Jedro

Revizijski organ očitek o oškodovanju družbene lastnine tako izvaja iz zaključka, da je zaradi nepravilne revalorizacije sredstev tožeče stranke bil ob lastninjenju tožeče stranke nepravilno izkazan delniški kapital, v posledici česar del tega kapitala ni bil predmet lastninjenja s prodajo delnic tožeče stranke, kar revizijski organ izkazuje kot delniški kapital K. d.d. Ljubljana. Ta rezultat je posledica očitka, da bi tožeča stranka morala delniški kapital povečati glede na znesek revalorizacije sredstev v času od cenitve stvarnega vložka do vpisa tožeče stranke v sodni register. Revizijski organ v tem okviru tožeči stranki očita kršitev 77. člena Zakona o računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90 ter Ur.l. RS, št. 42/90, 30/93 in 32/93), in kršitev 1. in 2. odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah ter slovenskih računovodskih standardov št. 1.16 in 1.18 (tč. II.1. revizijskega poročila). Pritožbeno sodišče ocenjuje takšen očitek kot materialnopravno zmoten. 77. člen Zakona o računovodstvu je urejal način revalorizacije obveznosti do virov sredstev na koncu obračunskega obdobja. Kot obračunsko obdobje pri tožeči stranki pa ni mogoče upoštevati obdobja pred vpisom v sodni register, s čimer je tožeča stranka pridobila pravno in poslovno sposobnost. Samo na ta način je namreč zagotovljeno, da je v trenutku pridobitve pravne sposobnosti pri tožeči stranki znesek osnovnega kapitala, ki je bil zagotovljen s stvarnim vložkom, enak ocenjeni vrednosti teh sredstev oziroma izkazani finančni naložbi ustanovitelja na pasivni strani bilance tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a)V 1. točki izreka tako, da se odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Koper, št. 390-42/93-II z dne 8.8.1995, izdana v postopku revizije pri tožeči stranki, razveljavi.

b)V 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 801.900,00 SIT, v primeru neplačila v navedenem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe pravnega prednika tožene stranke, to je Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, št. 390-42/93-II z dne

8.8.1995, izdano v postopku revizije pri tožeči stranki.

Prvostopno sodišče pa je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.307.525,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu, pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila katere bistvene kršitve postopka naj bi pri odločanju storilo prvostopno sodišče, zato je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo samo v okviru bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) v okviru česar pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Tožeča stranka v skladu s 5. odstavkom 48.b člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji (ZLPP, Ur.l. RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) izpodbija odločbo pravnega prednika tožene stranke, ki je bila izdana v toku revizijskega postopka pri tožeči stranki v skladu z 2. odstavkom 48.b člena ZLPP. Tožena stranka je bila v tem postopku upravičena z odločbo naložiti revidiranemu podjetju ukrepe za odpravo oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP, ki so bila ugotovljena v okviru revizijskega poročila. Tožena stranka je v revizijskem postopku pri tožeči stranki izdelala revizijsko poročilo št. 390-42/93-II z dne 15.6.1995 (A28). Iz revizijskega poročila je razvidno, da je revizijski organ kot oškodovanje družbene lastnine ugotovil domnevno bazo iz 10. točke 48.a člena ZLPP (točka III.2. v zvezi s II.3. revizijskega poročila). Dejanske ugotovitve revizijskega organa, s katerimi zapolnjuje navedeno domnevno bazo, predstavljajo ugotovitve o premalo oblikovanem delniškem kapitalu K. d.d., Ljubljana pri tožeči stranki za znesek 6.201.244,00 SIT, v katerem znaša delež družbenega kapitala 4.750.153,00 SIT. Revizijski organ je do takšnih ugotovitev prišel na podlagi ugotovljene nepravilnosti v okviru finančnega in računovodskega pregleda pri tožeči stranki, ko ugotavlja, da je tožeča stranka izkazovala premajhen znesek revalorizacije stvarnega vložka za leto 1991 in s tem povečanje materialnih naložb za revalorizacijo v višini

4.484.718,00 SIT namesto 9.203.257,00 SIT, iz česar izhaja razlika v višini 4.718.539,00 SIT na dan 31.12.1991 oziroma na dan 31.12.1992 znesek 8.314.066,00 SIT (točka II.1. revizijskega poročila). Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz revizijskega poročila, iz katerih je razvidno, da je revizijski organ sporno revalorizacijo obračunal za obdobje od 31.8.1991 do 31.12.1991 in glede na trditve tožeče stranke, da je sama upoštevala kot obdobje revalorizacije stvarnega vložka od dneva vpisa tožeče stranke v sodni register (14.10.1991), je očitno, da je navedena razlika pri obračunih revalorizacije za leto 1991, iz katere izhaja revizijski organ, zgolj v upoštevanju obdobja od 31.8.1991 do 14.10.1991, ki ga tožeča stranka v svojih knjigovodskih izkazih ni upoštevala.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da se nepravilnost izkazane revalorizacije, ki jo tožena stranka očita tožeči stranki, nanaša na nepravilno ugotovitev vrednosti gradbenih objektov in opreme, ki brez upoštevanja revalorizacije za obdobje od cenitve dalje, pripelje do oškodovanja družbene lastnine. Na tej podlagi je prvostopno sodišče ugotovilo oškodovanje družbene lastnine in s tem potrdilo utemeljenost izpodbijane odločbe tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Kot že rečeno je tožena stranka v revizijskem poročilu kot podlago za ugotovitev oškodovanja družbene lastnine uporabilo domnevno bazo iz

10. točke 48.a člena ZLPP in sicer v višini premalo oblikovanega delniškega kapitala Kompas international d.d., Ljubljana. Glede na različne dejanske stanove, ki jih obravnava 10. točka 48.a člena ZLPP, je sklepati, da je revizijski organ oškodovanje ugotavljal v okviru dejanskega stanu, ki je opredeljen kot "primer v katerem pri dokapitalizaciji oziroma prodaji podjetja ali dela podjetja ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala". Utemeljenost odločitve revizijskega organa v izpodbijani odločbi je tako potrebno preizkušati samo v okviru domnevne baze, iz katere je izhajala sama odločitev.

Očitki tožene stranke v izpodbijani odločbi se nanašajo na prodajo delnic tožeče stranke, izvedeno v letu 1992. V tem okviru pa je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je pri tožeči stranki v obdobju od ustanovitve do 31.12.1992, na katerega se nanaša revizijsko poročilo, obstajal družbeni kapital v smislu 3. odstavka 3. člena ZLPP, kjer je le-ta opredeljen kot "razlika med vrednostjo sredstev podjetja ter vrednostjo obveznosti podjetja, vključno z obveznostmi do pravnih in fizičnih oseb na podlagi trajnih vlog teh oseb v podjetjih ter obveznostmi do upravičencev iz 9. člena tega zakona".

Tožeča stranka je bila s strani edinega ustanovitelja K. d.d. ustanovljena 18.7.1991, pri čemer je pravno in poslovno sposobnost pridobila z vpisom v sodni register 14.10.1991 (11. člen Zakona o podjetjih). Ob ustanovitvi v bilanci tožeče stranke torej ni bil izkazan družbeni kapital v smislu 3. odstavka 3. člena ZLPP, saj je bil na pasivni strani bilance kapital izkazan kot nominiran kapital ustanovitelja, ki je v svoji bilanci le-to izkazoval kot dolgoročno finančno naložbo. Družbeni kapital pa je izkazoval ustanovitelj na pasivni strani svoje bilance stanja. Ker je ustanovitelj tožeče stranke kot osnovni kapital zagotovil stvarni vložek, se je le-to v njegovi bilanci stanja izkazovalo na ta način, da je po ustanovitvi namesto sredstev, ki so bila vložena v tožečo stranko, izkazoval dolgoročno finančno naložbo. S prodajo delnic tožeče stranke je ustanovitelj torej prodajal svojo finančno naložbo in ne sredstev, ki jih je ob ustanovitvi tožeče stranke zagotovil kot ustanovni vložek.

Revizijski organ očitek o oškodovanju družbene lastnine tako izvaja iz zaključka, da je zaradi nepravilne revalorizacije sredstev tožeče stranke bil ob lastninjenju tožeče stranke nepravilno izkazan delniški kapital, v posledici česar del tega kapitala ni bil predmet lastninjenja s prodajo delnic tožeče stranke, kar revizijski organ izkazuje kot delniški kapital K. d.d. Ljubljana. Ta rezultat je posledica očitka, da bi tožeča stranka morala delniški kapital povečati glede na znesek revalorizacije sredstev v času od cenitve stvarnega vložka do vpisa tožeče stranke v sodni register. Revizijski organ v tem okviru tožeči stranki očita kršitev 77. člena Zakona o računovodstvu (Ur.l. SFRJ, št. 12/89 - 61/90 ter Ur.l. RS, št. 42/90, 30/93 in 32/93), in kršitev 1. in 2. odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah ter slovenskih računovodskih standardov št. 1.16 in 1.18 (tč. II.1. revizijskega poročila). Pritožbeno sodišče ocenjuje takšen očitek kot materialnopravno zmoten. 77. člen Zakona o računovodstvu je urejal način revalorizacije obveznosti do virov sredstev na koncu obračunskega obdobja. Kot obračunsko obdobje pri tožeči stranki pa ni mogoče upoštevati obdobja pred vpisom v sodni register, s čimer je tožeča stranka pridobila pravno in poslovno sposobnost. Samo na ta način je namreč zagotovljeno, da je v trenutku pridobitve pravne sposobnosti pri tožeči stranki znesek osnovnega kapitala, ki je bil zagotovljen s stvarnim vložkom, enak ocenjeni vrednosti teh sredstev oziroma izkazani finančni naložbi ustanovitelja na pasivni strani bilance tožeče stranke. Glede na to, da revizijski organ ne očita nepravilnosti načinu revalorizacije, ki jo je izvršila tožeča stranka za obdobje od vpisa tožeče stranke v sodni register do 31.12.1992, je iz tega razloga potrebno zavrniti očitek revizijskega organa o premalo oblikovanem delniškem kapitalu K. d.d., Ljubljana pri tožeči stranki. S tem pa je tudi izpodbita domnevna baza oškodovanja družbene lastnine iz 10. točke 48.a člena ZLPP, na kateri je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločbo.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi vprašanje realnega ovrednotenja stvarnega vložka, v kar spada tudi njeno realno zmanjšanje vrednosti v pogojih inflacije do vpisa družbe v sodni register, sicer lahko predstavljalo podlago za ugotavljanje oškodovanja družbene lastnine (na kar se sklicuje prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi), vendar ta dejanski stan ne predstavlja domnevne baze iz 10. člena ZLPP, na osnovi katere je tožena stranka upravičena izdala sporno odločbo. Na osnovi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni imela izkazane podlage za izdajo s tožbo izpodbijane odločbe z dne 8.8.1995, zaradi česar je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na razveljavitev citirane odločbe v celoti ugodilo (4. točka 358. člena ZPP).

Drugačna odločitev o tožbenem zahtevku je narekovala tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, je upravičena do povrnitve nastalih stroškov pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v okviru priglašenih stroškov z dne 25.5.2000 (list. št. 105), dne 13.6.2001 (list. št. 112) in dne 19.11.2003 (list. št. 146) tožeči stranki kot potrebne pravdne stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo priznalo odvetniške stroške za vložitev tožbe (900 točk), za pripravljalne vloge z dne 8.11.1995, 2.4.1996 in 24.3.2000 (trikrat 675 točk) in za zastopanje na naroku dne 8.11.1995, 5.6.1997,

17.12.1997, 9.12.1999, 25.5.2000, 13.6.2000 in 19.11.2003 (sedemkrat 450 točk), skupaj 6075 točk, povečanih za 20% DDV, kar glede na vrednost točke ob odločanju pritožbenega sodišča (110,00 SIT) znaša

801.900,00 SIT.