi imele kolektivne organizacije v celoti značaj zasebnopravnih organizacij. Morebitna kršitev obveznosti zavezane osebe bi sicer lahko predstavljala kršitev pravnoposlovnih ali zakonskih obveznosti, nikoli pa ne bi pomenila prekrška.

25. V luči povedanega je mogoče tudi razumeti nerodno odkazovanje v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP, ki govori o pošiljanju sporedov, hkrati pa izrecno odkazuje na 4. odstavek 159. člena ZASP. Zadnja določba se na sporede ne nanaša. Očitno je, da je zakonodajalec imel namen odkazati tudi na 4. odstavek 159. člena ZASP, čeprav mu to ni uspelo. Tako je treba to normo tudi razumeti; njena kršitev bi naj bila po zakonodajalčevem namenu prekršek, ni pa pravni temelj za nastanek zasebnopravne (in kot takšne tudi iztožljive zasebnopravne) obveznosti poročanja. Z vprašanjem pravnega pomena odkazovanja v 185. členu ZASP pa se posebej ukvarja odločba VSL, opr. št. I Cpg 924/2011, ki je glede pomena odkazovanja zavzela enako stališče, kot ta odločba.

26. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil torej v delu, v katerem se je nanašal na poročanje, v vsakem primeru neutemeljen. Tako je bilo, ker za postavljeni zahtevek tožeča stranka ni imela pravnega temelja v tistem edinem predpisu, ki bi za takšen zahtevek utegnil priti poštev. Tudi te nesklepčnosti ni mogoče odpraviti.

Zahtevek na povrnitev z odkrivanjem kršitve tožene stranke nastalih stroškov

27. Tožeča stranka v pritožbi smiselno navaja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Če bi bila tožena stranka ravnala v skladu z zakonom, bi tudi stroških ne nastali.

28. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo.

29. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da bila je prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

Stroški prvostopenjskega postopka

30. Tožeča stranka je izpodbijala prvostopenjsko sodbo zato, ker ni ugodila zahtevku za povrnitev stroškov opomina in pa odločilo o povrnitvi stroškov za fotokopije.

31. Pritožba je v tem delu delno utemeljena.

32. Prvostopenjsko sodišče je smiselno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov opomina po 11. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih.(5) Ravnalo je prav. Glede na 2. odstavek 1. člena ZPreZP je stvarno področje uporabe omejeno na pogodbe. Podrobnosti so določene v 2. odstavku 11. člena ZPreZP. Ker stranki tega spora nista sklenili pogodbe, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov izterjave na temelju ZPreZP.

33. Nepravilno pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo, ker ni priznalo pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov (tar. št. 6000 1 d. ZOdvT). Pritožbeno sodišče je preštelo fotokopije, ki so v spisu in naštelo skupaj 16 strani. Če se upošteva, da jih je tožeča stranka fotokopirala tudi za toženo stranko, je torej imela skupaj za 32 x 0.15 EUR, to je 4,80 EUR stroškov. Tožeča stranka je torej, glede na uspeh (27,7 %), upravičena do povrnitve 1,33 EUR pravdnih stroškov. V tem obsegu je bilo potrebno prvostopenjsko sodbo spremeniti in za toliko zmanjšati znesek stroškov, ki ga mora povrniti tožeča stranka toženi stranki.

Procesni temelj za odločitev pritožbenega sodišča

34. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo takšnih kršitev.

35. Prvostopenjsko sodbo je pritožbeno sodišče deloma spremenilo na temelju 358. člena ZPP, deloma pa jo je zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

36. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba glede glavne stvari sploh ni bila uspešna, glede pravdnih stroškov pa le v neznatnem delu, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP).

37. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi o tej zadevi. Kot takšen je bil nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP). Stroške mora zato nositi vlagatelj odgovora na pritožbo sam.

(1) Ur. l. RS, št. 68/2005. (2) Ur. l. RS, št. 107/2006. (3) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 18/2011 (v nadaljevanju: ZPreZP).