Jedro

Pritožbenega sodišča mnenje izvedenca v delu, ko je slednji ocenil, da je prvotožnik zmožen za delo, ne prepriča. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena graja, da izvedensko mnenje ni jasno, zakaj za sporno obdobje prvotožniku bolniški stalež ni priznan, kljub temu da se zdravstveno stanje prvotožnika od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije naj ne bi spremenilo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdita I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se razveljavita III. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba tožečih strank zavrne in se potrdi V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Stroški pritožbe in odgovora na pritožbo tožečih strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 11. 2021 in št. ... z dne 28. 9. 2021 v delu, v katerem je odločeno, da začasna nezmožnost za delo ni utemeljena od 2. 9. 2021 dalje (I. točka izreka) in ugotovilo, da je bil prvotožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 13. 9. 2021 do 23. 9. 2021, 18. 10. 2021, 11. 11. 2021, 6. 12. 2021, 21. 12. 2021 in 27. 2. 2022 (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 31. 8. 2021 v delu, v katerem je odločeno, da je prvotožnik od 17. 7. 2021 dalje zmožen za delo, in da se ugotovi, da je bil prvotožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 17. 7. 2021 do 2. 8. 2021 ter da se ugotovi, da je bil prvotožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 2. 9. 2021 do 12. 9. 2021, od 24. 9. 2021 do 17. 10. 2021, od 19. 10. 2021 do 10. 11. 2021, od 12. 11. 2021 do 5. 12. 2021, od 7. 12. 2021 do 20. 12. 2021, od 22. 12. 2021 do 26. 2. 2022 (III. točka izreka). Sklenilo je, da toženec nosi stroške tega postopka v deležu 50 % (IV. točka izreka). Obenem je odločilo, da prvotožnik in drugotožnik sama krijeta stroške upravnega postopka v višini 205,33 EUR in 205,33 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki socialnega spora.

3. Tožnika se pritožujeta zoper III., IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi dokončno odločbo z dne 31. 8. 2021 v delu, v katerem je odločeno, da je prvotožnik od 17. 7. 2021 dalje zmožen za delo, ter da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 17. 7. 2021 do 2. 8. 2021, od 2. 9. 2021 do 12. 9. 2021, od 24. 9. 2021 do 17. 10. 2021, od 19. 10. 2021 do 10. 11. 2021, od 12. 11. 2021 do 5. 12. 2021, od 7. 12. 2021 do 20. 12. 2021 in od 22. 12. 2021 do 26. 2. 2022, vse s stroškovno posledico. Sodišče je izvedencu neutemeljeno sledilo in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Izvesti bi moralo dokaz z zaslišanjem delavke drugotožnika in dokaz s postavitvijo izvedencev drugih specialnosti. V izvedenskem mnenju dejansko delo, ki ga opravlja prvotožnik oziroma dejavnost, ki jo opravlja drugotožnik, tj. menjava motorjev in menjalnikov kombiniranih vozil, nista bili upoštevani. Prvotožnik protibolečinskih tablet večino časa ni jemal, ker so mu povzročale hude težave s prebavo in bolečine v spodnjem delu trebuha, pri čemer je zaradi zdravstvenih težav s hrbtenico trpel bolečine. Na nepravilnost izvedenskega mnenja kaže dejstvo, da se zdravstveno stanje prvotožnika, od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije, ni spremenilo, saj pritisk na živec ni bil sproščen, kar je pomenilo, da je trpel za bolečinami enake oziroma celo večje intenzitete. Iz kartončka s podatki o fizioterapijah izhaja, da je fizioterapije opravil. Sodišče ni upoštevalo mnenja ortopeda, da se je zdravstveno stanje prvotožnika (glede na izvide MR preiskav) slabšalo, in da je bila potrebna blokada, kasneje pa operacija hernije. Da se je stanje slabšalo, izhaja tudi iz izvida ortopeda z dne 6. 12. 2021. Blokada se opravlja izključno takrat, ko drugi ukrepi (fizioterapija in zdravila), niso zadostni in predstavlja zadnjo možnost za odpravo bolečin pred operacijo. Prvotožnik v obdobju, ko je bil predviden za blokado, za delo ni bil sposoben. Prva blokada je bila predvidena že za 2. 11. 2021, vendar je bila zaradi COVID-a odpovedana. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izvid meritev mišične moči z dne 29. 4. 2021, iz katerega izhaja 25 % odstopanje mišične mase med levo in desno polovico telesa, kar vpliva na krivljenje hrbtenice in povzroča bolečine ter dejstvi, da ima leva noga pol kg mišične mase manj od desne in je 4 cm manjša po obsegu. Zahtevata priznanje vseh pravdnih stroškov in se sklicujeta na uspeh v postopku s to pritožbo. Glede stroškov zastopanja v upravnih postopkih pa izpostavljata, da gre za postopke, katere sta bila primorana začeti za zaščito svojih pravic in ni utemeljenega razloga zaradi katerega bi bila lahko obravnavana manj ugodno od oseb, zoper katere so bili upravni postopki začeti po uradni dolžnosti. Noben predpis izrecno ne določa, da do teh stroškov, v primeru uspeha v pravdnem postopku, ne bi bila upravičena.

4. Toženec se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne ter spremeni odločitev o stroških. Ni dejanske niti pravne podlage za priznanje bolniškega staleža. Izvedensko mnenje je jasno. Prvotožnik ni bil začasno nezmožen za delo od 17. 7. 2021 do 2. 8. 2021 ter od 2. 9. 2021 do 26. 2. 2022. Res je izvedenec podal mnenje, da bi bila utemeljena začasna nezmožnost za delo za obdobje fizioterapije, za dneve pregledov pri specialistih in na dan sprejema v bolnišnico, vendar za odločanje o začasni nezmožnosti za delo iz tega razloga nista pristojna organa toženca in tudi ne sodišče. Sodišče je z odločitvijo prekoračilo svoje pristojnosti oziroma odločilo mimo veljavnih predpisov. Potrebnost začasne zadržanosti zaradi specialističnih pregledov in opravljanja fizioterapije se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. V teh primerih ne gre za obstoj zdravstvenih razlogov, ampak za obstoj drugih razlogov, upravičenost katerih ugotavlja zavarovančev osebni zdravnik. Skladno s 4. točko prvega odstavka 174. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja2 (Pravila) je osebni zdravnik pooblaščen napotiti zavarovano osebo k napotnim zdravnikom in napotnim zdravstvenim delavcem. V teh primerih je osebni zdravnik upravičen odobriti zavarovani osebi začasno zadržanost z dela. Začasna nezmožnost za delo je v teh primerih utemeljena, če zavarovana oseba pregledov pri specialistih ali fizioterapije ne more opraviti izven rednega delovnega časa. Prvotožniku je bila z dnem 1. 9. 2021 začasna nezmožnost za delo zaključena. Ugotovljeno je bilo, da začasna nezmožnost za delo po 1. 9. 2021 ni utemeljena (iz zdravstvenih razlogov). V kolikor fizioterapije ne bi mogel opraviti poleg svojega dela, bi o tem lahko obvestil svojega osebnega zdravnika, ki bi mu za ta čas odobril začasno nezmožnost za delo. Sodni izvedenec je ugotovil, da v spornem obdobju ni iskal nobene zdravniške pomoči in ni kontaktiral izbranega zdravnika po elektronski pošti. Očitno si je delo lahko organiziral tako, da je preglede in fizioterapijo opravil poleg dela. Samo od prvotožnika je odvisno, ali bo ob nastopu potrebe po zdravstvenem varstvu to tudi dejansko uveljavljal v postopku predvidenem v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju3 (ZZVZZ).4 Odločanje o začasni nezmožnosti za delo do 30 koledarskih dni je v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika (razlog za kasnejšo nezmožnost za delo ni zdravstveno stanje prvotožnika). Gre za pravno vprašanje, do katerega bi se moralo opredeliti sodišče. Sprememba I. in II. točke izreka sodbe terja tudi spremembo IV. točke izreka sodbe o povrniti stroškov postopka.

5. V odgovoru na pritožbo toženca tožnika nasprotujeta pritožbenim navedbam in vztrajata, da je bil prvotožnik upravičeno začasno nezmožen za delo. Tudi za navedene dneve sta uveljavljala bolniški stalež in sodni izvedenec je utemeljenost takega zahtevka za to obdobje potrdil. Dne 7. 7. 2022 je bil prvotožnik obravnavan na invalidski komisiji, kjer je bilo ugotovljeno, da za to vrsto dela ni zmožen. Z odločbo ZPIZ z dne 27. 7. 2022 mu je bila priznana pravica do dela z omejitvami. Zoper to odločbo se je pritožil, saj meni, da lahko delo z omejitvami opravlja zgolj v polovičnem delovnem času. Tudi v tem trenutku je v bolniškem staležu. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba toženca ni utemeljena. Pritožba tožnikov je delno utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, vsebovane v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani s pritožbo toženca uveljavljeni razlogi. Po pritožbi tožnikov pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti zatrjevana kršitev.

Toženec v pritožbi pavšalno uveljavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus sodbe tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne ugotavlja, zaključuje da očitana kršitev ni podana.

8. V predsodnem postopku je bilo z dokončno odločbo toženca z dne 31. 8. 2021 pritožbama tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo z dne 14. 7. 2021 delno ugodeno in se je navedena odločba odpravila. Ugotovljeno je bilo, da je prvotožnik od 5. 6. 2021 do 16. 7. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 17. 7. 2021 dalje pa je zmožen za delo.

Z dokončno odločbo toženca z dne 9. 11. 2021 je bila pritožba tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo z dne 28. 9. 2021 zavrnjena. S slednjo je bilo odločeno, da je začasna nezmožnost za delo od 3. 8. 2021 do 30 koledarskih dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, dalje pa ni utemeljena.

V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bil prvotožnik začasno nezmožen za delo v času od 17. 7. 2021 do 2. 8. 2021 in od 2. 9. 2021 do 27. 2. 2022. 9. Sodišče prve stopnje je začasno nezmožnost za delo prvotožnika v vtoževanem obdobju ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicine dela, prometa in športa. Izvedensko mnenje je izvedenec po podanih pripombah in pozivu sodišča dvakrat pisno dopolnil. **K pritožbi toženca:**

10. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko sledi mnenju sodnega izvedenca in prvotožniku prizna začasno nezmožnost za obdobje fizioterapije (13. 9. 2021 do 23. 9. 2021), za dneve pregledov pri specialistih (18. 10. 2021, 11. 11. 2021, 6. 12. 2021 in 21. 12. 2021) in za prvi dan hospitalizacije (27. 2. 2022), pravilna in zakonita. Podlaga za podano mnenje sodnega izvedenca, ki je kot vzrok za začasno nezmožnost za delo navedel bolezen, nenazadnje izhaja tudi iz medicinske dokumentacije.

11. Držijo pritožbene navedbe toženca, da mora potrebo po zdravstvenem varstvu oziroma pravicah iz zdravstvenega zavarovanja upravičenec dejansko uveljavljati v postopku predvidnem v ZZZVZZ. Tožnika sta tako tudi ravnala, saj sta za čas, ko je imel prvotožnik predpisano fizioterapijo, preglede pri specialistih in ko je bil sprejet v bolnišnico, uveljavljala bolniški stalež. Gre za dneve, ki so zajeti v tožbenem zahtevku postavljenim v tem sporu.5

12. Toženec se pri tem neutemeljeno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 256/2011 v kateri se zavarovanka potem, ko se zoper odločitev upravnega organa o začasni nezmožnosti za delo ni pritožila, naknadno skoraj pol leta po tem, ko je opravila pregled pri ginekologu6, predlagala odobritev bolniškega staleža od dneva pregleda dalje. V obravnavnem primeru pa ne gre za takšno dejansko stanje, saj tožnika že s predmetnim tožbenim zahtevkom uveljavljata začasno nezmožnost za delo tudi za čas, ko je prvotožnik opravil preglede pri specialistih, bil na fizioterapiji in bil napoten v bolnišnico. Da bi čas priznane začasne nezmožnosti za delo v okoliščinah konkretnega primera lahko odobril le izbrani osebni zdravnik, ki je sicer pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni7, zato ne drži. 13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**K pritožbi tožnikov:**

14. Tožnika se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je prvotožnik od 17. 7. 2021 do 2. 8. 2021 ter od 2. 9. 2021 do 12. 9. 2021, od 24. 9. 2021 do 17. 10. 2021, od 19. 10. 2021 do 10. 11. 2021, od 12. 11. 2021 do 5. 12. 2021, od 7. 12. 2021 do 20. 12. 2021 in od 22. 12. 2021 do 26. 2. 2022 zmožen za delo.

15. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je smatralo kot jasnega in popolnega in je predlog tožnikov za zaslišanje izvedenca zavrnilo. Sodni izvedenec je menil je, da je bil prvotožnik zmožen za opravljanje večine delovnih aktivnosti na delovnem mestu avtomehanik. Pred spornim obdobjem so ugotovljene blage obrabne spremembe na ledvenokrižni hrbtenici ter težave z mišicami v predelu ob prsni hrbtenici, za katere je bilo predpisano konzervativno zdravljenje v smislu fizioterapije. Težave so bile terapevtsko obvladljive ter niso povzročale takšnih funkcionalnih motenj, ki bi ga onesposabljale za delo v spornem obdobju. V spornem obdobju ni iskal nobene zdravniške pomoči, ni bila predpisana nobena medikamentozna terapija in ni kontaktiral izbranega zdravnika po elektronski poti.

16. Pritožbenega sodišča mnenje izvedenca, v delu, ko je slednji ocenil, da je prvotožnik zmožen za delo, ne prepriča. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena graja, da izvedensko mnenje ni jasno zakaj za sporno obdobje prvotožniku bolniški stalež ni priznan, kljub temu, da se zdravstveno stanje prvotožnika, od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije naj ne bi spremenilo.

17. Zlasti bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti tudi neskladje med navedbami sodnega izvedenca, da v zdravstveni dokumentaciji, ki se nanaša na sporno obdobje ni evidentiranega predpisovanja protibolečinske terapije. Drugače namreč izhaja iz izvida A. klinike, v B. (oddelek za terapijo bolečin) z dne 13. 9. 2021 (priloga A27), da je bilo dogovorjeno jemanje nesteroidnih antirevmatikov (predlagano je bilo jemanje naslednja 2 tedna) in izdan recept za Arcoxio 90 mg. Dodatno je navedeno, da v kolikor po prenehanju jemanja nesteroidnih antirevmatikov ne bo izboljšanja, naj prvotožnik kontaktira, da se dogovorijo o izvedbi blokade. Naveden izvid je skladen tudi z zatrjevanji tožnikov, da je bila blokada izvedena, ker druga terapija ni pomagala.

18. Skladno z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom v pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Predlog tožnikov, da se izvedenca še zasliši bi zato sodišče prve stopnje moralo v celoti obravnavati v smislu navedenih procesnih določb.8

19. Ni pa sodišče dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo delavke drugotožnika, ki naj bi izpovedala o dejanski delazmožnosti prvotožnika. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloči sodišče (213. člen ZPP) in strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. V konkretnem primeru je bistveno vprašanje ali je bilo zdravstveno stanje prvotožnika v spornem obdobju takšno, da je bil oz. ni bil zmožen opravljati svojega dela. Odgovor je sodišče prve stopnje poizkušalo pridobiti s postavitvijo sodnega izvedenca, ki ima strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato zaslišanje priče ni potrebno.

20. Iz zgoraj navedenih razlogov je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka razveljaviti (355. člen ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče mora namreč v okviru materialnega procesnega vodstva, ob upoštevanju načela materialne resnice in preiskovalnega načela, dejansko stanje ustrezno razčistiti.

21. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku nepravilnost odpravi tako, da neposredno zasliši sodnega izvedenca ter razčisti bistveno vprašanje, in sicer ali je bil prvotožnik glede na delo, ki ga opravlja v spornem obdobju dejansko zmožen za delo. Pred zaslišanjem izvedenca naj si sodišče od tožnikov pridobi opis del, ki jih prvotožnik na svojem delovnem mestu opravlja, tako pridobljen opis del pa naj sodišče predoči tudi izvedencu. Izvedenca naj nato izrecno zasliši zlasti o okoliščinah ali je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju enako kot pred tem obdobjem in kako je na samo delo vplivalo dejstvo, da zaradi epidemije koronavirusa ni bilo izvedenih blokad in s tem v zvezi do navedb tožnikov, da se zdravstveno stanje prvotožnika, od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije, ni spremenilo. Z zaslišanjem naj se dodatno odpravi neskladje med mnenjem izvedenca in izvidom glede jemanja protibolečinskih zdravil. Nadalje naj se razjasni kako je na njegovo delazmožnost vplivalo dejstvo, da je bil ob koncu spornega obdobja tj. 28. 2. 2022 operiran zaradi hernije. Kolikor po zaslišanju izvedenca dejansko stanje še ne bo popolno ugotovljeno, naj sodišče po potrebi izvede še druge dokaze, pomembne za razjasnitev dejanskega stanja, tj. zlasti dokaz z drugim izvedencem ustrezne stroke.

22. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče izvedene dokaze skladno z 8. členom ZPP ocenilo in se do njih opredelilo. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje bodo morali izhajati razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Odvisna od tega pa bo odločitev, ali so izpodbijane odločbe toženca pravilne in zakonite (81. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-19) ter ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne.

23. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo, da sodišče prve stopnje izvedenca še ni zaslišalo in spornih okoliščin ni ustrezno razčistilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da zaradi ponovnega postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nasprotno pa bi bila v primeru odločanja pred sodiščem druge stopnje prizadeta pravica tožnikov do pritožbe.

24. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje (III. točka) posledično (355. člen ZPP) razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (IV. točka).10

25. Neutemeljena pa je pritožba tožnikov v delu, ko se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sama krijeta stroške upravnega postopka. ZZVZZ in Pravila ne vsebujejo posebnih določb o stroških postopka pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Določba 85. člena ZZVZZ napotuje na uporabo zakona o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Po prvem odstavku 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku11 (ZUP) se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po uradni dolžnosti se postopek začne, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (prvi odstavek 126. člena ZUP). Ker nikjer ni določeno, da se postopek ugotavljanja začasne zadržanosti od dela začne po uradni dolžnosti, je glede povračila stroškov upravnega postopka potrebno uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP. Ta določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka (tj. tudi stroške pravnega zastopanja), bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Po določbi 114. člena ZUP v primeru, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V postopkih odločanja o začasni zadržanosti od dela ni udeleženih več strank, saj organi toženca odločajo o zahtevah zavarovancev za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo.

Ker se je predmetni upravni postopek začel na zahtevo strank, toženec tožnikoma ni dolžan povrniti stroškov upravnega zastopanja. Pritožbene navedbe tožnikov, da ni utemeljenega razloga zaradi katerega bi bila lahko obravnavana manj ugodno od oseb, zoper katere so bili upravni postopki začeti po uradni dolžnosti, so zato nepravilne, saj za tolmačenje, ki ga zasledujeta tožnika, ni pravne podlage.

Pritožbo tožnikov zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških upravnega postopka je zato potrebno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

26. Na podlagi 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških tožnikov v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo pridržalo za končno odločbo. O stroških postopka bo sodišče prve stopnje odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 256/2011. 5 Del tožbenega zahtevka se nanaša na obdobje od 2. 9. 2021 do 27. 2. 2022, ko je prvotožnik opravil fizioterapijo, bil na pregledih in bil sprejet v bolnišnico. 6 Odločeno je bilo, da je zavarovanka od 11. 4. 2009 zmožna za delo, dne 4. 5. 2009 pa je opravila pregled. 7 Tretji odstavek 80. člena ZZVZZ. 8 Stranka ima pravico, da izvedencu postavlja vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP). Zaslišanje izvedenca pa je v tem primeru toliko bolj pomembno, ker je odločitev sodišča v celoti oprta prav na njegovo mnenje. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 10 Zoper katero se je pritožil tudi toženec. 11 Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.