Jedro

Neobičajno visok prag med dvema prostoroma sam po sebi ni nevarna stvar in take presoje ne utemeljujejo niti dodatno ugotovljene okoliščine pri tej zadevi. Neosvetljenost hodnika in slaba ločljivost praga od tal sta okoliščini, ki sodita v subjektivno sfero tožnika. Nanju bi lahko vplivala tako, da bi poskrbela za stalno osvetljenost hodnika in ločljivost praga označila z ustrezno označitvijo, pa ni tako ravnala. Ker je opustila skrb za varnost ljudi, ki uporabljajo prostore njene zgradbe, je tožniku krivdno odgovorna za škodo, nastalo zaradi padca čez prag.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je 27.10.1995 v zgradbi prve toženke, v kateri ima svoje prostore tudi upravna enota, pri vračanju s hodnika proti glavnemu stopnišču padel čez neobičajno visok prag, ki je bil zaradi neosvetljenega hodnika slabo ločljiv od tal. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta prva toženka in druga toženka, pri kateri je imela prva toženka zavarovano svojo odgovornost, tožniku v celoti odškodninsko odgovorni za škodo, ki jo je utrpel ob padcu, zaradi katerega si je zlomil vrat desne stegnenice v kolku. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh toženk zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta v razlogih ugotovili, da sta v tej zadevi izkazani tako objektivna kot tudi subjektivna odgovornost toženk.

Toženki v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sodišči sta storili procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodbi ne vsebujeta razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, prisotna pa so številna nasprotja med razlogi za odločitev in izvedenimi dokazi, poleg tega je dokazna ocena nesprejemljiva in neobjektivna oziroma pristranska. Sporni prag ne predstavlja nevarne stvari. Za tako stvar bi šlo le v primeru, če bi ob predpogojih, to so primerna gradbena izvedba, primerna osvetljenost in označitev, še vedno predstavljal nevarnost za hojo povprečnega človeka. Vendar prag ni bil izveden v nasprotju z gradbenimi predpisi in če so na hodniku gorele svetilke, je bil zadosti osvetljen in tudi ločljivost je bila zadostna. Prav te akcidentalne okoliščine spadajo v sfero subjektivne odgovornosti, vendar v času škodnega dogodka niso bile podane. Objektivna odgovornost je izjema, pravilo je subjektivna odgovornost, sicer pa se ti dve odškodninski odgovornosti izključujeta in ni prav, da sta sodišči obe vrsti odgovornosti kar kumulirali. V nadaljevanju revizija obširno analizira posamezne razloge sodišč, njune dejanske ugotovitve, izpovedi tožnika in prič. Zatrjuje, da je bil prag normalno ločljiv od ostalih tal, kar da izhaja iz fotografij v spisu in so zato drugačni razlogi obeh sodišč procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob izpodbijanju ugotovitve o neosvetljenosti revizija zatrjuje neverodostojnost ene od prič, se sklicuje na nekoliko drugačne tožbene trditve o osvetljenosti hodnika, navaja nove okoliščine v zvezi s tem, ali so bila vrata pri tem pragu odprta ali ne, nato pa zaključi, da je šlo za normalno ločljivost praga, ker da je bil osvetljen. Graja razloge prvostopenjske sodbe, da so priče potrdile tožnikov padec, saj so prišle kasneje in tega nobena neposredno ni videla. Vzrok za tožnikov padec ni v višini praga, temveč v tožnikovi nepazljivosti. Nepravilen je zaključek, da naj bi šlo za neobičajno visok prag. Krivdne odgovornosti ni, ker ni nobenega predpisa, kako visok mora biti prag. Ker ni protipravnosti, po teoriji o ratio legis vzročnosti tudi ni izkazana vzročna zveza. Prva toženka ni opustila dolžne skrbnosti. Pri tem je nevzdržno sklicevanje sodišč na njeno ravnanje po škodnem dogodku. Ni res, da naj ne bi bil dokazan drug vzrok za tožnikov padec. Ker prvi toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je lahko vzrok za padec le na tožnikovi strani. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da v pritožbi ni bilo trditev o kršitvah postopka, to sta toženki utemeljevali v zvezi z napačno in pristransko presojo dokazov. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi neupoštevanja 191. oziroma 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizija še omenja, kaj naj bi tožnik govoril ob sprejemu v bolnici. Na koncu zaključi, da sta obe sodišči izrazito pristransko ocenili izvedene dokaze in s tem storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka stranke in sodišče vezani na tiste dejanske ugotovitve, ki in kot sta jih pred tem ugotovili obe nižji sodišči. Za obravnavano zadevo to pomeni, da sme in mora revizijsko sodišče upoštevati naslednje dejanske ugotovitve o okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka.

Sporni prag med hodnikom in prostorom pred stopniščem je v smeri, iz katere je prihajal tožnik, ko se je vračal po hodniku, visok 4 do 4,5 cm, na drugi strani pa le dva centimetra. Hodnik ni bil osvetljen, svetloba je prihajala le s stopnišča. Prag je bil temne barve in zaradi takih okoliščin minimalno ločljiv od tal. Tožnikov pogled je bil pri hoji usmerjen na stopnišče, ki je oddaljeno od praga dva metra. Pri hoji čez prag se je spotaknil z desno nogo in padel. Še ležečega na tleh so ga našle tri priče, katerim je povedal za vzrok padca.

Revizija zatrjuje, da v tej zadevi ni izkazana niti objektivna niti subjektivna odgovornost, da pa je tudi sicer nepravilno kumuliranje obeh vrst odškodninske odgovornosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako kumuliranje obeh vrst odgovornosti vsaj nepotrebno, glede vrste odgovornosti pa, da gre v obravnavani zadevi za subjektivno oziroma krivdno odgovornost toženk. Naš sistem odškodninskega prava je zgrajen tako, da je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. Do nje pride zato le takrat, kadar je to v zakonu posebej določeno. Res se ZOR v 173. členu z uporabo pojmov nevarna stvar in nevarna dejavnost izraža nedoločno ali točneje: gre za pravni standard, kar pomeni, da mora njegovo vsebino v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Kljub temu pa preširoka sodna praksa pri napolnjevanju pravnega standarda nevarne stvari ni ustrezna, ker je objektivna odgovornost sama po sebi izjema.

Razlogi pritožbenega in pred njim tudi prvostopenjskega sodišča po presoji revizijskega sodišča pomenijo prav preširoko uporabo pravnega standarda nevarne stvari. Tako je pritožbeno sodišče sicer ugotovilo, da 4,5 cm visok prag sam po sebi ni nevarna stvar, vendar pa je glede na konkretno ugotovljene okoliščine (temna barva praga, neosvetljenost in zato minimalna ločljivost od ostalih tal) menilo, da je predstavljal povečano nevarnost oziroma da je postal za hojo povprečnega človeka nevarna stvar. Revizijsko sodišče se ne strinja s tako presojo. Res sodna praksa pri določenih sicer nenevarnih stvareh, priznava objektivno odgovornost, če zaradi lastnosti same stvari, njenega položaja, načina in mesta uporabe predstavlja nevarnost za nastanek škode. Tako razširjanje pojma nevarne stvari in s tem objektivne odgovornosti je v določenih primerih lahko utemeljeno, vendar je zaradi razmerja med subjektivno in objektivno odgovornostjo, torej med pravilom in izjemo, pri široki interpretaciji pravnega standarda potreben posebno skrben pristop. V obravnavni zadevi sicer neobičajno visok prag kljub ugotovljenim dodatnim okoliščinam ne utemeljuje presoje, da je šlo za nevaren prag. Vse dodatne okoliščine so namreč take, da sodijo v subjektivno sfero prve toženke, ne pa med lastnosti same stvari. Ali povedano malo drugače: prva toženka bi na osvetljenost in tudi ločljivost visokega praga od tal lahko vplivala.

Revizijsko sodišče pa se strinja s presojo obeh sodišč o subjektivni odgovornosti toženk po prvem odstavku 154. člena ZOR. Najprej v zvezi z revizijskim opozarjanjem na neobstoj predpisa o višini praga med dvema prostoroma pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da tak predpis ni pogoj za subjektivno odgovornost, kot zmotno meni revizija, ki se pri tem sklicuje na teorijo o ratio legis vzročnosti, ta pa je v sedanjem času in v sodni praksi pretežno opuščena. Pogoj za odškodninsko odgovornost ni protipravnost ravnanja odgovorne osebe, ampak nedopustnost njenega ravnanja. To izhaja iz splošne prepovedi v 16. členu ZOR, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Zato ni potrebno, da bi bilo ravnanje s pravno normo posebej prepovedano.

Med običajne norme obnašanja spada tudi skrb za varnost ljudi, ki uporabljajo prostore lastnika zgradbe. Gre za varnost uslužbencev, strank in obiskovalcev prve toženke in upravne enote, ki uporablja del njene stavbe. Ta skrb je prvi toženki narekovala določeno ravnanje zaradi dejstva, da je imela v svojih prostorih neobičajno visok prag. Da je višina 4,5 cm pri pragu neobičajna, izhaja iz mnenja izvedenca, ki je na obravnavi sicer potrdil, da o tem ni nobenega predpisa, a hkrati pojasnil, da mu je iz njegove prakse znano, da pragovi niso višji kot 2 cm (listna št. 75 spisa; o neobičajno visokem pragu govori tudi mnenje pred pravdo - priloga pod A7). Res gre za približno sto let staro zgradbo, vendar bi se prva toženka morala zavedati potencialne nevarnosti. Prav zaradi dolžne skrbnosti za varnost številnih ljudi, ki dnevno hodijo po njenih prostorih, bi morala ustrezno ukrepati. Za to je imela več možnosti. Ne gre samo za adaptacijo praga, glede katere toženka opozarja, da njeno kasnejše ravnanje ne more vplivati na presojo njene odgovornosti v času škodnega dogodka. Obe sodišči sta utemeljeno opozorili, da bi morala toženka poskrbeti za stalno osvetljenost hodnika, saj je bil prag pri prižganih lučeh viden, in na možnost, da njegovo ločljivost poudari z ustrezno označitvijo, na primer s svetlim ali svetlečim trakom.

Iz ostalih prej povzetih revizijskih trditev izhaja, da toženki z njimi nedovoljeno posegata na področje dejanskega stanja. Toženki z revizijo ne moreta izpodbijati ugotovljenega dejanskega vzroka za tožnikov padec. Kljub temu, da so prišle priče kasneje, so lahko pojasnile, kaj jim je povedal takrat še na tleh ležeči tožnik. Tudi okoliščina o neosvetljenem hodniku je dejanske narave. Analiza izpovedi tožnika, prič in tožbenih trditev izpodbija dokazno oceno obeh sodišč o dejanski okoliščini, da luči na hodniku nista svetili. Za izpodbijanje dejanskih ugotovitev gre tudi pri revizijsko zatrjevani ločljivosti praga od ostalih tal. Drugačno dokazno oceno sta sodišči sprejeli na podlagi izpovedi tožnika, prič in ugotovitev izvedenca, ki je opravil ogled na isti dan v letu in ob enako sončnem vremenu ter primerjal ločljivost ob prižganih in neprižganih lučeh na hodniku. Isti nedovoljeni cilj zasleduje trditev, da gre za nasprotje razlogov obeh sodišč o neločljivosti praga s fotografijami v spisu. Fotografije je predložila prva toženka, iz njih pa izhaja, da ne odražajo stanja v času škodnega dogodka, saj je na eni fotografiji prižgana luč v bližini praga, iz druge pa je dobro razvidno, da je bila posneta z bliskavico. Okoliščin o odprtih ali zaprtih vratih in o tem, kaj naj bi tožnik govoril ob sprejemu v bolnici, pa doslej toženki nista uveljavljali. Zato gre za nedovoljene revizijske novote.

Revizija neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča o pritožbeno nekonkretiziranih procesnih kršitvah. Revizijska opredelitev, da sta toženki uveljavljali procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi napačne in pristranske ocene prvega sodišča pomeni prav to. Ali povedano drugače: zatrjevano napačna dokazna ocena ne pomeni uveljavljanja procesne kršitve, ampak zmotne ugotovitve dejanske stanja. To velja tudi za v reviziji uveljavljano isto procesno kršitev, ki naj bi jo storili obe sodišči z zatrjevano izrazito pristransko oceno izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče je na koncu pete strani pojasnilo, da toženkama ni uspelo dokazati, da je vzrok padca v tožnikovi nerodnosti ali drugi okoliščini na njegovi strani (kar zajema tudi v pritožbi zatrjevano trditev o možnosti, da se je spotaknil ob lastno nogo). Ker na tožnikovi strani ni bilo ugotovljeno nobeno tako ravnanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot njegov prispevek k škodi, se revizija neutemeljno zavzema za uporabo 191. oziroma 177. člena ZOR.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank je pridržalo za končno odločbo, saj zaradi izdaje prvostopenjske vmesne sodbe doslej ni bilo odločeno niti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji niti o pritožbenih stroških.