Jedro

Ker tožnik ni izkazal, da je najprej zahteval varstvo pravic pri toženi stranki, ni mogoč zaključek, da tožnikova terjatev za razveljavitev napotitve na usposabljanje (delodajalec ni izdal sklepa o razporeditvi), obstoji ali da mu bo nastala, zato ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je zavzelo stališče, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju in po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in sicer, da predvsem ni izkazana verjetnost, da terjatev obstoji. Zoper prvostopenjski sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 335. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Vztraja pri tem, da je šlo v predmetni zadevi dejansko za razporeditev iz kraja v kraj, čeprav tožnik ni dobil sklepa o razporeditvi. Nalog za službeno potovanje in navodilo z dne 25.5.2001 posredno izkazujeta prerazporeditev iz kraja v kraj, saj naj bi službeno potovanje trajalo od 24.5.2001 do 1.6.2001; iz navodila za potovanje izhaja, da ne gre za enkratno službeno pot, ampak za trajno oz. daljšo razporeditev. Ne drži, da je naročnik dela T. d.o.o., kot je navedeno v potnem nalogu, ampak je naročnik E. oz. L., saj je iz dopisa L. z dne 27.4.2001 razvidno, da so naročili projekt pri toženi stranki in ne pri T. d.o.o.. Vse naloge, ki so navedene v delovnem nalogu, bi tožnik lahko opravil na svojem delovnem mestu, na sedežu tožene stranke v Ljubljani. Ker gre za izdelavo konkretnega projekta (E.), ne gre za usposabljanje oz. izobraževanje tožnika, kot hoče prikazati tožena stranka. Tožnik ne potrebuje nobenega izobraževanja, saj je projektant od leta 1980 z vsemi strokovnimi izpiti in licencami. S pogodbo z dne 7.5.2001 o medsebojnem sodelovanju med toženo stranko in T. d.o.o. tožnik ni bil seznanjen. Če bi bila pogodba sklenjena že pred začetkom službenega potovanja, bi direktor tožene stranke vsekakor, kot razlog za potovanje to zapisal na potnem nalogu, zlasti pa v navodilu z dne 24.5.2001 oz. 25.5.2001. Iz same pogodbe izhaja, da družba T. d.o.o. za I. d.d. opravlja storitve projektiranja in konkstrukcije, kar pomeni, da T. d.o.o. ni naročnik, kot izhaja iz naloga za službeno potovanje, kjer je naveden razlog za potovanje - izdelava projektne dokumentacije za naročnika T. d.o.o.. Tudi iz 3. c tč. izhaja, da gre za razporeditev, saj naj bi T. d.o.o. izobraževal nove kadre tožene stranke in tiste, ki bodo razporejeni na področje projektive in konstrukcije. Zaradi razdalje od tožnikovega prebivališča do novega delovnega mesta, je razporeditev nezakonita in se tožnik z njo ne more strinjati. Tožena stranka je šele v odgovoru na tožbo prvič navedla, da je bil tožnik poslan na usposabljanje v T. d.o.o.. Ker je bil tožnik takoj uveden v projekt, ki ga je vodil T. d.o.o., ni šlo za nobeno usposabljanje, ampak je bil tožnik dolžan zagotoviti realizacijo projekta, sam projekt pa ni bil z ničemer povezan z Mariborom, ampak bi ga tožnik lahko opravil na delovnem mestu v Ljubljani. To izhaja tudi iz izjave direktorja tožene stranke ob odhodu tožnika v Maribor, da zanj dela pri toženi stranki ni in da mora tja, kjer je delo. Pritožnik meni, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo navedbam tožene stranke, ki je ravnala protipravno in tožnikovo razporeditev iz kraja v kraj pomeni grobo kršitev predpisov in samovoljo tožene stranke, šikaniranje pa traja že vse od tožnikove razrešitve. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. in 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP/99 in pravilne uporabe materialnega prava. Med postopkom pred delovnimi in socialnimi sodišči izda prvostopenjsko sodišče na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da bi se preprečilo samovoljno ravnanje ali odvrnila nenadomestljiva škoda. V kolikor stranka predlaga zavarovanje nedenarne terjatve, kot v konkretnem primeru, morajo biti izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98). Po navedenem določilu sodišča izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala ter verjetnost obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ali nastanek težko nadomestljive škode. Ker so začasne odredbe sredstvo zavarovanja, z njimi ni mogoče nalagati zavezani stranki ravnanja, ki pomeni že delno ali v celoti izpolnitev tožbenega zahtevka, saj že po sami naravi začasna odredba, ne sme biti takšna, da po svoji vsebini pomeni odločitev o glavni stvari. Razen navedenega pa je treba pri izdaji začasne odredbe upoštevati tudi namen izdaje, ki je v tem, da začasna odredba nudi pravno zaščino zahtevku od njegovega nastanka naprej. Tožnik je v predmetni zadevi predlagal začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve (ugotovitev, da je tožena stranka 24.5.2001 in 25.5.2001 tožnika nezakonito razporedila v Maribor, razveljavitev vseh odločb in drugih aktov z dne 24.5.2001 in 25.5.2001, iz katerih izhaja razporeditev tožnika iz Ljubljane v Maribor ter povračilo stroškov postopka). S predlagano začasno odredbo je zahteval razveljavitev vseh odločb in drugih aktov o razporeditvi z dne 24.5.2001 in 25.5.2001 (2. tč. zahtevka), ki se nanašajo na razporeditev tožnika iz Ljubljane v Maribor oz. vse druge ustne in pisne odredbe, ki delavca dejansko prerazporejajo v Maribor, istočasno pa, da naj tožena stranka zagotovi tožniku opravljanje delovnih nalog projektanta specialista na delovnem mestu v Ljubljani na sedežu tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi odločilno, ali je tožnik glede varstva svojih pravic ravnal v skladu s 1. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 1/91 - I in 45-I/94), torej ali je najprej vložil zahteve za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki, v kolikor se ni strinjal z izdanim službenim nalogom in pa navodilom o izvršitvi te poti. V skladu z 2. odst. 83. člena ZTPDR delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen če gre za pravico do denarne terjatve. V konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje denarne terjatve, zato je predhodna notranja pot obvezna v smislu citiranih določil. Ker tožnik ni izkazal, da je najprej zahteval varstvo pravic pri toženi stranki, ni mogoč zaključek, da tožnikova terjatev obstoji ali da mu bo nastala, zato ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali gre v predmetni zadevi za razporeditev tožnika iz kraja v kraj, ali le za odreditev službene poti in za šikaniranje tožnika zato za odločitev niso relevantne. Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa tožbenega zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da je tožnik predlagal odločitev, ki pomeni odločitev o glavni stvari (razveljavitev nalogov z dne 24.5.2001 in 25.5.2001 o napotitvi tožnika na pot v Maribor). Že s samim tem je presežen okvir varstva, ki ga je mogoče zagotoviti predlagatelju z izdano začasno odredbo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).