Jedro

Kadar niso podani pogoji za obvezno prekinitev pravdnega postopka in je potrebno reševati predhodno vprašanje, lahko sodišče samo o njem odloča in v takem primeru na podlagi določb ZPP ni mogoče doseči prekinitve postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v drugi pravdi. Zastavlja se lahko le vprašanje skladnosti take odločitve z načelom procesne ekonomije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v R. je sklenilo, da se sklep, sprejet na glavni obravnavi dne 15.9.2005 o prekinitvi tega postopka, razveljavi in se postopek v tej zadevi ne prekine.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Izpodbija ga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da se postopek v tej zadevi prekine do pravnomočne odločitve o izbrisni tožbi. Navaja, da je v skladu s procesnim sklepom vložila izbrisno tožbo in jo predložila v obravnavani zadevi. Tožeča stranka ni mogla postati lastnica nepremičnine parcele št. 509/7 k.o. H., iz razlogov, ki so navedeni v izbrisni tožbi. Če bo tožena stranka z izbrisno tožbo uspela, bo ta odločitev neposredno vplivala tudi na odločitev v predmetni zadevi.

Zato gre za predhodno vprašanje in bi moral biti postopek prekinjen.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Predlaga, da se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, njej pa prizna tudi pritožbene stroške. Odločitev prvostopenjskega sodišča šteje kot materialnopravno in procesnopravno povsem pravilno. Navaja, da je že na prvi pogled jasno, da je izbrisna tožba neutemeljena, ker jo je vložila neupravičena oseba, in da lastništva tožeče stranke ne bo izpodbila. Pa tudi, če bi bila utemeljena, to ne bi bil razlog za prekinitev postopka, saj lahko v pravdi za prenehanje vznemirjanj tožbeni zahtevek vloži tudi domnevni lastnik.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje res ni ravnalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je svoj sklep, sprejet na glavni obravnavi dne 15.9.2005, da se pravdni postopek v tej zadevi prekine zaradi rešitve predhodnega vprašanja v pravdi, ki jo bo sprožila tožena stranka z vložitvijo tožbe, spremenilo in odločilo, da se postopek v tej zadevi ne prekine. Sodišče prve stopnje namreč samo svojih sklepov zoper katere je dopustna pritožba ne bi smelo razveljaviti, za kar gre v danem primeru, saj o pritožbi zoper sklep, kadar je dovoljena pritožba po zakonu, odloča le sodišče druge stopnje. Vendar pa v danem primeru tožena stranka te kršitve postopka, ki je le relativnega značaja, ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo ni dolžno paziti po uradni dolžnosti, ker ne gre za bistvene kršitve določb postopka po 1, 2, 3, 6, 7,8, 11, 12 in 14 točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

V danem primeru niso podani in se tudi ne zatrjujejo pogoji za obvezno prekinitev postopka po 205. členu ZPP. Sodišče pa lahko prekine postopek, med drugim tudi če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zavzelo stališče, da ni potrebna prekinitev postopka do pravnomočnosti odločitve o vloženi izbrisni tožbi s strani tožene stranke. Ali so podane predpostavke za uspeh v pravdi tožeče stranke zaradi prenehanja vznemirjanj, ki se tičejo lastništva ali domnevnega lastništva, kar bi sicer lahko bilo predhodno vprašanje, vedno lahko odloča sodišče samo, ki obravnava zadevo, in če se tako odloči, ni mogoče na podlagi določb ZPP doseči prekinitve postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v drugi pravdi. V takem primeru se lahko zastavlja le vprašanje skladnosti take odločitve z načelom procesne ekonomije. Glede na tožbene trditve in zavzeto stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo pa ni razlogov, da ne bi sodišče prve stopnje samo ugotovilo, ali je tožeča stranka lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine, na kateri zahteva prenehanje vznemirjanj v smislu 99. člena Stvarnopravnega zakonika. Pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker stroški v zvezi z njim niso potrebni stroški, ki bi jih morala povrniti nasprotna stranka, glede na določbo 366. člena ZPP pa tudi odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden.