Jedro

Kot storitev pri opravljanju gospodarske dejavnosti je mogoče opredeliti tudi samo sprejemanje gospodarske odločitve, ne pa šele njeno izvedbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 31.5.2005 obsojenega P.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let in določilo poseben pogoj, da v roku šestih mesecev plača 871.230 SIT, kar ustreza premoženjski koristi, doseženi s kaznivim dejanjem. Po 36. členu KZ mu je izreklo tudi 300.000 SIT denarne kazni, plačljive v roku treh mesecev. Po 1. odstavku 96. člena KZ je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 871.230 SIT, kar ustreza premoženjski koristi, doseženi s kaznivim dejanjem. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in mu naložilo v plačilo 200.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.12.2005 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 1. odstavka 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločitev prvemu sodišču, obsojenca pa oprosti stroškov v tem postopku.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju sodišče s pravnomočno sodbo ni storilo zatrjevanih kršitev zakona. Obsojenec je bil utemeljeno spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Obsojenec je namreč kot direktor Splošnega gradbenega podjetja G.K. dosegel, da je delavski svet sprejel zanj ugodno odločitev o nakupu osebnega avtomobila znamke O., česar prav gotovo ne bi mogel storiti, če ne bi bil direktor. V sodbah sodišč prve in druge stopnje so razlogi o tem, da je ta način izrabil svoj direktorski položaj zato, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist in s tem izpolnil znake kaznivega dejanja. Tudi druge kršitve postopka niso podane. Sodišče ni zagrešilo nobene kršitve kazenskega zakona z določitvijo posebnega pogoja obsojencu, da plača znesek premoženjske koristi in mu to obveznost naložilo kot posebni pogoj v okviru preizkusne dobe. Kazenski zakonik v 3. odstavku 50. člena določa, da lahko sodišče vrnitev premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, naloži kot posebno obveznost ob pogojni obsodbi, ki se lahko tudi prekliče, če obveznost ni izpolnjena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ocenjuje, da obsojencu očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa ne izhaja, kakšno gospodarsko dejavnost naj bi obsojenec s prodajo vozila opravljal. Iz izreka sodbe celo izhaja, da je prodal svoj lastni avto, kar ni znak očitanega kaznivega dejanja. Opisa, da bi obsojenec opravljal konkretno gospodarsko dejavnost, izrek sodbe ne ponuja. Drugostopenjska sodba nima razlogov o tem, ali in kakšno gospodarsko dejavnost je obsojenec opravljal pri prodaji svojega vozila. Izrek sodbe si je tudi v nasprotju, ko je po eni strani očitana obsojencu kot direktorju izraba položaja, po drugi strani pa zavajanje delavskega sveta. Po razlagi zahteve bi na podlagi opisa dejanja, ki ga vsebuje izrek sodbe, bilo mogoče govoriti le o kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, za katero je kazenski pregon absolutno zastaral še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom.

Z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov je sodišče po stališču vložnika zahteve kršilo pravico obsojenca do obrambe. Opozarja tudi na protispisnost zaključkov sodbe, da je obsojenec sam določil odkupno ceno, saj je bila ta navedena na poslovni listini A. Prvostopenjska sodba se ni opredelila do tega, ali je obsojenec naklepno predložil listino, za katero je vedel, da je na njej napačen podatek o vrednosti vozila, ali pa je bil prepričan, da gre za realno vrednost vozila. S tem zahteva nakazuje, da sodba nima razlogov o naklepu kot enem od odločilnih dejstev.

Sodišče je po navedbah zahteve z določitvijo posebnega pogoja prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal in je zato takšna odločitev nezakonita. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve v odsotnosti razlogov glede izrečene stranske denarne kazni. Predlaga tudi, da se obsojenca oprosti stroškov postopka, nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po 1. točki 5. odstavka 126. člena KZ se za gospodarsko dejavnost štejejo proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje, po 2. točki pa vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v 1. točki navedenih dejavnosti. Ob neposredni gospodarski dejavnosti (1. točka 5. odstavka 126. člena KZ), je tedaj opredeljena tudi posredna dejavnost. To pomeni, da je kot storitev pri opravljanju dejavnosti mogoče opredeliti tudi samo sprejemanje gospodarske odločitve, ne pa šele njeno izvedbo (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001). Takšno gospodarsko dejavnost pa je glede na določbe statuta podjetja v družbeni lastnini SGP G.K. opravljal tudi obsojenec kot direktor podjetja. Nobenega dvoma ni, da je v zvezi z opravljanjem takšne gospodarske dejavnosti tudi nakup osebnega avtomobila. Glede na to in ob navedbi v izreku pravnomočne sodbe, da je obsojenec izrabil položaj direktorja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisan način njegovega ravnanja, iz katerega sledi, da je kot direktor podjetja dosegel, da je delavski svet sprejel odločitev o zanj ugodnem nakupu osebnega avtomobila, ni mogoče sprejeti trditve vložnika zahteve, da obsojenčevo dejanje nima vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenec izrabil svoj položaj pri opravljanju gospodarske dejavnosti in to presojo v sodbi tudi obrazložilo (2. odstavek 5 strani sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je navedlo v razlogih sodbe, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze in svoje zaključke prepričljivo obrazložilo. Iz tega sledi, da je sodišče druge stopnje sprejelo tudi prvostopenjsko presojo, ki zadeva vprašanje obsojenčevega opravljanja gospodarske dejavnosti. Sicer pa sodišče druge stopnje po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP presodi pritožbene navedbe. Slednje je tudi storilo s tem, ko je zavzelo stališče do pritožbene navedbe, češ da izrek sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje očitka obsojencu, s kakšnim izvršitvenim ravnanjem ali opustitvijo je izrabil položaj kot direktor SGP G.K. Pri tem pa pritožba ni izrecno izpostavila vprašanja zakonskega znaka gospodarske dejavnosti. Sicer pa je presodilo, da je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je obsojenec bil v oškodovanem podjetju zaposlen kot direktor in je zato dosegel, da je delavski svet sprejel zanj ugodno odločitev o nakupu osebnega avtomobila, s tem pa izrabil svoj direktorski položaj za pridobitev premoženjske koristi.

Glede na navedeno je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v obsojenčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Zato tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, prav tako pa razlogi drugostopenjske sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi niso tako pomanjkljivi, da bi predstavljali zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora glede na ustaljeno ustavno sodno prakso izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganih dokazov, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odločilnih dejstev odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo. Dejstvo, ki se nanaša na vrednost osebnega avtomobila in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na obsojenčevo ravnanje, povezano z izrabo položaja direktorja, je sodišče ugotovilo z izvedenimi dokazi. Zavrnitev dokaznih predlogov je tudi utemeljilo (sodba sodišča prve stopnje, četrta in peta stran). Bistvo te odločitve je v zaključku, da je vrednost avtomobila zanesljivo ugotovljena z zaslišanjem sodnega cenilca R.M., okoliščine v zvezi z nakupom avtomobila pa razjasnjene z zaslišanjem prič M.M. in D.A., med tem ko je glede ostalih predlaganih prič ocenilo, da glede na račun podjetja T. d.o.o. njihovo zaslišanje ni potrebno. V zvezi z odločilnimi dejstvi, ki jih je sodišče ugotovilo z izvedenimi dokazi, pri čemer je utemeljilo, kako presoja njihovo verodostojnost, zahteva z navedbami, ki jih vsebuje, ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko odločilno vplivala na drugačno presojo izvedenih dokazov in s tem na drugačne dejanske zaključke, kot jih je sprejelo sodišče. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da je obsojenec sam določil vrednost vozila, pri čemer je izhajalo iz presoje izpovedb zaslišanih prič in ugotovljenega obsojenčevega ravnanja. Nobenih razlogov ni, ki bi kazali, da je vsebino teh dokazov v sodbi povzelo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, kar pomeni, da trditev o protispisnosti ni utemeljena. Sodišče je v skladu z zahtevami določbe 7. odstavka 364. člena ZKP v razlogih sodbe tudi navedlo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Zato tudi v tem pogledu pravnomočna sodba nima pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je poleg preizkusne dobe določilo še posebni pogoj, da v roku šestih mesecev plača 871.230 SIT, kar ustreza pridobljeni premoženjski koristi, doseženi s kaznivim dejanjem. Po določbi 3. odstavka 50. člena KZ lahko sodišče v pogojni obsodbi določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Takšna določba in njena jezikovna razlaga nasprotujeta stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da navedenega pogoja ni mogoče določiti, ker oškodovanec ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka oziroma ker sodišče o njem ni odločilo. Sodišče ob izreku pogojne obsodbe opravi pozitivno prognozo storilca kaznivega dejanja, ki temelji na presoji okoliščin, navedenih v 3. odstavku 51. člena KZ. Takšna prognoza zajema tudi odločanje o dolžini preizkusne dobe in določitve posebnih pogojev, med katere kazenski zakonik prav tako uvršča vrnitev premoženjske koristi v določenem roku. Zato tudi s tega vidika določitev navedenega posebnega pogoja ni v nasprotju z zakonom. Tako sodišče s sprejeto odločitvijo ni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in ni kršilo kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je navedlo sicer skope, vendar zadostne razloge, s katerimi je utemeljilo izrek stranske denarne kazni. Te razloge je treba povezati z ugotovitvijo, da si je z obravnavanim dejanjem obsojenec pridobil na škodo G. premoženjsko korist. To pomeni, da je storil kaznivo dejanje iz koristoljubnosti, kar je zakonska podlaga za izrek stranske denarne kazni (2. odstavek 36. člena KZ). Višje sodišče je izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo in glede stranske kazni presodilo, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo primerno denarno kazen. Zato posplošen očitek zahteve, da sodbi nimata razlogov o izreku stranske denarne kazni in da je s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega P.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).