Jedro

Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, se tožnik ni odzval na pozive odvetnika, naj mu dostavi ustrezno dokumentacijo v zvezi z zadevo. Poleg tega se je tudi izmikal osebnemu srečanju z odvetnikom. Tožnik je tako sam povzročil, da sodelovanja s postavljenim odvetnikom ni bilo mogoče korektno vzpostaviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: Organ za BPP) razrešil odvetnika A.A., ki je bil z odločbo, št. Bpp 3550/2011 z dne 5. 9. 2012, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (I. točka izreka), ter namesto navedenega odvetnika za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči določil odvetnika B.B.(II. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je Organ za BPP dne 16. 5. 2013 prejel predlog postavljenega odvetnika za njegovo razrešitev, pri čemer je odvetnik kot razlog za razrešitev navedel, da se upravičenec (sedaj: tožnik) ni odzival in ni prišel na dogovorjene sestanke ter mu ni dostavil dokumentacije v zvezi z zadevo. Po pozivu Organa za BPP se je upravičenec na navedbe odvetnika odzval z dopisom z dne 29. 5. 2013, v katerem je pojasnil, kako je potekala komunikacija z odvetnikom, dopisu pa je priložil tudi elektronska sporočila, ki jih je naslovil na odvetnika. Organ za BPP je na podlagi odgovora upravičenca, posredovanih vlog, prošnje za razrešitev odvetnika ter vpogleda v PUND Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. III P 2145/2011, ugotovil, da je postavljeni odvetnik večkrat poskušal stopiti v osebni kontakt z upravičencem ter ga prosil za dostavo dokumentacije, upravičenec pa se je sestankom z odvetnikom izogibal. Upravičenec je namreč v elektronskem sporočilu z dne 1. 10. 2012, naslovljenim na postavljenega odvetnika, navedel, da ne vidi smisla v morebitnem osebnem srečanju, saj ne govori slovensko. Na tem mestu Organ za BPP dodaja, da na podlagi posredovane korespondence med upravičencem in odvetnikom ugotavlja, da upravičenec obvlada slovenski jezik do več kot zadovoljive ravni. Nadalje je iz dopisa odvetnika razvidno, da upravičenec na dogovorjene sestanke ni prišel ali pa jih je v zadnjem trenutku odpovedal. Čeprav je bila upravičencu dodeljena BPP že v septembru 2012 in sta upravičenec in odvetnik v oktobru 2012 komunicirala in vzpostavila kontakt po elektronski pošti, se je upravičenec odzval in na prvi sestanek prišel šele po več kot pol leta, pri čemer zaprošene dokumentacije v zvezi z zadevo na prvi sestanek ni prinesel. Iz elektronskega sporočila odvetnika pa je razvidno, da iz dokumentacije, posredovane po elektronski poti, odvetnik ni mogel razbrati, kaj točno je podlaga zahtevka; navedbe v posredovanih vlogah upravičenca pa so bile neprimerne in vsebinsko nepotrebne.

Upoštevaje navedeno je Organ za BPP zaključil, da so na strani upravičenca podani razlogi, zaradi katerih odvetnik ne more več v redu opravljati zastopanja, zato je na podlagi desetega odstavka 30. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) postavljenega odvetnika razrešil in za izvajanje odvetniških storitev iz naslova BPP postavil drugega odvetnika.

Tožnik vlaga tožbo, saj meni, da je ravnanje Organa za BPP nezakonito in protipravno. Prereka vse navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi in jih označuje kot lažne. Navaja, da je za zastopanje sam predlagal odvetnika A.A., saj ta odvetnik govori jezike, ki jih tožnik razume. Na razume, zakaj je odvetnik predlagal svojo razrešitev, sploh pa iz razlogov, ki naj bi bili na strani tožnika. Nadalje navaja, da je dne 4. 6. 2013 odvetniku poslal dopis, v katerem mu je pojasnil, da določenih dokumentov nima, mu jih bo pa posredoval naknadno. Ponovno je stopil v kontakt z odvetnikom takoj po prejemu izpodbijane odločbe, in sicer dne 5. 7. 2013, na ta dopis pa se je odvetnik istega dne tudi odzval. Tožnik nadalje navaja, da se na podlagi neodziva ne more sklepati, da se tožnik iz krivdnih razlogov ne oglaša odvetniku, ne da bi se to preverilo. Organ za BPP bi moral od tožnika vsaj zahtevati, da se do navedb odvetnika opredeli. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek oziroma da o zadevi odloči samostojno. Nadalje predlaga, da sodišče tožniku zaradi kršenja pravice do poštenega sojenja določi pravično odškodnino v znesku 5.000,00 EUR ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja (71. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

Skladno z desetim odstavkom 30. člena ZBPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da odvetnik A.A. ni mogel v redu opravljati svoje dolžnosti izvajanja pravne pomoči zaradi razlogov, ki so bili na strani tožnika. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, se namreč tožnik ni odzval na pozive odvetnika, naj mu dostavi ustrezno dokumentacijo v zvezi z zadevo – iz dokumentacije, ki jo je tožnik odvetniku posredoval preko elektronske pošte, namreč ni bilo mogoče razbrati, kaj je podlaga zahtevka. Poleg tega se je tožnik izmikal osebnemu srečanju z odvetnikom – od petih dogovorjenih sestankov je prišel zgolj na enega, ostale pa je brez pravega razloga odpovedal. Tožnik je tako sam povzročil, da sodelovanja s postavljenim odvetnikom ni bilo mogoče korektno vzpostaviti. Brez pojasnil upravičenca in ustrezne dokumentacije pa odvetnik svojega dela ne more opraviti.

Sodišče nadalje ugotavlja, da ne drži tožbeni očitek, da Organ za BPP ni preveril, ali navedbe odvetnika držijo. Organ za BPP je namreč tožniku posredoval predlog odvetnika za razrešitev z dne 16. 5. 2013 ter tožniku omogočil, da se do navedb odvetnika opredeli. Tožnik se je pa na navedeni poziv tudi odzval, in sicer z dopisom z dne 29. 5. 2013. Drugih tožbenih navedb sodišče ni presojalo, ker za odločanje v zadevi niso relevantne.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi 59. člena ZUS-1.