Jedro

Določba 106. člena ZDR-1 ni potrebna zato, da bi določila višino odpravnine, ki bi bila v primeru stečaja drugačna, kot sicer velja za primer odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, temveč zato, da se poudari, da imajo ti delavci sploh pravico do odpravnine, ki je po višini enaka, kot gre delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izven stečajnega postopka odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Ni torej mogoče šteti, da je določba 106. člena ZDR-1 specialna določba v tem smislu, da je v primeru stečaja najvišja možna odpravnina takšna, kot jo določa 108. člen ZDR-1, obenem pa splošna določba 108. člena ZDR-1 za vse druge primere odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti (to je za odpovedi, ki so podane izven insolvenčnih postopkov) dopušča drugačen dogovor o višini odpravnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.448,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika proti stečajnemu dolžniku družbi L, d.d., Ljubljana – v stečaju v znesku 131.914,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožnika do stečajnega dolžnika še v znesku 62.197,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 131.914,00 EUR od 6. 11. 2017 do 30. 11. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.167,60 EUR (III. točka izreka). S posebnim sklepom je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške sodnih taks v znesku 1.462,00 EUR. Ugodilni del sodbe temelji na stališču, da je tožnik, ki je bil predsednik uprave stečajnega dolžnika in mu je bila v stečajnem postopku iz poslovnih razlogov odpovedana pogodba o zaposlitvi, v skladu s 106. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2014), v povezavi s 108. in 9. členom istega zakona na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine v višini 18 njegovih plač.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 45/2020 z dne 12. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali določba 106. člena ZDR-1 kogentno predpisuje odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju po zakonskem minimumu, ali pa dopušča veljavnost za delavca ugodnejšega dogovora.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo „iz vseh razlogov“ po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj umestitev 106. člena ZDR-1 v razdelek „č“ poglavja B) Redna odpoved, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru insolventnosti, ne kaže na posebno naravo te določbe. V tem razdelku je ZDR-1 za primer stečaja delodajalca izrecno, celovito in vsebinsko uredil razloge za odpoved, odpovedni rok in odpravnino. Tako je v 104. členu ZDR-1 določen krajši odpovedni rok od roka, ki je sicer določen v 94. členu istega zakona, v 106. členu pa je odpravnina ob odpovedi omejena glede osnove in višine tako, kot je določeno v 108. členu. V obeh primerih ni predvidena možnost ugodnejšega dogovora med delavcem in delodajalcem v smislu 9. člena ZDR-1. Nelogično je stališče nižjih sodišč, da ena od določb razdelka „č“, poglavja B) Redna odpoved, to je določba 106. člena ZDR-1, ne predstavlja posebnega pravila, ki določa višino odpravnine delavcev, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana v stečajnem postopku, druga določba, to je določba 104. člena ZDR-1 pa predstavlja kogentno pravilo glede dolžine odpovednega roka. Sodišče ne pojasni, zakaj šteje, da je določba 106. člena ZDR-1 zgolj pojasnilne narave, določba 104. člena ZDR-1 pa je kogentna. Vsebinsko enakih določb ni mogoče razlagati iz različno. Tako glede odpovednega roka (94. člen ZDR-1) kot glede odpravnine (108. člen ZDR-1) splošne določbe poglavja B) Redna odpoved določajo minimalni obseg pravic delavca, s tem da se delavec in delodajalec v obeh primerih v skladu z 9. členom ZDR-1 lahko dogovorita za širši obseg teh pravic. Kaj takšnega pa ni mogoče v primeru stečaja delodajalca, saj za ta primer 104. in 106. člen ZDR-1 kogentno omejujeta obseg pravic delavca. Namen zakonodajalca gotovo ni bil, da se mimo temeljnih načel in insolvenčne zakonodaje dovoli izplačevanje ekscesno visokih odpravnin osebam, katerih delo je delodajalca pripeljalo v stečaj. Ob dejstvu, da se prednostne terjatve poplačajo sorazmerno z njihovo višino in višino razpoložljivih sredstev, tudi ni mogoče šteti, da bi imel zakonodajalec namen dopustiti položaj, ko bi bivša uprava v stečaju zaradi svoje visoke terjatve prejela levji delež sredstev, ki sicer ne zadoščajo za celotno poplačilo prednostnih terjatev, za preostale delavce pa bi ostal le neznaten del. Stališče, da določba 106. člena ZDR-1 ne ureja na kogenten način višine odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju, bi bila v nasprotju s pravili insolvenčnega prava. Napotilo na posamični člen pa lahko pomeni le uporabo tega člena. Tožniku zato lahko pripada le odpravnina po 108. členu ZDR-1, to je desetkratnik osnove v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih, to je 15.713,60 EUR, v presežku pa je tožena stranka prijavljeno terjatev utemeljeno prerekala.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, omogoča, da se izpodbijana sodba preizkusi le glede pravilne uporabe materialnega prava, v obsegu, ki je omejeno na konkretno vprašanje, ne pa tudi glede v reviziji zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zaradi navedenega revizijsko sodišče ne odgovarja na revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

9. Tožnik, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto predsednika upravnega odbora delniške družbe odpovedana, ker je njegovo delo postalo nepotrebno zaradi začetka stečajnega postopka, je v stečajnem postopku priglasil terjatev iz naslova odpravnine v višini osemnajstih njegovih plač, kakor je to bilo določeno z njegovo individualno pogodbo o zaposlitvi. Stečajni upravitelj je priglašeno terjatev priznal, prerekala pa jo je tožena stranka, kot stečajni upnik, zato je tožnik zoper njo vložil tožbo za ugotovitev obstoja sporne terjatve.

10. Za odločitev o tem, do kakšne odpravnine je upravičen tožnik, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu predsednika upravnega odbora delniške družbe odpovedana, ker je njegovo delo postalo nepotrebno zaradi začetka stečajnega postopka, so odločilne določb 106., 108. in 9. člena ZDR-1, glede na čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi pa tudi določbi 7., 107., 109. in 72. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS. št. 42/2002 s spremembami) (slednja v povezavi z 11. členom individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2008) ter medsebojna razmerja med temi določbami.

11. V skladu s 106. členom ZDR-1 imajo delavci, ki jim je v stečajnem postopku odpovedana pogodba o zaposlitvi, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku je torej zakonska podlaga za odmero višine odpravnine določba 108. člena ZDR-1. Ta vključuje določbo o osnovi za izračun odpravnine (prvi odstavek 108. člena ZDR-1), določbo o višini odpravnine (drugi odstavek 108. člena ZDR-1) ter določbo, da odpravnina ne sme presegati desetkratnika osnove (četrti odstavek 108. člena ZDR-1). V skladu s temi določbami bi bil tožnik glede na več kot 20-letno zaposlitev pri stečajnem dolžniku, upravičen do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1/3 osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1, za vsako leto dela zaposlitve pri stečajnem dolžniku, pri čemer pa ta odpravnina ne bi smela presegati desetkratnika osnove.

12. Glede omejitve višine odpravnine, ki je določena v četrtem odstavku 108. člena ZDR-1, se postavlja vprašanje, ali se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita za višjo odpravnino, kot pa je določena v 108. členu ZDR-1, ali pa je to določbo treba obravnavati kot prisilni predpis, ki onemogoča tak dogovor. Revizija neutemeljeno graja domnevno nekonsistentnost stališča sodišča, ki določbo prvega odstavka 104. člena ZDR-1 o dolžini odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku šteje za kogentno, torej takšno, ki onemogoča drugačno (bolj ugodno) ureditev s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo, obenem pa kvalitetno in sistemsko enako določbo 106. člena ZDR-1 šteje le za pojasnjevalno.

13. Zmotno je že revizijsko izhodišče, da tako kot 106. člen ZDR-1 (odpravnina v stečaju) napotuje na uporabo 108. člen ZDR-1 (splošna določba o odpravnini), tudi 104. člen ZDR-1, ki določa 15-dnevni odpovedni rok v stečaju, napotuje na uporabo 94. člena ZDR-1, ki določa minimalne odpovedne roke. Med tem ko 106. člen ZDR-1 glede tega, do kakšne odpravnine je upravičen delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v stečajnem postopku, v resnici napotuje na določbo 108. člena ZDR-1 (kar pomeni, da ima tak delavec pravico do odpravnine v takšni višini, kot je predvidena za vse primere, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti), pa med 104. členom ZDR-1 in 94. členom ZDR-1 ni takšne povezave. Prvi odstavek 104. člena ZDR-1 povsem jasno določa 15-dnevni odpovedni rok, če stečajni upravitelj v stečajnem postopku odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno zaradi začetka stečajnega postopka in se pri tem ne sklicuje na splošno ureditev minimalnih odpovednih rokov v 94. členu ZDR-1. Tako je povsem jasno, da je določba 104. člena ZDR-1 o dolžini odpovednih rokov v primeru stečaja specialna določba napram splošni določbi 94. člena ZDR-1 o minimalnih odpovednih rokih.

14. Določba 106. člena ZDR-1 ni potrebna zato, da bi določila višino odpravnine, ki bi bila v primeru stečaja drugačna, kot sicer velja za primer odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, temveč zato, da se poudari, da imajo ti delavci sploh pravico do odpravnine, ki je po višini enaka, kot gre delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izven stečajnega postopka odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Ni torej mogoče šteti, da je določba 106. člena ZDR-1 specialna določba v tem smislu, da je v primeru stečaja najvišja možna odpravnina takšna, kot jo določa 108. člen ZDR-1, obenem pa splošna določba 108. člena ZDR-1 za vse druge primere odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti (to je za odpovedi, ki so podane izven insolvenčnih postopkov) dopušča drugačen dogovor o višini odpravnine. V resnici 106. in 108. člen ZDR-1 določata enako višino odpravnine. Tudi zato teorija poudarja, da je določba 106. člena ZDR-1 pravzaprav nepotrebna, saj le ponavlja, kar že izhaja iz 108. člena ZDR-1. Ta pravica bi delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi stečaja, šla tudi brez določbe 106. člena ZDR-1. Smisel te določbe je v tem, da je zakonodajalec tem delavcem (pre)dolgo zanikal pravice do odpravnine in je želel s takšno izrecno določbo odpraviti vsakršen dvom o tem, da tudi tem delavcem pripada odpravnina. 1

15. Navedeno potrjuje tudi zgodovinski razvoj ureditve tega vprašanja. Pred ZDR, katerega ureditev je identična sedaj veljavni, je bilo to področje urejeno v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidacij (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami) in Zakonu o jamstvenem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97). Na podlagi teh določb je sodna praksa štela, da so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, šele od novele ZJSRS iz leta 1999 upravičeni do odpravnine v višini in pod pogoji, kot so bili za presežne delavce določeni v Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1990 (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami). Pred tem so sodišča tovrstne zahtevke zavračala, vse do izdaje sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003, v katerem je to zavzelo stališče, da pravica do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, izhaja že iz določb Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990. Zaradi vseh teh nejasnosti se je zakonodajalec odločil, da v ZDR, kot splošnem zakonu uredi tudi vprašanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih insolventnosti delodajalca, vključno z vprašanjem pravice do odpravnine.2

16. V času ko sta tožnik in stečajni dolžnik sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi (26. 3. 2008), so še veljale določbe ZDR, zato je dopustnost pogodbenih določb o višini odpravnine treba presojati na podlagi določb tega zakona. Določbe ZDR o omejitvi avtonomije pogodbenih strank (7. člen), odpravnini v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (109. člen) ter pravici do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku (107. člen) so sicer povsem identične določbam 9., 106. in 108. člena ZDR-1. Glede odnosa med 7. in 109. členom ZDR je vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 365/2008 z dne 19. 4. 20103 zavzelo stališče, da v četrtem odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine ni določena kot zakonsko določeni maksimum, ki bi kot ius cogens preprečeval ugodnejšo ureditev s katerokoli kolektivno pogodbo. Pojasnilo je, da ta določba le omejuje višino odpravnine po drugem odstavku 109. člena ZDR tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad 30 let, daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč vselej znaša desetkratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba (v konkretnem primeru je šlo za podjetniško kolektivno pogodbo) – ne nazadnje pa vedno tudi pogodba o zaposlitvi – lahko preseže. 17. Določba četrtega odstavka 109. člena ZDR oziroma četrtega odstavka 108. člena ZDR-1, da višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače, na prvi pogled kaže na to, da bi bila višja odpravnina dopustna le, če bi bila dogovorjena v panožni kolektivni pogodbi, ne pa tudi, če je dogovorjena v podjetniški kolektivni pogodbi ali pa pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je navedeno določbo, kot izhaja iz citirane sodne prakse in stalne teorije, treba tolmačiti kot opredelitev (minimalne) višine odpravnine v primeru, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen več kot 30 let. V takšnem primeru se odpravnina ne viša več za 1/3 osnove za vsako nadaljnje leto dela pri delodajalcu, ampak ostane omejena na desetkratnik osnove, kar ustreza tridesetim tretjinam osnove. V zgoraj navedenih zadevah, o katerih je vrhovno sodišče odločalo v letih 2009 in 2010, je bila dosojena odpravnina, ki je presegala desetkratnik osnove, določena v podjetniški kolektivni pogodbi in ne v panožni kolektivni pogodbi.

18. Delavec je zato upravičen do odpravnine, ki presega desetkratnik osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1 ne le, če je višja odpravnina določena s panožno kolektivno pogodbo, ampak tudi v primeru, če je to ob upoštevanju načela in favorem iz 9. člena ZDR-1, dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi ali podjetniško kolektivno pogodbo.

19. Tožnik je do vtoževane odpravnine upravičen tudi neposredno na podlagi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z 72. členom ZDR. Tožnik in stečajni dolžnik sta se v 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da ima tožnik v primeru, da mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, pravico do odpravnine v višini osemnajstih njegovih plač, pri čemer je osnova za izračun povprečje prvih dvanajstih bruto izplačanih plač poslovodnemu delavcu po tej individualni pogodbi o zaposlitvi. V skladu z 72. členom ZDR (vsebinsko enaka je tudi določba 73. člena ZDR-1) sta stranki lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredili pravice, obveznosti in ugodnosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V okvir takšnega drugačnega urejanja pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi pa sodi tudi določba 13. člena individualne pogodbe o zaposlitvi o pravici do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodnemu delavcu. Ta določba je povsem jasna. Tožnik je do odpravnine v višini osemnajstih plač upravičen v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in celo v primeru odhoda v pokoj, predčasne upokojitve ali upokojitve iz zdravstvenih razlogov), kar pomeni tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku.

20. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da določba 106. člena ZDR-1 ne pomeni kogentne določbe, ki bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju preprečevala možnost ugodnejšega dogovora s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

21. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena.

22. Tožena stranka z revizijo ni uspela. Zato mora v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 1.448,99 EUR (odgovor na revizijo 1.950 točk oz. 1.170,00 EUR, materialni stroški v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in še 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 17,70 EUR, 22 % DDV 261,29 EUR).

23. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Glej Barbara Kresal v Zakon o delovni razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, GV. Založba 2019, str. 654. 2 Glej Poročevalec državnega zbora št. 90 z dne 19. 11. 2001. 3 Enako tudi v sodbah VIII Ips 328/2008, VIII Ips 329/2008, VIII Ips 330/2008,VIII Ips 331/2008, VIII Ips 332/2008 in VIII Ips 333/2008 z dne 9. 2. 2009.