Up-159/99

21. 9. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., razvoj proizvodnja in trženje kozmetičnih izdelkov, d.d., Ž., in B. B. iz Z., ki ju zastopata C. C. in Č. Č., odvetnika v V. na seji dne 21. septembra 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba družbe A., d.d., Ž., zoper sklep Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij št. 200-97/99-2/22,223 z dne 22. 4. 1999 se zavrže.

2.Ustavna pritožba B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 539/99-2 z dne 23. 7. 1999 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 1005/99-2 z dne 30. 6. 1999 in sklepom Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij št. 200-97/99-2/224,223 z dne 22. 4. 1999 se sprejme v obravnavo.

O B R A Z L O Ž I T E V

1.Pritožnika sta najprej z vlogo z dne 23. 6. 1999 in z dopolnitvami z dne 6. 7. 1999, z dne 7. 7. 1999 ter z dne 26. 8. 1999 vložila ustavno pritožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju: Agencija) o začetku postopka revizije in predlagala zadržanje njegove izvršitve.

2.Dne 31. 8. 1999 je ustavni pritožnik B. B. ustavno pritožbo razširil na medtem že izdana sklepa Upravnega in Vrhovnega sodišča, s katerima pa je bila njegova tožba v upravnem sporu zavržena, ker da sklep ne posega v njegove pravice oziroma pravno zavarovane interese, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanimi sklepi kršene pravice iz 22., 23., 33., 35. in 38. člena Ustave, kršeni pa naj bi bili tudi 2., 74., 120. in 153. člen Ustave. Meni, da je imel položaj stranke tako v postopku izdaje navedenega sklepa, kakor tudi položaj stranke v upravnem sporu zoper ta sklep. Njegov pravni interes naj bi izviral iz položaja dediča po denacionalizacijskem upravičencu oziroma upravičencu na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 - ZIKS). Glede na to, da naj bi mu bil priznan pravni interes za sodelovanje v postopku lastninskega preoblikovanja nekdanjega družbenega podjetja in položaj stranke v nepravdnem postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava v zvezi z vračanjem zaplenjenega premoženja, bi mu moral biti priznan pravni interes tudi za sprožitev upravnega spora zoper sklep Agencije, ki se nanaša na revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetja. Pritožnik naj bi imel položaj stranke v vsakršnem postopku, v katerem se ugotavlja obseg kapitala (družbenega) podjetja A., d.o.o., Ž. Vsako naknadno ugotavljanje višine oziroma zmanjšanja družbenega kapitala naj bi namreč neposredno posegalo v pravice in pravne koristi ustavnega pritožnika kot predlagatelja v nepravdnem postopku, v katerem je bila dne 23. 11. 1995 sklenjena sodna poravnava na podlagi ugotovljene višine družbenega kapitala po otvoritveni bilanci na dan 1. 1. 1993. Pritožnik meni, da je sama uvedba revizije nedopustna, ker se družbeno podjetje A., d.o.o., ni preoblikovalo na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 13/93 in nasl. - ZLPP), temveč so lastninski deleži družbe A., d.d., Ž., določeni na podlagi sodne poravnave. Zato naj bi že izdaja sklepa Agencije o uvedbi revizije neposredno posegla v ustavno pravico pritožnika do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ter v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

3.Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da je ustavna pritožnica družba A., d.d., Ž., sklep Agencije prejela najpozneje dne 5. 5. 1999. Tožbo v upravnem sporu je vložila dne 23. 6. 1999, kar pomeni prepozno, kot sta ugotovili tudi Upravno in Vrhovno sodišče. Teh odločitev pritožnica ne izpodbija. Glede na to, da je pritožnica vložila ustavno pritožbo potem, ko je že izgubila pravico do vložitve tožbe za sprožitev upravnega spora, je ne more vložiti niti po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Zato je Ustavno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 1. točke izreka tega sklepa.

4.Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da se ustavna pritožba B. B. sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sklepi kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 54. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan

O D L O Č B A

Up-159/99

3. 2. 2000

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi B. B. iz Z., ki ga zastopata C. C. in Č. Č., odvetnika v V. na seji dne 3. februarja 2000

o d l o č i l o :

1.Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 539/99-2 z dne 23. 7. 1999 in sklep Upravnega sodišča št. U 1005/99-2 z dne 30. 6. 1999 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

O B R A Z L O Ž I T E V

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sklep št. 200- 97/99-2/224,223 z dne 22. 4. 1999, ki ga je izdala Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju: Agencija za revidiranje). Z njim je začela postopek revizije lastninskega preoblikovanja družbe A., d.d., Ž., za obdobje od 1. 1. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register. Z dopolnitvijo je pritožnik ustavno pritožbo razširil še na sklepa Upravnega sodišča (št. U 1005/99-2 z dne 30. 6. 1999) in Vrhovnega sodišča (št. I Up 539/99-2 z dne 23. 7. 1999). S prvim sklepom je bila njegova tožba v upravnem sporu zavržena, zahteva za izdajo začasne odredbe pa zavrnjena, z drugim sklepom pa je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Upravnega sodišča.

2.Upravno sodišče je tožbo pritožnika, ki jo je ta vložil na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr. - v nadaljevanju: ZUS), zavrglo, ker naj bi ne bil stranka v tem upravnem sporu. V obrazložitvi sklepa sodišče navaja, da pritožnik ni bil stranka v upravnem postopku za izdajo izpodbijanega sklepa Agencije za revidiranje, z njim pa se tudi ne odloča o nobeni njegovi pravici ali obveznosti, niti ne posega v njegove neposredne na zakon oprte koristi. Po navedbah Upravnega sodišča gre namreč za sklep, s katerim se odloča o vprašanjih procesne narave. Ker naj bi se torej z izpodbijanim sklepom očitno ne posegalo v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist, je Upravno sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Posledično je zavrnilo tudi predlog za začasno odredbo po drugem odstavku 69. člena ZUS. Vrhovno sodišče je pritožbo ustavnega pritožnika zoper sklep Upravnega sodišča zavrnilo. Pri tem je v obrazložitvi zavrnitve med drugim poudarilo, da pritožba niti ne pove, na kakšni pravni podlagi pritožnik uveljavlja svoj morebitni dejanski interes kot pravni interes, zlasti že na začetku postopka, uvedenega po uradni dolžnosti, ko je znana le stranka, proti kateri teče postopek. To pa po mnenju Vrhovnega sodišča pritožnik kot delničar ni. Meni, da tudi če bi pritožnik imel položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja, to še ne pomeni, da ga ima v poznejšem revizijskem postopku, zlasti ne ob uvedbi postopka.

3.Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanima sklepoma sodišč kršene pravice iz 22., 23., 33., 35. in 38. člena Ustave, kršeni pa naj bi bili tudi 2., 74., 120. in 153. člen Ustave.

4.Meni, da bi moral imeti položaj stranke tako v postopku izdaje sklepa Agencije za revidiranje, kakor tudi položaj stranke v upravnem sporu zoper ta sklep. Trdi, da njegov pravni interes izvira iz položaja dediča po denacionalizacijskem upravičencu oziroma upravičencu za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. ter Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - v nadaljevanju: ZIKS). Glede na to, da naj bi mu bil priznan pravni interes za sodelovanje v postopku lastninskega preoblikovanja nekdanjega družbenega podjetja A., d.o.o., Ž., in položaj stranke v nepravdnem postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava v zvezi z vračanjem zaplenjenega premoženja, bi mu moral biti priznan pravni interes tudi za sprožitev upravnega spora zoper sklep Agencije za revidiranje, ki se nanaša na revidiranje lastninskega preoblikovanja tega podjetja. Pritožnik naj bi imel položaj stranke v vsakršnem postopku, v katerem se ugotavlja obseg kapitala (družbenega) podjetja A. Vsako naknadno ugotavljanje višine oziroma zmanjšanja družbenega kapitala naj bi namreč neposredno posegalo v pravice in pravne koristi ustavnega pritožnika kot predlagatelja v nepravdnem postopku, v katerem je bila dne 23. 11. 1995 sklenjena sodna poravnava, ki se nanaša tudi na vrnitev podjetja A. in sicer na podlagi ugotovljene višine družbenega kapitala po otvoritveni bilanci na dan 1. 1. 1993.

B.

5.Ustavno sodišče je dne 21. 9. 1999 ustavno pritožbo B. B. sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

6.A. se je kot podjetje začela lastninsko preoblikovati po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 13/93 in nasl. - v nadaljevanju: ZLPP). Izdelan je bil program lastninjenja, še prej je bil z otvoritveno bilanco stanja, izdelano na dan 1. 1. 1993, ugotovljen družbeni kapital podjetja v višini cca 2,9 milijarde SIT. Med postopkom lastninskega preoblikovanja so Vlada, A. in ustavni pritožnik (ter ostali dediči po pokojnem B. B., ki mu je bila A. zaplenjena kot takratna "Tvrtka Golob & Comp.") dne 23. 11. 1995 sklenili sodno poravnavo. S sodno poravnavo je bilo premoženje A., kot je bilo ugotovljeno po zaključnem računu iz leta 1994, v celoti vrnjeno dedičem. Veljavnost sodne poravnave je bila vezana na pogoj, da zavezanci takoj po sklenitvi poravnave sklenejo pogodbo o ustanovitvi delniške družbe, pri čemer se delniški kapital porazdeli na delnice in sicer jih 15% pripade delavcem, 85% pa B.

Po pravnomočnosti sodne poravnave je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija za privatizacijo) dne 18. 6. 1997 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da zaradi izvršitve pravnomočne sodne poravnave ni več pogojev za nadaljevanje lastninskega preoblikovanja podjetja A. po določbah ZLPP in da je A. po dokončnosti te odločbe upravičena predlagati vpis lastniške strukture, kot izhaja iz sodne poravnave, v sodni register. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da pogojev za nadaljevanje lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP ni več, ker je vrednost zaplenjenega premoženja, ki je po sklenjeni sodni poravnavi predmet vračila dedičem upravičenca do vrnitve premoženja (3,1 milijarde SIT na dan 1. 1. 1993), večja od vrednosti z otvoritveno bilanco ugotovljenega družbenega kapitala na dan 1. 1. 1993 (2,9 milijarde SIT).

7.Agencija za revidiranje je 22. 4. 1999 izdala sklep o začetku postopka revizije lastninskega preoblikovanja podjetja A. za obdobje od 1. 1. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register. Revizija lastninskega preoblikovanja je dopustna, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 58/95 - ZAPPNI). Ti so: 1) že opravljen postopek revizije, 2) utemeljen sum, da je po 31. 12. 1992 do vpisa v sodni register prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala in 3) da je do zmanjšanja prišlo zaradi pravnega posla ali drugega pravnega dejanja iz 48. in 48.a člena ZLPP.

8.Ustavni pritožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper sklep o začetku postopka revizije na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS. Ta določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pri tem se v postopku uporabljajo določbe ZUS, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor ni z ZUS drugače določeno (tretji odstavek 3. člena).

9.Ustavni pritožnik je svojo aktivno legitimacijo v upravnem sporu izkazoval na podlagi lastninskega deleža v družbi, ki naj bi bila predmet postopka revizije. Navajal je, da je na podlagi sodne poravnave dobil vrnjeno zaplenjeno premoženje podjetja A. v višini, ugotovljeni po zaključnem računu iz leta 1994, in da ima v družbi 85% lastniški delež (delež v delniškem kapitalu). Takšna struktura izhaja iz pravnomočno sklenjene sodne poravnave, nanjo pa se sklicuje tudi odločba Agencije za privatizacijo, ki je bila podlaga za vpis v sodni register. Njegovo tožbo je Upravno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS zavrglo kot vloženo od napačne osebe, češ da se z izpodbijanim sklepom ne posega v njegovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist. To utemeljuje s tem, da ni bil stranka v upravnem postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, poleg tega pa se z izpodbijanim aktom tudi ne odloča o njegovi pravici ali obveznosti niti ne posega v njegove neposredne na zakon oprte koristi - odloča se le o vprašanjih procesne narave. Ustavni pritožnik po oceni Upravnega sodišča zato ne izpolnjuje pogojev za tožnika iz prvega odstavka 18. člena ZUS, ki ga je potrebno uporabiti glede na tretji odstavek 3. člena ZUS tudi v primerih sporov po tretjem odstavku 1. člena ZUS.

10.Po prvem odstavku 18. člena ZUS je posameznik lahko tožnik v upravnem sporu, če meni, da je kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. ZUS v tretjem odstavku 3. člena res določa, da se njegove določbe, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, uporabljajo tudi v primerih, ko se izpodbijajo akti iz tretjega odstavka njegovega 1. člena. Vendar hkrati določa, da to velja le, kolikor ni z njim drugače določeno. Upravno sodišče je svoje stališče o neizpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka18. člena ZUS oprlo na ugotovitev, da ZUS glede teh pogojev ne določa ničesar drugače. To je sicer res, vendar pa je treba v primeru, ko gre za spor po tretjem odstavku 1. člena ZUS izpolnjenost pogojev iz prvega odstavka 18. člena ZUS ugotavljati glede na namen te posebne vrste upravnega spora - to je ugotovitev posega v ustavno pravico. To v obravnavanem primeru pomeni, da ima ustavni pritožnik v upravnem sporu aktivno legitimacijo, če zatrjuje, da posamični akt (sklep o začetku postopka revizije), ki ga izpodbija na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS, posega v kakšno njegovo ustavno pravico. Pri tem za oceno njegove aktivne legitimacije ni pomembno, ali je bil (pa čeprav bi morda moral biti, pa mu ni bila dana možnost) stranka v postopku izdaje s tožbo izpodbijanega posamičnega akta. Po 4. in 18. členu ZUS se namreč tudi v "običajnem" upravnem sporu za dopustnost tožbe ne zahteva, da je bil tožnik stranka v upravnem ali kakšnem drugem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani akt. Bistveno je le, da je kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim ali drugim posamičnim aktom kršena. Kot je bilo že navedeno, pa je ta pogoj (kršitev pravice ali na zakon oprte neposredne koristi) v primerih, ko gre za posamične akte iz tretjega odstavka 1. člena ZUS, izpolnjen, če se zatrjuje poseg v ustavno pravico.

11.Navedeno stališče izhaja že iz besedila drugega odstavka 157. člena Ustave in sploh iz narave in namena tovrstnega upravnega spora. Upravni spor, v katerem sodišče odloča na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in tretjega odstavka 1. člena ZUS, ni spor, v katerem bi prišlo v poštev samo presojanje zakonitosti (spor o zakonitosti), temveč gre za spor prave polne jurisdikcije, v katerem se ugotavlja poseg v ustavno pravico. Zato mora sodišče v primeru, če ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, ugotoviti tudi, ali je podana kršitev ustavne pravice in ravnati po 62. ZUS.

12.Glede na navedeno je napačno stališče Upravnega sodišča, ki je pritožniku na podlagi 18. člena ZUS odreklo položaj tožnika v upravnem sporu, sproženem na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS, ker ni bil stranka v upravnem postopku za izdajo izpodbijanega sklepa Agencije za revidiranje in ker se z njim ne odloča o njegovi pravici ali obveznosti niti ne posega v njegove neposredne na zakon oprte koristi. Takšna razlaga je nezakonita, glede na namen tovrstnega upravnega spora, ki je vsebovan že v drugem odstavku 157. člena Ustave, pa tudi neustavna. Takšni razlagi je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče s tem, ko je v pritožbenem postopku izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na ustavnega pritožnika, potrdilo. Niti Upravno sodišče niti Vrhovno sodišče pa se tudi nista izrekli o navedbah ustavnega pritožnika, s katerimi je utemeljeval legitimacijo, to je, da izpodbijani akt posega v njegove ustavne pravice zato, ker uvaja revizijo, ki bo posegla v njegov lastniški položaj (zasebno lastnino iz 33. člena Ustave), ki ga je pridobil na podlagi pravnomočne sodne poravnave. Svoje legitimacije ni utemeljeval kot delničar oziroma kot prejšnji upravičenec za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov, temveč kot udeleženec pravnomočne sodne poravnave, s katero je dobil vrnjeno zaplenjeno premoženje podjetja A. in s katero je bila določena tudi lastniška struktura tega podjetja.

13.Vendar pa ugotovljena nezakonita razlaga za ugoditev ustavni pritožbi še ne zadošča. Skladno s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja le, ali so bile s posamičnim aktom (v obravnavanem primeru z izpodbijanima sklepoma sodišč) kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato je treba ugotoviti, ali navedeno napačno pravno stališče oziroma navedena razlaga, na kateri temeljita izpodbijana sklepa, nasprotuje kakšni človekovi pravici ali temeljni svoboščini.

14.Ustavno sodišče iz razlogov, navedenih v točkah 10, 11 in 12 obrazložitve te odločbe, ugotavlja, da je bila z izpodbijanima sklepoma, s katerima je bila pritožniku njegova tožba za sprožitev upravnega spora zaradi napačne razlage prvega odstavka 18. člena ZUS zavržena, kršena njegova ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ustava v 23. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožniku je bila z izpodbijanima sklepoma v nasprotju z zakonom odvzeta pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče (enako je Ustavno sodišče odločilo že z odločbo št. Up-18/95 z dne 11. 6. 1997, OdlUS VI, 178).

15.Glede na ugotovljeno kršitev človekove pravice je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo, zadevo pa vrnilo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Ker je izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati še glede vprašanja morebitnih kršitev drugih človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnik. Ustavno sodišče se tudi ni opredeljevalo do vprašanja, ali je izpodbijani sklep Agencije za revidiranje sploh lahko predmet upravnega spora po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Prav tako se ni opredeljevalo do vprašanja, ali bi moral imeti pritožnik položaj stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, niti do zatrjevane njegove ničnosti. Na ta vprašanja bo moralo odgovoriti Upravno sodišče v ponovljenem postopku.

C.

16.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen