Jedro

Ni verjetno izkazana terjatev kot predpostavka za začasno odredbo, če zahteva zakonec od drugega zakonca vrnitev denarnega zneska, ki izvira iz prodaje skupnega premoženja, deleži na skupnem premoženju pa niso ugotovljeni in skupno premoženje ni razdeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka v zavarovanje svojega tožbenega zahtevka predlagala, da sodišče toženi stranki prepove razpolagati z denarjem v znesku 5.100.000 SIT; SKB d.d. pa se prepove, da toženki omogoči uporabo oziroma dostop do sefa, v katerega naj bi po navedbah tožeče stranke spravila denar. Obenem je tožeča stranka še predlagala, da se toženki prepove odsvojitev in obremenitev osebnega vozila. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da nista izpolnjena pogoja, ki morata biti po Zakonu o izvršbi in zavarovanju izpolnjena za izdajo začasne odredbe in sicer verjeten obstoj terjatve in pa nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da nista izpolnjena pogoja za izdajo začasne odredbe. V tožbi je izkazala verjetnost obstoja terjatve, saj se je denar nahajal na žiro računu, ki je tožnikova last, premoženjskopravna razmerja med strankama, ki sta zakonca, pa zaenkrat še niso rešena. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je denar na njegov račun prišel iz prodaje nepremičnin, ki so bile v precejšnji meri podarjene njemu, zato je tudi denar, pridobljen s prodajo teh nepremičnin, v pretežni meri njegovo posebno premoženje. Tožnica je pri kupoprodajni pogodbi, s katero je prišel do predmetnega denarja, sodelovala in ni zahtevala oziroma vztrajala pri zapisu, da je tudi ona prodajalka, saj ve, da so bile nepremičnine v glavnem tožnikovo posebno premoženje. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka meni, da je izpolnjen tudi naslednji pogoj - nevarnost, saj je toženka brezposelna, imela je svojo družbo, ki pa jo je bila zaradi slabega poslovanja in izgube prisiljena zapreti. Poleg tega pa tožeča stranka še navaja, da je toženka v pismu, ki ga je pustila tožeči stranki ob odhodu, zapisala, da je vzela preveč, nekaj kar ji ne pripada. Na podlagi navedenega tako tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik navaja procesne kršitve, vednar pa v pritožbi ne obrazloži, katere naj bi te kršitve bile, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ta pritožbeni razlog torej tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze s svojim delom in sredstvi nekaj tudi vložili v nepremičnino, ki je bila predmet prodaje po pogodbi, saj to priznava že tožeča stranka sama v svoji tožbi. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi navedbam tožeče stranke, da je predmetni denar njegov zgolj zato, ker je bil na njegovem računu. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pomembno, iz katerega vira je ta denar prišel na račun. Glede na to, da tožeča stranka tako v tožbi kot tudi v pritožbi sama navaja, da je denar prišel od prodaje nepremičnine, v katero sta obe pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze s svojim delom in sredstvi nekaj vložili, je potrebno pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je predstavljala nepremičnina na podlagi določbe 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in duržinskih razmerjih (ZZZDR) skupno premoženje obeh zakoncev, na katerem pa deleža še nista ugotovljena in posledično enako velja za denarna sredstva, pridobljena na podlagi prodaje take nepremičnine.

Dokler obseg skupnega premoženja in deleži vsakega od zakoncev na skupnem premoženju niso ugotovljeni ter dokler to premoženje ni razdeljeno, nobeden od zakoncev ne more uspešno zahtevati od drugega izročitev delov tega premoženja ali posameznih predmetov. To onemogočajo splošna pravila v solastnini oziroma skupni lastnini, pa tudi pravila upravljanja solastnine in skupne lastnine. Za zakonce je še posebej predvideno skupno in sporazumno upravljanje skupnega premoženja (1. odst. 52. člena ZZZDR). Možno je, da po dogovoru le eden od zakoncev upravlja skupno premoženje, vednar v obravnavanem primeru to ni izkazano. Glede na to ni izkazana nobena podlaga za tožbeni zahtevek na vrnitev 5.100.000,00 SIT, kakršnega uveljavlja tožnik v tej pravdi. Ko pa v pritožbi večkrat poudarja, da je bila nepremičnina v pretežni meri njegovo posebno premoženje, to ničesar ne spreminja, saj velikost deleža za utemeljenost ali neutemeljenost zahtevka ni odločilna.

Zmotna je pritožbena trditev, da je pomembno, da je tudi toženka podpisala prodajno pogodbo. S tem se je sicer strinjala s prodajo, ni pa izkazano, da se je strinjala, da je izkupiček, ki se je nakazal na tožnikov račun, njegovo posebno premoženje, s katerim razpolaga samo on. Ker je bila pooblaščena za poslovanje z tožnikovim računom, in ker je sporni znesek z njega dvignila, je očitno štela, da so na tem računu sredstva obeh, s katerimi oba razpolagata.

Končno je še dodati, da tožnik v pritožbi izrecno odreka toženki pravico razpolagati z denarjem, dokler premoženjskopravna razmerja med njima niso rešena. Ker so razpolagalne pravice obeh zakoncev enake, veljajo enake pravice in prepovedi tudi zanj.

Iz opisanega je zaključiti, da je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da takšen tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik, materialnopravno gledano ni verjetno izkazan. To pa pomeni, da ob odsotnosti verjetnega obstoja terjatve manjka ena od dveh predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki morata biti kumulativno podani (270. člen ZIZ). Čim pa je tako, je odveč karkoli razpravljati tudi o drugi predpostavki za začasno odredbo. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene trditve v zvezi 2. oziroma 3. odstavkom 270. člena ZIZ ne odgovarja, kakor tudi ne na pritožbene trditve o tem, kakšna začasna odredba naj bi bila izdana oziroma na trditve sefu, avtomobilu in podobnem.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Glede na to je bilo potrebno na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi.