Jedro

Delodajalec je dolžan povrniti delavcu nastale stroške, ker je bil zaradi ravnanja delodajalca prisiljen vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je delavec zahteval zadržanje izvršitve nedokončne ustno posredovane odločbe delodajalca o tem, da se prepove nadaljnJe delo na delovnem mestu monter. Čeprav je delodajalec izdal sklep o ugovoru še pred narokom za izdajo začasne odredbe, tožnik pa je predlog takoj za tem umaknil, so bili stroški potrebni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 15.114,20 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku tudi stroške pritožbenega postopka v višini 14.264,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka z vlogo dne 23.9.1999 umaknila predlog za izdajo začasne odredbe, zato je postopek v tej zadevi ustavilo (1. točka izreka) in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pritožbo iz razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v stroškovnem delu razveljavi ali pa spremeni tako, da odloči o stroških postopka v skladu z odvetniško tarifo in po določilu člena 156 ZPP ter naloži tožencu plačilu tudi vseh stroškov pritožbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Po mnenju tožeče stranke je nesporno dejstvo, da je toženec vse do razpisanega naroka na sodišču samovoljno in nezakonito ravnal, saj je izvrševal ustno izrečen sklep o prenehanju delovnega razmerja, katerega je kasneje vročil v pisni obliki tožniku. Toženec je tekom postopka za izdajo začasne odredbe odločil na pritožbeni stopnji in je s tem dejansko povzročil situacijo, ko je bil pooblaščenec tožnika prisiljen umakniti predlagano začasno odredbo, s katero je sodišču predlagal zadržanje izvršitve nedokončne odločitve delodajalca. Ker je bila začasna odredba potrebna, je toženec tožniku, kljub umiku predloga, dolžan povrniti stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval zadržanje izvršitve ustno posredovane odločitve delodajalca o tem, da se prepove nadaljnje delo na delovnem mestu monter v poslovnih prostorih tožene stranke, in da se izvršitev sklepa z dne 31.8.1999, ki ga je izdal delodajalec zadrži vse do pravnomočne odločitve pred delovnim sodiščem. Glede na to, da je še pred narokom za izdajo začasne odredbe toženec odločil o ugovoru in je dokončni sklep pooblaščenec tožene stranke na naroku dne 20.9.1999 predložil v spis, tako, da je postala delodajalčeva odločitev o prenehanju delovnega razmerja dokončna, tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni bila več potrebna. Zato je tožnik povsem utemeljeno predlog za izdajo začasne odredbe umaknil, kar je sodišče tudi s sklepom vzelo na znanje in postopek ustavilo.

Vendar pa sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o stroških postopka. Dejstvo je, da je predlagana začasna odredba bila potrebna.

Sodišče je sicer odločalo o stroških postopka na podlagi 155. člena ZPP in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka. Po citirani določbi ZPP mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Povrnejo pa se le tisti stroški, ki so bili potrebni, to so tisti stroški, ki so v pravilnem razmerju s procesnim ciljem. Pritožbeno sodišče je ob presoji vseh okoliščin ugotovilo, da so bili stroški potrebni, zato je upoštevajoč 155. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ob smiselni uporabi 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku nastala pravdne stroške.

Dejstvo je, da je tožena stranka povzročila tožniku nastale stroške, saj je izvršila svojo nedokončno odločitev o prenehanju delovnega razmerja in je tako prisilila tožnika k vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 2. točki spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu stroškov postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo in z zastopanjem na naroku dne 20.9.1999. V skladu z odvetniško tarifo je priznalo stroške po 21. tar. št., pri tem pa je upoštevalo tar. št. 10, ki določa število točk za spore o sklenitvi, obstoju in drugih načinih prenehanja delovnega razmerja (160 točk), saj je v konkretnem primeru tožnik predlagal začasno odredbo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po 6. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tako znašajo stroški postopka na prvi stopnji 15.114,20 SIT.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 14.264,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, saj je v pritožbi zahteval tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje pa ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od stroškov postopka na prvi stopnji, saj jih tožeča stranka ni zahtevala, s pritožbo pa tega ne more več uveljavljati.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).