Jedro

Postopek nove zemljiškokatastrske izmere v zakonu ni bil urejen kot upravni postopek, ki bi bil zaključen z izdajo upravne odločbe, zato tožnika ne moreta uveljavljati nepravilnosti, za katere zatrjujeta, da so bile v tem postopku storjene, z uporabo pravnih sredstev po ZUP. O presoji, da naznanilni list, katerega izrek za ničnega predlagata tožnika bi moral prvostopenjski organ njun predlog zavreči, in ne zavrniti. Ne moreta pa tožnika ob jasnem razlogovanju, da se naznanilni list ne more izreči za ničnega, ker ni upravni akt v smislu in 1. in 2. odstavka 279. člena ZUP zgolj zaradi načina odločitve, ki je negativna meritorna namesto formalna (nezakonita), v tožbi z uspehom zatrjevati, da je organ pravno sredstvo dopustil ter v nadaljevanju nato uveljavljati kršite, ki naj bi jih ta v postopku meritornega reševanja predloga zagrešil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke, da se naznanilni list št. 337/79 z dne 13. 6. 1979 izreče za ničnega. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da iz vlog z dne 11. 12. 2006 in 9. 12. 2009 smiselno izhaja, da tožnika predlagata organu, da za ničnega izreče naznanilni list št. 337/79 z dne 13. 6. 1979, ki je bil izdan pri meritvah parcele št. 564/2 k.o. ..., ki so potekale v letih 1978 in 1979 in v katerem so po njunem mnenju podatki napačni ter nimajo nobene veljave ter jih je treba izreči za nične. Povzema, da sta tožnika navajala, da navedeni naznanilni list navaja staro in novo stanje izmere parcele 564/2 k. o. ... ter vsebuje ugotovitev, da se spremenijo mere te parcele in da se parcela zmanjša za 191 m2, vendar pa v naznanilnem listu ni navedeno, da se zaradi tega za toliko zmanjša premoženje solastnikov parcele in da se to premoženje prenaša na tretje osebe. Nadaljuje, da sta tožnika dalje navajala, da sta bila do leta 2004 prepričana, da se njuna lastnina izkazuje pri mejnih parcelah št. 564/5, 1289/5, 832/2 in 834/1, ter dalje, da je do prenosa lastninske pravice delov parcele št. 564/2 na druge parcele v lasti tretjih oseb prišlo s sklepom sodišča z dne 3. 12. 1984, ko se je poočitila nova izmera na podlagi navedenega naznanilnega lista. Organ v nadaljevanju ugotavlja, da se po 1. odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za nično lahko izreče odločba, po 2. odstavku tega člena pa tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Za ničnega se tako ne more izreči naznanilni list, saj z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih in pravnih koristih stranke. Naznanilni list po svoji naravi ni odločba. Zato je organ predlog tožnikov za izrek ničnosti naznanilnega lista zavrnil. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe še navedel, da je naznanilni list z dne 13. 6. 1979 nastal v postopku izdelave zemljiškega katastra, ki je potekal na podlagi takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat) in Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel. Podatki zemljiškokatastrske izmere in katastrske klasifikacije zemljišč so bili skladno z 20. členom ZZKat javno razgrnjeni. Po 22. členu ZZKat so lastniki oziroma uporabniki, ki so se strinjali z razgrnjenimi podatki, to potrdili s svojim podpisom v elaboratu razgrnitve, če pa se niso strinjali, so uradni osebi lahko podali svoj ugovor. Ob razgrnitvi podatkov zemljiškokatastrske izmere so 27. 2. 1979 takratni lastniki parcele št. 564/2 podpisali izjavo, da so seznanjeni z razgrnjenimi podatki ter z razlogi, ki so povzročili razliko v površini 191 m2 med starim in novim stanjem, ter da se z razgrnjenimi podatki strinjajo oziroma da imajo v primeru, da se s temi podatki ne strinjajo, možnost vložiti ugovor. Organ ugotavlja, da stranke ugovora niso vložile ter so bili s tem podatki za predmetno parcelo vzpostavljeni v zemljiškem katastru (23. člen ZZKat). Z naznanilnim listom z dne 13. 6. 1979 pa je takratna geodetska uprava obvestila sodišče o spremembah, evidentiranih v zemljiškem katastru v postopku izdelave zemljiškega katastra.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 15. 9. 2010 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je v celoti pritrdil tudi razlogom za odločitev prvostopenjskega organa ter zavrnil vse pritožbene navedbe tožnikov kot neutemeljene. Navedel je, da tožnika sicer točno navajata, da tožnica razgrnjenih podatkov ni podpisala, vendar je drugostopenjski organ ocenil, da je bila z njimi, kot smiselno izhaja iz predloga tožnikov, v celoti seznanjena. Drugostopenjski organ še navaja, da je način oziroma listinsko obliko sporočila, s katerim je geodetski organ sporočil pristojni zemljiški knjigi podatke o spremembah v zemljiškem katastru, v navedem obdobju še določal predvojni Zakon o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih iz leta 1930, ki je veljal do uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995, ter je v paragrafu 27 določal, da se v primerih, kot je obravnavani, sprememba odpisov delov parcel, uporabljenih za ceste, izvede v zemljiški knjigi brez običajnih za zemljiškoknjižno poslovanje potrebnih listin ter se sporoči v obliki naznanilnega oziroma prijavnega lista kot obliko izkaza sprememb. V zvezi z navedbo tožnikov, da sta v postopku nove izmere izgubila lastninsko pravico na 191 m2 dela zemljišča parcele št. 564/2, pa je drugostopenjski organ tema pojasnil, da bosta morala to sporno vprašanje reševati v sodnem postopku in da to vprašanje ne more biti predmet reševanja v upravnem postopku.

Tožnika v tožbi navajata, da je upravni postopek pokazal, da se je v postopku nove zemljiškokatastrske izmere površina parcele št. 564/2 zmanjšala za 191 m2 ter je bilo to poočiteno z naznanilnim listom z dne 13. 6. 1979, ki je bil podlaga za poočitev teh sprememb v zemljiški knjigi, v posledici česar sta tožnika kot lastnika navedene nepremičnine od leta 1972 dalje brez pravne podlage izgubila lastninsko pravico na delu njima lastne nepremičnine. Nepravilno je pravno naziranje organov v odločbah prve in druge stopnje, da bi morala tožnika uveljavljati svoj zahtevek v sodnem postopku. Ob nespornem dejstvu, da je prišlo do sprememb površine njune nepremičnine v upravnem postopku v zadevi zemljiškega katastra in da je bil naznanilni list zakonita podlaga za vknjižbo sprememb v zemljiški knjigi, je utemeljen in logičen pravni interes tožnikov, da se v upravnem postopku ugotovijo zatrjevane nepravilnosti. Tožnika bosta v sodnem zemljiškoknjižnem postopku lahko uspešna le, če bosta dokazala materialnopravno nezakonitost vpisa na podlagi naznanilnega lista. Če je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je predmetni naznanilni list zakonita podlaga za vknjižbo sprememb v zemljiški knjigi, potem je napačen zaključek upravnih organov, da naznanilni list ni odločba v smislu določb ZUP, v posledici česar tožnika ne moreta uveljavljati ničnosti tega akta oziroma doseči s takim zahtevkom, da se ugotovi zakonitost in pravilnost postopka, v katerem je nesporno prišlo do spremembe površine nepremičnine v lasti tožnikov brez pravne podlage, torej na način, ki ni skladen z materialnopravnimi predpisi. Tožnika dalje navajata, da po materialnopravnih predpisih niti prenehanje niti pridobitev lastninske pravice ne moreta nastati brez pravnega temelja (po zakonu, na podlagi pravnega posla ali sodne ali upravne odločbe). Naznanilni list, ki je bil materialnopravna podlaga za vknjižbo sprememb v zemljiško knjigo, torej v smislu določb ZUP ima značaj upravne odločbe. Na njegovi podlagi je bilo namreč v resnici odločeno o njuni pravici, to je o nepremičnini, na kateri imata tožnika lastninsko pravico. Pravna kvalifikacija zahtevka stranke je stvar, ki jo opravi organ po uradni dolžnosti ter je nepomembno, kako stranka vlogo naslovi in kaj glede materialnopravne kvalifikacije zatrjuje, bistvena je vsebina in pomen navedb stranke v vlogi. Če pa bi sodišče prav tako zavzelo stališče, da naznanilni list nima učinka odločbe, potem mora biti predmet presoje v tem upravnem sporu tudi materialnopravno stališče drugostopenjskega organa v zvezi z uporabo določbe 27. paragrafa Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, prepisih in odpisih iz leta 1930. Če je naznanilni list v teh primerih akt za vknjižbo sprememb, potem mu učinka ni mogoče odreči. Tožnika se strinjata, da sta organa v upravnem postopku pravilno kvalificirala predlog tožnikov kot predlog za ugotovitev ničnosti naznanilnega lista, vendar pa sta pri odločanju nepravilno zaključevala, da to ni akt, ki bi ga bilo mogoče v smislu določb ZUP izreči za ničnega. Ob takem zaključku pa bi sicer bilo treba predlog tožnikov zavreči, vendar prvostopenjski organ tako ni ravnal in tudi drugostopenjski organ ni menil tako, kar pomeni, da je bilo o predlogu meritorno odločeno; to pa pomeni, da je predlog tožnikov po temelju možen in dopusten. Tožnika dalje navajata, da sta oba upravna organa v svojih odločbah obširno opisala zakonsko podlago in potek postopka nove izmere. Vendar pa sta po njunem mnenju v posledici napačne uporabe materialnega prava nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje ter zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Iz odločb organov obeh stopenj izhaja, da sta dejansko stanje ugotavljala z vpogledom v listine takratnega postopka nove izmere, pri tem pa tožnikoma ni bila dana možnost vpogleda v listine, na katere organa opirata svojo odločitev, ter jima ni bila dana možnost, da se o tem izjavita. Tako je ostalo nerazjasnjeno dejansko stanje zlasti glede vprašanja, ali sta tožnika podala izjavo v smislu 1. odstavka 22. člena ZZKat, po katerem se mora lastnik oziroma uporabnik podpisati na elaborat razgrnitve, in ne na naznanilni list, kot napačno navaja drugostopenjski organ. Organ pa tudi ne navede izrecno, katera stranka je podala izjavo, ki jo citira in kje je ta izjava zapisana. V nasprotju s 4. odstavkom 22. člena ZZKat je tudi zaključek drugostopenjskega organa, da je treba šteti, da je bila drugotožnica seznanjena z elaboratom, čeprav ga ni podpisala. Taka domneva bi bila možna le ob ugotovitvi, da je bila navedena pravilno vabljena na razgrnitev. Take ugotovitve drugostopenjskega organa pa ni, zato je njegov zaključek napačen. V posledici zmotne uporabe materialnega prava (18. do 20. člen ZZKat) sta organa napačno in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje v zadevi. Tožnika menita, da bi pravilna in celovita materialnopravna in dejanska presoja konkretnega primera pripeljala do drugačne rešitve. Ob nesporni ugotovitvi organov, da je prišlo do spremembe v površini nepremičnine v lasti tožnikov v geodetskem postopku in ob ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je bil ta postopek voden zaradi uskladitve katastrskega stanja z dejanskim v naravi v zvezi z neodmerjenima parcelama št. 1289/5 (občinska parcela) in dovozno potjo parcela št. 564/5, bi morala organa z gotovostjo preizkusiti in priti do zaključka, kje je površina izgubljena oziroma h kateri parceli je bila pripisana in na kakšni podlagi. Kajti ZZKat v 8. členu določa, da se vrisi in vpisi v zemljiškem katastru smejo opraviti le na podlagi listine, ki je predvidena s tem zakonom in s predpisi za njegovo izvrševanje ter na podlagi uradnih ugotovitev, ki jih opravijo pristojni organi. Iz 4. člena Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja izhaja, da se morajo pred izvedbo zemljiškokatastrske izmere za namene nove izdelave zemljiškega katastra po 18. do 20. členu ZZKat v mejnem ugotovitvenem postopku ugotoviti in zamejničiti posestne meje parcel po pravilih mejnega ugotovitvenega postopka, ki je predpisan z ZZKat v 11. do 17. členu in še podrobneje v Navodilu. S tem obveznim predhodnim postopkom je zajamčeno in zagotovljeno sodelovanje lastnikov in uporabnikov in so zagotovljeni vsi ukrepi, ki preprečujejo možnost nastanka takih sprememb, kot jo zatrjujeta tožnika, brez pravne podlage. Zato tožnika pravilno opozarjata, da tudi morebiten njun podpis na naznanilnem listu ne pomeni oziroma ne izkazuje njunega pristanka na nastalo spremembo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi tako moral organ presoditi in ugotoviti, ali je bil v konkretnem postopku pred izdelavo elaborata, operata in končno naznanilnega lista izveden mejni ugotovitveni postopek in ali sta stranki v tem postopku sodelovali in na kakšni podlagi je prišlo do odmere in zamejničenja vseh treh nepremičnin, to je 564/2, 1289/5 in 564/5, vse k.o. ... oziroma vseh nepremičnin, zajetih v postopku nove izmere, in v korist katere nepremičnine in posledično korist katerega njenega lastnika je šlo na tožnikovi nepremičnini manjkajočih 191 m2 površine. Šele na tej podlagi bi lahko tožnika uspešno sprožila sodne postopke zoper lastnike nepremičnin, v korist katerih je šla manjkajoča površina, potrditvah tožnikov neodplačno in brez podlage. Ker upravna organa v posledici napačne in pomanjkljive uporabe materialnega prava tega dejstva nista ugotavljala, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter je odločitev nepravilna. Če obravnavani postopek izdelave katastra – nove izmere ni bil voden zakonito, je ta postopek nezakonit in ničen, v tej posledici pa tudi naznanilni list, ki je bil podlaga za knjižbo sprememb v zemljiško knjigo. Nepomembno je pri tem, da sta oziroma če sta tožnika podpisala naznanilni list oziroma ali sta pritrdila javno razgrnjenemu elaboratu, saj je dejstvo, da se pravice pred eventuelnimi spremembami površin brez podlage lahko varujejo učinkovito le znotraj mejnega ugotovitvenega postopka. Od tod tudi pravilna trditev tožnikov, da iz naznanilnega lista in v zvezi z njim ni več kaj varovati ali ugotavljati glede sprememb površin in podlag za take spremembe. Tožnika sodišču predlagata, da odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil predlog tožnikov, da se za ničnega izreče naznanilni list, ki je bil izdan v zvezi s postopkom nove zemljiškokatastrske izmere, vodenem po določbah ZZKat o izdelavi zemljiškega katastra, iz razloga, ker naznanilni list po svoji pravni naravi ni odločba, po določbah 1. in 2. odstavka 279. člena ZUP pa se za nična lahko izrečeta le odločba in sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih.

Postopek izdelave zemljiškega katastra je v ZZKat (Uradni list SRS, št. 16/74 in nasl.) urejen v 3. poglavju, v členih 18 do 23. Ključne so določbe o tem, da morajo biti podatki zemljiškokatastrske izmere in katastrske klasifikacije zemljišč javno razgrnjeni (1. odstavek 20. člena), da morajo biti prizadeti lastniki oziroma uporabniki pismeno povabljeni na razgrnitev (1. odstavek 21. člena), da lastniki oziroma uporabniki svoje strinjanje z razgrnjenimi podatki potrdijo s podpisom na elaboratu razgrnitve, če se ne strinjajo, pa lahko podajo ugovor, o katerem geodetski organ odloči z odločbo, in če ugovoru ugodi, spremeni tudi stanje v elaboratu zemljiškokatastrske izmere oziroma katastrske klasifikacije zemljišč (1. in 2. odstavek 22. člena), da na podlagi podatkov, dobljenih z zemljiškokatastrsko izmero, katastrsko klasifikacijo ali z drugimi uradnimi ugotovitvami izdela občinski geodetski organ zemljiškokatastrski operat (1. in 2. odstavek 23. člena).

Da je bil po citiranih določbah ZZKat voden tudi postopek nove katastrske izmere v k.o. ..., ki je vključeval tudi parcelo št. 564/2, izhaja iz naznanilnega lista št. 337/79, katerega izrek za ničnega sta predlagala tožnika; naznanilni list (v spisni dokumentaciji upravnega spisa) vsebuje navedbo geodetskega organa, da je bila stranka – kot lastniki so navedeni oba tožnika in A.A. – obveščena ter da se po 22. členu ZZKat z razgrnjenimi podatki strinja, in tipsko z odtisom štampiljke prednapisano ter nato izpolnjeno izjavo, da se lastnik z razgrnjenimi podatki zemljiškokatastrske izmere, ki so vpisani v tem izkazu, strinja ter da je seznanjen z razlogi za razliko v površini med starim in novim stanjem, ki je 191 m2 – pri čemer za parc. št. 564/2 navaja podatke o površini in vrsti rabe po starem in novem stanju - ter da ima v primeru nestrinjanja možnost vložiti ugovor, vsebuje pa tudi žig geodetskega organa ter podpis odgovorne osebe tega organa. To pa pomeni, da je v skladu s citiranimi določbami ZZKat geodetski organ na podlagi podatkov, dobljenih z novo zemljiškokatastrsko izmero, in ki so bili predhodno javno razgrnjeni (pri čemer tožnika ne navajata, da bi bil voden tudi ugovorni postopek v smislu 1. do 3. odstavka 22. člena ZZKat), izdelal zemljiškokastrski operat (1. in 2. odstavek 23. člena ZZKat). S podatki oziroma spremembami v katastrskem operatu (glede oštevilčbe, posestne meje, površine in vrste rabe parcele) pa je geodetski organ bil dolžan sproti seznanjati sodišče (1. odstavek 31. člena ZZKat), pri čemer je podatke oziroma spremembe podatkov geodetski organ sporočal sodišču z naznanilnimi listi, kot izhaja iz 2. odstavka citiranega člena. Tudi iz Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in prepisih (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, z dne 16. maja 1931), paragrafa 27 (v poglavju IV. Soglašanje zemljiške knjige in zbirke zemljiškoknjižnih načrtov z zemljiškim katastrom) izhaja, da kolikor se nanašajo vpisi v popisnem listu zemljiške knjige na dejstva, ki so razvidna iz zemljiškega katastra, izvede sodišče spremembe na podlagi prijavnega lista katastrskega oblastva brez zaslišanja strank po službeni dolžnosti, če po stanju zemljiške knjige za to ni ovir. Naznanilni list je tako v smislu citiranih določb ZZKat in zemljiškoknjižnega predpisa predstavljal dokument (obvestilo), s katerim je geodetski organ seznanil sodišče s spremembami (med drugim) v posestni meji, površini in vrsti rabe parcel, ki jih je geodetski organ pred tem izvedel v katastrskem operatu, po zaključku v skladu z ZZKat vodenega postopka. Brez podlage tako tožnika zatrjujeta, da ima naznanilni list v smislu določb ZUP značaj upravne odločbe. Naznanilni list glede na citirane določbe predpisov ni bil izdan v upravnem postopku, in tudi po svoji vsebini ni upravna odločba, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici ali obveznosti (stranke) v kakšni upravni zadevi (v smislu 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke, ki jo ureja upravno pravo). Zmotno menita tožnika, sklicujoč se pri na pravno ureditev nastanka in prenehanja lastninske pravice, da naj bi bilo z naznanilnim listom, ki je bil podlaga za poočitenje v zemljiški knjigi (spremenjenih) podatkov zemljiškega katastra, odločeno o prenehanju lastninske pravice tožnikov na delu nepremičnine v njuni lasti; naznanilni list je predstavljal zgolj obvestilo zemljiški knjigi, na podlagi katerega je ta pri nepremičninah vpisala take podatke (o površini, vrsti rabe), kot jih je vseboval kataster kot izvorna evidenca teh podatkov o nepremičninah. Ker naznanilni list ne le po nazivu pač pa tudi po vsebini ni upravna odločba ali sklep, s katerim je v upravnem postopku odločeno o vsebinskih vprašanjih, ga tudi po presoji sodišča po določbah 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08) ni mogoče izreči za ničnega.

Kolikor tožnika menita, da bi zaradi dejstva, da se je površina njune parcele zmanjšala v zadevi zemljiškega katastra, ki jo je vodil geodetski (upravni) organ, bila upravičena do tega, da se v upravnem postopku (ter ne sodnem) tudi ugotovijo zatrjevane nepravilnosti, sodišče odgovarja, da po spredaj povzetih določbah ZZKat postopek nove zemljiškokatastrske izmere ni bil urejen kot upravni postopek, ki bi bil zaključen z izdajo upravne odločbe, in v katerem bi bile procesne pravice strankam zagotovljene v skladu s pravili upravnega postopka. V postopku nove zemljiškokatastrske izmere so bile pravice strank varovane v skladu z določbami ZZKat z zagotovljeno možnostjo, da (preden je bil po podatkih zemljiškokatastrske izmere izdelan zemljiškokatastrski operat) v postopku javne razgrnitve podatkov zemljiškokatastrske izmere (po poprejšnjem zamejničenju meja za novo izmero) te pregledajo in jim ugovarjajo, se izjavijo o svojem (ne)strinjanju z razgrnjenimi podatki in se seznanijo tudi s pisnimi podatki starega in novega stanja ter z razliko v površini (v zemljiškoknjižnem postopku pa nato tudi z možnostjo vložitve pritožbe zoper sklep, s katerim je bila v zemljiški knjigi na podlagi naznanilnega lista nova izmera poočitena). Ker postopek nove zemljiškokatastrske izmere v zakonu ni bil urejen kot upravni postopek, ki bi bil zaključen z izdajo upravne odločbe, sta tožnika v zmoti, da bi mogla uveljavljati nepravilnosti, za katere zatrjujeta, da so bile v tem postopku storjene, z uporabo pravnih sredstev po ZUP.

Sodišče pa se s tožnikoma sicer strinja, da bi ob presoji, da naznanilni list, katerega izrek za ničnega sta predlagala, ni odločba ali sklep iz 1. oziroma 2. odstavka 279. člena ZUP, moral prvostopenjski organ njun predlog zavreči, in ne zavrniti. Vendar pa s sprejemom negativne meritorne namesto formalne odločitve organ ni posegel v pravice ali pravne koristi tožnikov, zato navedena nepravilnost ni razlog za poseg sodišča v izpodbijano odločbo (1. alinea 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1). Ne moreta pa tožnika ob jasnem razlogovanju prvostopenjskega organa v okviru formalnega preizkusa predloga, da se naznanilni list ne more izreči za ničnega, ker ni upravni akt v smislu in 1. in 2. odstavka 279. člena ZUP, in ki mu po povedanem pritrjuje tudi sodišče, zgolj zaradi načina odločitve, ki je negativna meritorna namesto formalna (nezakonita), v tožbi z uspehom zatrjevati, da je organ pravno sredstvo dopustil ter v nadaljevanju nato uveljavljati kršitev, ki naj bi jih ta v postopku meritornega reševanja predloga zagrešil. Drugačno odločitev v zadevi je namreč mogoče doseči le z izpodbijanjem dejanskih in pravnih razlogov, ki so za odločitev pravno relevantni (in ob pogoju, da so tožbene navedbe utemeljene). Za utemeljitev rezultata formalnega preizkusa predloga tožnikov za izrek naznanilnega lista za ničnega (da je ta nedovoljen) zadostuje ugotovitev organa, da naznanilni list v smislu citirane vsebine določb ZZKat in zemljiškoknjižnih predpisov, na podlagi katerih je bil izdan, ni upravni akt iz 1. oziroma 2. odstavka 279. člena ZUP. Glede na to tožnika ne moreta biti uspešna s tožbenimi navedbami, da sta organa, ob tem ko sta v svojih odločbah obširno opisala zakonsko podlago za postopek nove katastrske izmere ter njen dejanski potek, pri tem nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje (ker ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, katera oseba je podpisala izjavo, ki jo vsebuje naznanilni list; ker organ ne bi mogel enostavno domnevati, da se je drugotožnica seznanila z elaboratom nove izmere, čeprav ga ni podpisala; ker je ostalo neugotovljeno, h kateri parceli je bil priključen del parcele, za površino katere se je njuna parcela zmanjšala oziroma na kakšni podlagi je sploh prišlo do odmere in zamejničenja parcel, ki so bile zajete v postopek nove izmere), nepravilno uporabila materialno pravo (ker ni bilo ugotovljeno, da postopek, v katerem je bil naznanilni list izdan, ni bil voden v skladu z določbami ZZKat, kajti izveden bi moral biti mejni ugotovitveni postopek, v katerem bi tožnika morala imeti možnost sodelovati) ter kršila pravila postopka (ker tožnikoma pred odločitvijo v zadevi nista dala možnosti izjave), saj naj bi pravilna in celovita materialnopravna in dejanska presoja konkretnega primera po mnenju tožnikov morala pripeljati do ugotovitve, da je bil postopek nove zemljiškokatastrske izmere voden nezakonito ter je v tej posledici nezakonit in ničen, prav tako pa tudi naznanilni list, in torej do drugačne rešitve zadeve. Predlog tožnikov za izrek naznanilnega lista za ničnega namreč ni bil obravnavan meritorno, ker je nedovoljen. Zgoraj povzete tožbene navedbe se tako nanašajo na dejstva in okoliščine, ki za odločitev v zadevi niso pravno pomembne ter na pravilnost odločitve v zadevi ne morejo vplivati (zato tudi morebitna nepravilna presoja katere od vsebinsko identičnih navedb tožnikov v predlogu in pritožbi o nezakonitosti izvedenega postopka nove zemljiškokatastrske izmere ter naznanilnega lista - s strani upravnih organov, ki se po povedanem nanašajo na dejstva in okoliščine, ki niso pravno relevantne za odločitev, ne more biti razlog za poseg sodišča v izpodbijani akt). V zvezi s povzetimi tožbenimi navedbami sodišče še dodaja, da celo meritorna obravnava predloga, ki procesne pogoje za vsebinsko obravnavanje izpolnjuje (in ki jih predlog tožnikov ne), obsega zgolj ugotavljanje, ali je podan kateri od v zakonu taksativno naštetih razlogov, da se upravni akt izreče za ničnega (1. do 6. točka 1. odstavka 279. člena ZUP) - organ je pri tem vezan na uveljavljane ničnostne razloge - ter ne celovite presoje pravilnosti in zakonitosti upravnega akta ter postopka, v katerem je bil izdan.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da bi organ zakonito odločil z izdajo sklepa o zavrženju predloga tožnikov, vendar pa z izdano odločbo o zavrnitvi predloga tožnikov ni posegel v njuno pravico ali pravno korist. Stroškovni zahtevek tožnikov pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbe zavrže, zavrne, ali se postopek ustavi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.