Jedro

Čeprav je bil pri toženi stranki sprožen postopek odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je bila tožnici podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi se ukinilo njeno delovno mesto. Kljub temu, da ukinitev delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni pogoj za obstoj poslovnega razloga za odpoved PZ, pa bi morala tožena stranka predložiti pisni akt o tej spremembi, glede na to, da se je v odpovedi sklicevala na to spremembo.

Ukinitve delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni mogoče dokazovati z zaslišanjem priče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

28.5.2004 ter odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka. Tožena stranka je zato dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek v višini 155.100,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.2.2005 dalje.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice v celoti. Pri tem navaja, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje v zadostni meri dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, predlagala je tudi zaslišanje prič, vendar so bili vsi njeni dokazni predlogi zavrnjeni. Zmotno je namreč stališče v izpodbijani sodbi, da je moč obstoj prenehanja potreb po določenem delu dokazati samo z listinsko dokumentacijo, le-ta namreč v konkretnem primeru ne obstoji. Dejstvo, da ni šlo za večje število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno in da je bilo ukinjeno delovno mesto "projektant I", na katerem je delala tožnica, bi bilo moč ugotoviti z zaslišanjem prič, kot je predlagala tožena stranka. Poleg tega tožnici pri toženi stranki ni začelo teči novo delovno razmerje, zaradi česar bi bilo potrebno skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi.

Na pritožbo je tožnica podala odgovor, v katerem navaja, da bi morala tožena stranka o odločitvi, da ne bo izpeljala postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, sprejeti sklep, saj je s tem posegla v njihove pravice in obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da o tem ne bo zaslišalo prič, temveč je zahtevalo predložitev listinske dokumentacije, je zato pravilna. Nadalje še navaja, da bi morala tožena stranka ob zatrjevani ukinitvi delovnega mesta "projektant I" ter ugotovitvi obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v nasprotnem primeru pa v sodnem postopku dokazati, da je ustrezno delo za tožnico iskala, vendar brez uspeha.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pri toženi stranki samo tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav je bil pred tem sprožen postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot je urejen v 96. do 102. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR). V presojanem individualnem delovnem sporu ni šlo za primer, ko postane nepotrebno delo večjega števila delavcev zaradi poslovnega razloga po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Zato je bila tožena stranka dolžna navesti in dokazati utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz 1. odstavka 88. člena ZDR (1. odstavek 82. člena ZDR). V sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.5.2004 (priloga B1) je tako navedla, da je bilo s sklepom št. 1 z dne

3.5.2004 ukinjeno delovno mesto "projektant I", na katero je bila razporejena tožnica, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, to iz citiranega sklepa ne izhaja. S sklepom št. 1 (priloga B2) je namreč predsednik uprave tožene stranke le potrdil oceno stanja in opredelitev trajnega prenehanja potreb po delu delavcev ter zadolžil izvršnega direktorja za kadrovsko in splošno področje, da prične z aktivnostmi, ki so vezane na kadrovsko prenovo sistema tožene stranke. Pravilni so tako zaključki iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka s predložitvijo citiranega sklepa ni dokazala ukinitve delovnega mesta "projektant I", na kar se sklicuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter s tem obstoja poslovnega razloga za prenehanje potreb po delu tožnice. Nadalje tožena stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 14.1.2006 ni predložila splošnega akta, ki bi določal pogoje dela na posameznem delovnem mestu, oziroma njegove spremembe, kar je bila po 2. odstavku 20. člena ZDR dolžna izdelati. Ob tem pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da sicer ukinitev delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni pogoj za obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, vendar se v presojanem individualnem delovnem sporu sama tožena stranka sklicuje na ukinitev delovnega mesta "projektant I", kot na utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da ukinitve delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni moč dokazovati z zaslišanjem priče, ker je za takšno spremembo potreben pisni akt. Sodišče prve stopnje je s temi razlogi ustrezno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa so zmotne.

Nadalje sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da ni šlo za odpoved neobstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. V konkretnem individualnem delovnem sporu namreč ni bilo sporno dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, pri kateri je tudi opravljala delo na delovnem mestu "projektant I".

Sklenitev same pogodbe o zaposlitvi je bila po prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/73; v nadaljevanju ZDR/90) sicer predvidena, tožnica je dne 1.2.1996 pogodbo o zaposlitvi z družbo S. tudi sklenila (priloga B4), nato pa je bila zaradi statusne spremembe od dne 1.1.1996 s sklepom razporejena k toženi stranki. Zmoten je zaključek v izpodbijani sodbi, da bi bilo potrebno zaradi razporeditve skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, saj je imel po prej veljavni zakonodaji delodajalec možnost s sklepi enostransko vplivati na pravni položaj delavca in spreminjati pogodbo o zaposlitvi. Ker je o razporeditvi tožnice tožena stranka sprejela dokončni sklep, ni moč šteti, da je šlo za neobstoječo pogodbo o zaposlitvi. Ker pa je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "projektant I", bi morala tožena stranka dokazati utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožnici za delovno mesto "projektant I".

Odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice nezakonita ob ugotovitvi, da delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno in poslovni razlog ni bil dokazan, je pravilna.

Ker tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k razrešitvi tega individualnega delovnega spora, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.