Jedro

Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah na podlagi 52. člena ZPP in po oceni pritožbenega sodišča navedel zadostne okoliščine o tem, kje je nastala škodljiva posledica, na podlagi katerih je mogoče zaklučiti, da zatrjuje, da je škodljiva posledica nastala na njegovem domu v T. Glede na dejansko podlago tožbe je tako imel tožnik pravico vložiti tožbo pri izbranem sodišču, na območju katerega ima stalno prebivališče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišče prve stopnje spremeni, tako da se ugovor krajevne pristojnosti zavrne in je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah krajevno pristojno za odločanje v tem sporu.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, in sicer je v I. točki odločilo, da ni krajevno pristojno za sojenje v tem sporu, v II. točki pa odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo v reševanje odstopilo Okrajnemu sodišču v Celju kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču. 2. Tožnik se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožil zaradi kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sklep razveljavi. Navaja, da je zmotno zatrjevanje tožene stranke, da Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah ni krajevno pristojno. Tožena stranka niti ne navede, katero sodišče bi bilo krajevno pristojno, pač pa zgolj to, kar je prepis dela tožbenih trditev, in sicer da tožnik navaja, da je zoper njega pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. II K 53896/2010 tekel kazenski postopek, da je bil kazenski postopek zoper tožnika na podlagi 3. odstavka 293. člena ZKP s sklepom II K 53896/2010 z dne 15. 4. 2019 ustavljen, da mu je bila dne 14. 2. 2019 zaradi zagotovitve njegove prisotnosti na glavni obravnavi vzeta prostost, da je tožnik na Državno odvetništvo dne 19. 9. 2019 vložil odškodninski zahtevek za plačilo škode in da je bil njegov zahtevek zavrnjen. Takšna trditev je za ugovor krajevne pristojnosti bistveno preozka, nedomišljena in brez podlage. Tožbo kot tako je potrebno brati v celoti, jo razlagati v celoti in tudi glede krajevne pristojnosti to celoto preučiti in do nje zavzeti stališče. Na tem mestu se seveda sodišče niti tožena stranka ne sme spuščati v temelj, utemeljenost zahtevka, ne glede na to, da je po temelju zahtevek utemeljen, kot to zatrjuje tožnik. Bistvo zadeve, kot navaja sodišče, pa je, kje je nastala škodljiva posledica. Odredba za privedbo in odvzem prostosti se lahko realizira kjerkoli. Ko je enkrat izdana odredba, policija nima možnosti preverjati zakonitosti take odredbe, izvrši jo kjerkoli. Ker je izvod odredbe bil poslan zagovorniku, je bil toženec o tem obveščen in od zagovornika dobil pojasnilo, da je bolje odredbo izvršiti tako, da se sam javi v zapore, sicer bo policija prišla v kraj stalnega bivališča, v T. in mu vzela prostost. V tem trenutku, ko se je obdolženi nahajal na K. in se je javil v zapore, mu je bila prostor odvzeta. Nikjer ni določeno, da se na podlagi take odredbe in takega sklepa obdolženi ne sme sam javiti v zaporih. Tožnik niti ni prvi, ki je odreditev pripora realiziral na tak način. In pravosodni policisti so ga sprejeli v Zavod za prestajanje kazni. Nezakoniti pripor je bil realiziran. Tožeča stranka se sprašuje, kje je torej nastala posledica. Posledica ni nastala zgolj s tem, ko je tožnik bil v priporu 24 ur. Posledica je bistveno širša, kar sodišče in tožena stranka spregleda. V dovolj obširni tožbi je tudi zatrjevano, da je tožnik imel posledice in da je zaradi tega moral biti na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici V. Bistvena posledica je torej v duševni sferi v duševnih bolečinah, ki so se nato manifestirale pri tožniku. Posledice so nastale pri tožniku in je pravno gledanje pripora (fizični odvzem prostosti) preozko gledanje. Po drugi strani pa bi v primeru pristojnosti Okrajnega sodišča v Celju bil podan predlog za delegacijo na drugo pristojno sodišče, saj je prav Okrajno sodišče v Celju odločalo o priporu in ni niti najmanj primerno, da isto sodišče odloča tako o priporu in o škodi. Pripor se je torej predvsem odražal v duševnih bolečinah, v duševni sferi, v okrnitvi svobode in posledicah okrnitve svobode. Tožnik je zato potreboval zdravljenje, kot je iz tožbe razvidno. Poseg v osebnostne pravice, tudi pravico do duševnega zdravja, posledica pripora pa so seveda vidne na tožniku. To pa ni na območju Okrajnega sodišča v Celju, ni na L., C., to je pri tožniku in je njemu lastno. Z drugimi besedami: posledice so bile pri tožniku. Ker se okrnitev svobode in s tem duševne bolečine tretirajo ne samo kot omejitev gibanja (fizično), temveč v tej zvezi povezane duševne bolečine, je verjetno jasno, da so duševne bolečine prisotne pri tožniku v T., ne pa v C. Manjši del teh bolečin zaradi okrnitve svobode je nastal v C., bistvene posledice so nastale po odpravi pripora v zvezi s priporom. Iz teh razlogov tožnik meni, vse to pa je razvidno v tožbi, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah krajevno pristojno, kot je opredeljeno v tožbi.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ZPP v 52. členu (v prvem odstavku) določa, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica.

6. Ne drži, da tožena stranka ni navedla, katero sodišče bi bilo krajevno pristojno, saj je v točki 1 odgovora na tožbo, v kateri je podala ugovor krajevne pristojnosti, poleg pritožbeno izpostavljenega povzetka tožbenih trditev navedla, da meni, da bi zadevo moralo obravnavati okrajno sodišče v Celju, saj je to sodišče, na območju katerega je nastala škodna posledica, zato sodišču predlaga, da se izreče za krajevno nepristojnega.

7. Zmotno pa je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi po tožbenih navedbah nastala škodljiva posledica na območju Okrajnega sodišča v Celju, saj iz tožbenih navedb tako ne izhaja. Glede na tožbene navedbe je pritrditi tožniku, da je večji del posledic nastalo v T. Tožnik je namreč v tožbi, v kateri je uvodoma navedel, da je krajevna pristojnost sodišča podana na podlagi 52. člena ZPP, navedel, kako so se kazale posledice nezakonito odrejenega pripora. Pojasnil je, da je „premleval“ pripor in se 22. 2. 2019 odločil za podajo zahteve za kaznovanje sodnice. Domačim se ni oglasil na telefon oziroma je bil do domačih, ki so oddaljeni okoli 30 km, nepogovorljiv in odklonilen. Imel je hude motnje spanja, en teden ni popolnoma nič spal, samo negativno razmišljal, o čemer se je pogovoril z osebnim zdravnikom, ki mu je izdal napotnico za hospitalizacijo za psihiatrično bolnišnico, potem pa je doma obsedel. Ker se ni javil bratu, je le-ta prišel k njemu in ga odpeljal v Psihiatrično bolnišnico, kjer so ga sprejeli zaradi hude depresivne epizode, ki je bila psihoreaktivno pogojena in kjer je bil s privolitvijo od 23. 2. 2019 do 4. 3. 2019, nato pa zdravljenje nadaljeval ambulantno. Navajal je, da je iz izvida o obisku v ambulanti razviden zapis, da se je vse zapletlo zaradi sodnega procesa, ki je trajal 10 let, in da je na koncu sodnica izdala zoper njega tiralico za pripor, on pa je imel vsa dokazila, da ne more prihajati na razprave, na koncu pa se je zgodilo, da je sodnica odredila pripor za 1 mesec, bil pa je samo en dan, ker je odvetnik dosegel, da so ga izpustili. Sodnico je ovadil, ker se mu ne zdi pošteno, da ga je dala v pripor. Navedel je, da živi pri mami, kjer je tudi brat, in da mama kontrolira vnos zdravil. Iz izvida z dne 28. 5. 2019 je, kot navaja v tožbi, razvidno, da že en mesec živi doma sam, da je pred enim mesecem prenehal jemati zdravila, da so pritiski popustili, sodni postopek je bil po 10 letih zaključen. Proces je zastaral, s tožnika pa je padlo tudi veliko breme. Iz izvida je razvidno mnenje zdravnika, da bo potrebno nadaljnje opazovanje, saj tožnik antidepresiva ni prejemal v predvidenem časovnem roku. V primeru akutnega poslabšanja naj se takoj zglasi v psihiatrični bolnišnici. Glede na tako podane tožbene trditve se pritožbeno sodišče strinja s tožnikom, da je v tožbi zatrjevano, da je imel posledice v T., in sicer takšne, da je zaradi tega moral biti na zdravljenju v PB, in da je torej zatrjeval bistveno posledico v duševni sferi - duševne bolečine, in da je le manjši del teh bolečin zaradi okrnitve svobode nastal v C. Navedel je, da imel znatne duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, da je le-te trpel in jih bo občasno trpel tudi v bodoče zaradi okrnitve svobode in s tem tudi osebnostnih pravic.Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah na podlagi 52. člena ZPP in po oceni pritožbenega sodišča navedel zadostne okoliščine o tem, kje je nastala škodljiva posledica, na podlagi katerih je mogoče zaklučiti, da zatrjuje, da je škodljiva posledica nastala na njegove domu v T. Glede na dejansko podlago tožbe je tako imel tožnik pravico vložiti tožbo pri izbranem sodišču, na območju katerega ima stali prebivališče. 8. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je zmotno presodilo dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča, in neutemeljeno ugodilo ugovoru krajevne pristojnosti. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep tako spremenilo, da se ugovor krajevne pristojnosti zavrne in je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah krajevno pristojno za sojenje v tem sporu (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP).